Tiskane izdaje
Fantje in možje, ki jih vojni dobičkarji opremljajo s starimi jugoslovanskimi kalašnikovkami v zameno za eno kravo, umirajo prepričani, da se borijo za pravico do vode za svoje družine.
»Deli in vladaj« in »Ubij sužnja s sužnjem« – to sta najbolj učinkoviti strategiji.
Lakota je v Sudanu bele barve. Svetli, blešči, bode v oči podobno kot žarki ogenj med obločnim varjenjem. Lahko pripiraš veke, mižiš in gledaš proč. Lahko se tako pelješ mimo po stezi čez kredi podobno izsušeno blato skozi vasi iz suhe zlate slame pod gorami vijoličnega granita, kjer živi nubsko pleme Kovalib, ne da bi videl shujšane črne otroke, žene in može, ki ti mahajo v pozdrav in vzklikajo: »Tujec! Tujec! Dobrodošel!« Nič ne vzbuja tesnobe, strahu, sploh pa ne panike, da bo kdo vsak hip umrl zaradi onemoglosti. Nočne more so črne, mastne, težke – prizori na severovzhodni strani Nubskih gora pa prej spominjajo na sinje plaže koralnih otokov v Karibskem morju, kjer prav tako živijo temnopolti ljudje in vsega prenajedeni turisti in življenje poje Don't worry, be happy.
Ampak po nekaj urah na motorju iz zadnjega večjega kraja Heiban ne moreš več lagati njim in sebi – in se končno ustaviš.
Vsakič te v trenutku obkolijo. Z gestami kažejo na vbočene trebuhe in zobe, ki se vidijo skozi skoraj prosojne ustnice, in te gledajo, gledajo, gledajo globoko iz očesnih duplin naravnost v osramočene oči.
»Nahni janin! Nahni janin!« ponavljajo drug za drugim in v en glas in eno in isto. »Lačni smo! Lačni smo!«
Naj gremo ali naj ostanemo?
Med zadnjim obiskom junija lani je bila ista pokrajina pod goro Kovalib zelena od ene strani neba do druge. Deževna doba se je dobro začela, dežja je bilo dovolj. Domačini na severni frontni črti med novo državo Južni Sudan in tem, kar je ostalo od starega Sudana, so prvič od začetka nove vojne julija 2011 pričakovali dobro žetev. Kljub splošnemu pomanjkanju in množični lakoti je bilo v zraku mogoče čutiti upanje. V bran pred vsakodnevnim bombardiranjem ruskih antonovov so se podobno kot v prejšnji vojni (1983–2005) – vsakič ko nebo namesto z obljubo nebes grozi s peklom – navadili s polj hitro umikati v votline med orjaškimi granitnimi skladi. Po vaseh pa v jame, podobne lisičjim brlogom. Niso plesali, peli in se zahvaljevali za dež ter prosili na tradicionalen način kot v sedemdesetih letih, ko sem jih prvič obiskal, ker so jim medtem islamski in krščanski agitatorji in misijonarji dodobra odvzeli občutek povezanosti z naravo in zavedanje, da z obredi lahko vplivajo na naravno okolje. Zdaj verjamejo, da morajo imeti bilke mir, da lahko rastejo. Ampak trpežni, težkega dela vajeni, ponosni ljudje so nam tujcem še naprej zaupali in spraševali za nasvet, kaj jim je storiti.
Naj gremo ali naj ostanemo? Boste aktivisti prepričali vaše politike, da bodo z Omarjem al Baširjem izpogajali koridorje za dobavo humanitarne pomoči? Boste dosegli no fly zone? Nam boste dobavili »stingerje«, s katerimi bomo sami naredili no fly zone? Ne? »O. K.! Tudi če ne, moramo zdržati le še en mesec, dva meseca, potem bomo želi, kar smo sejali. In sejali smo dobro. Jedli bomo!«
Potem v najbolj kritičnem času za rast sredi avgusta na vzhodni strani gora Kovalib nenadoma ni bilo več dežja in endemične – na sahelske pogoje sicer odlično prilagojene – več kot meter visoke bilke sirka so se posušile.
Klimatske spremembe, ki jih povzroča udobno življenje v industrializiranem svetu na severu planeta, ne prizadevajo samo Darfurja, ampak zdaj že tudi Nubske gore nižje proti jugu in tako rekoč ves sahelski pas med Saharo in tropsko Afriko od Mavretanije do Etiopije. Petdeset milijonov ljudi ne more preživeti od dela svojih rok. Redki, ki še zaidemo v te kraje vedno večjega obupa in jeze, že desetletja poročamo o stiskah nomadskih pastirjev po savanah in kmetov po gorah. Pišemo o razpadanju socialnega tkiva in vojnah za vodo med plemeni, ki jih tuje korporacije v sodelovanju s skorumpiranimi lokalnimi politiki spretno izkoriščajo za svoje vojne, za nadzor naravnih virov na hrbtih najcenejših domačih vojakov. Fantje in možje, ki jih vojni dobičkarji opremljajo s starimi jugoslovanskimi kalašnikovkami v zameno za eno kravo, umirajo prepričani, da se borijo za pravico do vode za svoje družine. Tam, kjer se tepeta dva, tretji dobiček ima. »Deli in vladaj« in »Ubij sužnja s sužnjem« – to sta najbolj učinkoviti strategiji.
Stara čipkasta Evropa
Ampak stara čipkasta Evropa s krivdo iz kolonialnih časov ni pripravljena prihiteti na pomoč s kaj več kot nekaj posli svoje humanitarne industrije.
Pot v obljubljene severne dežele onkraj Sredozemskega morja se je klimatskim beguncem še bolj zaprla, ko je leta 2009 Gadafi z Berlusconijem sklenil dogovor, da bo za nekaj milijonov evrov prebežnike zapiral v posebna taborišča v Sahari in tako preprečil, da bi se urejena evropska mesta spremenila v zasmetena in črna. Ljudstva, ki so povsod po Sahelu izgubila vero v belega človeka, se v paniki obračajo drug proti drugemu in klonejo pred terorističnim agitatorjem. Ves Sahel podlega vojnam, ki so jih pred vdorom modernega orožja starešine znali omejevati, preden so se razširile na tradicionalni način z odškodninami v obliki krvnega davka. Prej so točno vedeli, kdo je koga zaklal s sulico, zdaj, ko leti iz cevi po 16 krogel na sekundo, nihče ne ve, kdo je koga zadel in kdo mora s par kamelami in kozami povrniti škodo oškodovanemu sosednjemu klanu.
Najhuje je v Sudanu, kjer afriške domorodce, ki so po odcepitvi Južnega Sudana 9. julija 2011 ostali v provincah Darfur, Abjej, v Nubskih gorah in Modrem Nilu – severno od meje, ki so si jo pred odhodom leta 1956 zamislili kolonialni Britanci –, že 23 let iztreblja vojaška hunta s predsednikom Omarjem al Baširjem na čelu. To je taisti človek, za katerim je mednarodno sodišče v Haagu že leta 2009 izdalo tiralico z obtožnico, da je kriv štirih najhujših zločinov proti človeštvu z genocidom vred. Bašir se še naprej mirno sprehaja po Afriki in od Irana do Kitajske.
Baširjeva vojna napoved,
Nihče od mednarodnih mirovnih botrov ni dvignil glasu, čeprav je vsak lahko razumel, da Baširjeve besede pomenijo vojno napoved.
Za osnovne pravice afriških domorodcev se tuji mirovniki niso zavzeli, niti ko je sudanska vojska maja 2011 izgnala Dinke Ngok iz province Abjej, niti ko je 5. junija istega leta začela vojaške operacije v Nubskih gorah, niti 1. septembra, ko so udarili po Modrem Nilu. Sile OZN, ki podobno kot v Darfurju niso imele mandata varnostnega sveta za zaščito lokalnega prebivalstva, ampak samo opazovalno funkcijo – pa še te niso opravljale! –, so se umaknile iz Nubskih gora tri tedne po tistem, ko se je začela vojna, z izgovorom, da jim je potekla pogodba. Do danes jih ni nazaj. V južnem Modrem Nilu, kjer te dni potekajo srditi spopadi med vladnimi silami in SPLA North pod vodstvom Malika Agarja, jih nikoli ni bilo. Žrtve mednarodne politike so na zahtevo Omarja al Baširja zapustile tudi vse agencije OZN, skupaj z Unicefom, ki ima v statutu zapisano skrb za najbolj ogrožene otroke. Baširja so ubogale tudi vse nevladne humanitarne organizacije. Prav tako skoraj vsi glavni mediji.
Civiliziranje divjakov z gora
Za begunce – na katere je z vso silo takoj po razglasitvi neodvisnosti Južnega Sudana pritisnila sudanska vojaška hunta z bombardiranjem iz zraka, napadi z najtežjim orožjem po zemlji in s konjenicami, rekrutiranimi iz podobno marginaliziranih arabskih nomadskih plemen – so nekatere humanitarne organizacije, ki so prej delovale v Modrem Nilu in Nubskih gorah (Samarithan Purse, MSF ...), začele na hitro organizirati taborišča nekaj deset kilometrov čez mejo, v novi afriški državi. Agencije OZN so se jim pridružile kasneje. Pa še to z zahtevo in pod pogojem, da se begunci preselijo dlje od meje, globlje na jug, ker po pravilih OZN družine beguncev menda ne smejo ostati povezane z borci v SPLA North, ki se medtem borijo naprej in zdaj, združeni in okrepljeni v skupni SRF (Sudan Revolutionary Front), pomenijo vse večjo grožnjo režimu v Kartumu.
Ne samo OZN in nevladne organizacije ter vplivni poročevalci, ampak tudi večina aktivistov za osnovne človekove pravice sodi, da je za domačine v Nubskih gorah in Modrem Nilu v sedanji stiski edina rešitev umik iz obleganih provinc v begunska taborišča.
Ampak prav tega zdaj Nube naenkrat nočejo.
Nube so namreč množično ozaveščali, da je taborišče Jida bolj nevarno kot ruski antonovi, kitajski migi in arabske konjenice skupaj. Trdega dela navajeni, do zdaj samostojni, neodvisni ljudje sumijo, da se bodo njihovi otroci v nižinah, na robu največjih močvirij na Zemlji, pomehkužili in skorumpirali. Tujci jim bodo prej ali slej organizirali tudi šole z isto ideologijo kot v kolonialnih časih, v katerih jih bodo navlekli na tuje vrednote. Izgubili bodo nove generacije, podobno kot so jih izgubili v prejšnji vojni – tiste, ki so se vdali v verigo več kot petdeset taborišč »Dar es Salam«, mesta miru, kot so jim rekli Arabci. V njih naj bi se bili divjaki z gora pomirili in sprejeli arabsko civilizacijo in islam kot edino pravo vero.
Leta 1998 se mi je na kolesu uspelo vtihotapiti v taka taborišča v Talodiju, Turodžiju, Buhramu in Reki in se prepričati, da je vse, kar je poročal Alex de Waal (ki je prvi organiziral domačine za sistematično zbiranje kršitev človekovih pravic in prostovoljcem že leta 1996 razdelil prve kamere) v knjigi Facing Genocide: The Nuba of Sudan, res. Pomoč, ki so jo v ta taborišča pošiljale agencije OZN, je bila vaba in past. Nikjer ni bilo upanje na preživetje videti večje kot v taboriščih. Ampak iz dečkov, ki so jih starši zaupali tem zavetiščem, so šole in pitalnice proizvajale janičarje, ki so jih arabski oficirji pošiljali na lov na svoje brate v gorah, ki se še niso dali pacificirati, iz deklic pa prostitutke in priležnice za rojevanje arabskih otrok.
S to zvijačo so Arabci spreminjali demografsko strukturo v gorah, in to celo pod zaščitnim znakom Unicefa, ki je takrat v ta taborišča dobavljal hrano in podpiral šole, za to pa pobiral prispevke, tudi v Sloveniji! Ko je takratni komandant SPLA, legendarni vodja nubskih upornikov Jusif Kuva, v našem dokumentarnem filmu Nuba, čisti ljudje obtožil Unicef in druge agencije OZN sodelovanja v genocidu, so se v Unicefu v New Yorku izgovarjali, da lahko kot organ OZN sodelujejo samo z vladnimi organizacijami, pa naj bodo te še tako teroristične. Trdili so, da jih oblast v Kartumu ne pusti na drugo stran in da je tam za njihove delavce preprosto prenevarno.
Nube so nehali verjeti v belce
Za vse, kar se dogaja, ne more biti krivo samo to, da birokrati ne poznajo zadnjih spoznanj antropologije.
Nubam so gore kot naravne trdnjave, v katere so se stoletja umikali pred Arabci, Turki in Britanci ter drugimi lovci na sužnje. V gorah se da od daleč opaziti sovražnika in zakuriti ogenj, kot smo počeli v svarilo pred turškimi vpadi nekoč tudi Slovenci. Varneje je, hladneje je in bolj zdravo, manj je belih mravelj, termitov, ki požrejo vse, kar naredi človek. V gorah počivajo kosti prednikov in se ohranjajo čarobne legende, vezane na naravne značilnosti, ki staroselskim ljudem dajejo identiteto ter prenašajo etiko in moralo.
Taborišče Jida, v katero jih silijo, jim pomeni past, ki bo z lažnim udobjem skorumpirala najbolj čiste ljudi. To, kar Arabcem v Sudanu ni uspelo z nasiljem, utegne zdaj uspeti Američanom, Evropejcem in vsem, ki se skrivajo za humanitarnimi organizacijami in na skrivaj sodelujejo s kriminalno združbo v Sudanu (kot verjamejo Nube), da bi bili tudi sami deležni nekaj njihove nesreče in velikega plena od nafte in vode ter odlične zemlje.
Nube so dokončno nehali verjeti v nas, bele tujce, sredi zadnje deževne dobe konec avgusta, preden so dozoreli divji plodovi, ki pomagajo preživeti pred žetvijo prosa. World Food Program se ni odločil za metanje pomoči iz letal naravnost v gore, kar so prosili in kjer so čakali, ampak so jo metali blizu taborišča Jida v Južnem Sudanu.
Nihče še ni opazil, koliko sestradanih je omagalo med pešačenjem tiste dni in tedne z gora – čez razmočeno mastno črno puhlico, v kateri med deževno dobo obtiči vsako vozilo in se noge pogrezajo do kolen – v sto, dvesto in tristo kilometrov oddaljena največja močvirja na Zemlji po vrečo koruze iz Ugande. V Nubskih gorah ni birokratov, ki bi šteli in preštevali in zapisovali – vestni pisarniški ljudje sedijo v uradih velikih mest, večina sploh ne pozna okolja, v katerem živijo ljudje, o katerih usodah odločajo.
Leta 1998 je OLS (Operation Lifeline Sudan) vrgel iz letal proso lačnim na jugu Sudana v vrednosti dveh milijard dolarjev. To akcijo so poimenovali za največjo humanitarno akcijo v zgodovini človeštva. Lani avgusta pa so se opravičevali, da kaj takega niti približno ni mogoče, češ da tega Kitajci in Rusi v varnostnem svetu ne dovolijo.
Lakota – najmočnejše orožje
Lakota v Sudanu nima vonja. Vonj je značilen za prenajedene kraje. Več ko ljudje in živali jemo, več iztrebljamo. V Nubskih gorah močno sonce takoj dezinficira redke človeške in živalske iztrebke, zato ljudje kljub temu da je voda v sušni dobi skoraj povsod redka (ročne črpalke, ki so jih ponekod v nižinah postavile tuje organizacije, so največkrat pokvarjene; do rezervnih delov ne morejo), ne zaudarjajo niti niso videti umazani.
Zaudarja sramota. Sramota, da v množični lakoti najprej umirajo otroci. Zaradi podhranjenosti in ker se ne znajo premagati, mimogrede pogoltnejo kaj, zaradi česar dobijo drisko. Pade jim odpornost, kar naenkrat jim omahne glavica in jih ni več.
Če si samo enkrat zraven, ko zajokajo mamice, te nihče več ne more prepričati, da so si ti ljudje sami krivi. Če si večkrat, čutiš neskončno potrebo, da bi vsakemu ignorantu, ki se pri priči ne odzove na tvoja poročila, vrgel v obraz, da je vojni dobičkar.
Množična lakota je najmočnejše orožje, s katerim sudanska diktatura ob potuhnjeni podpori preostalega sveta preganja staroselce z gora.
»Saj so samo divjaki, ki nekaj streljajo z gora. Gorile, ki včasih znajo nekaj arabsko. Zaradi teh divjakov v Sudanu ni avtocest, supermarketov, železnic ... Udobno živite samo tam, kjer ste jih že zdavnaj pobili,« mi je leta 1998 v enem od takratnih taborišč »Dar es Salam« v hrvaščini razlagal sudanski oficir, ki je končal vojaško akademijo v Splitu in se med drugim navadil tudi na ožujsko pivo in čevapčiče ...
Na tradicionalnih tržnicah pod fantastičnimi kruhovci je mogoče za scefrane sudanske funte kupiti samo prgišče zdrobljene kamene soli, pest čilijev, v kepe s pomočjo medu sprijet lokalni tobak ter plastične vrečke z listjem čaja in zrna kave. Le na redkih trgih je mogoče priti do rjavega sladkorja (pet dolarjev za četrt kile) in pollitrske plastenke kokakole z bencinom (štiri dolarje). Blokada na cestah s severa je absolutna. Nubam je vsekakor treba preprečiti dostop do vsake energije. Če ujamejo tihotapce iz arabskega plemena Bagara (s katerimi borci za svobodo včasih sodelujejo, včasih pa se napadajo), jih baje čaka smrtna kazen. Elektriko za napajanje baterij svojih kamer sem našel (z eno izjemo, ki je ne smem izdati) samo na akumulatorjih, v štabih, kjer napajajo satelitske telefone glavni komandanti SPLA.
V gorah je samo en zdravnik. Dr. Tom iz Amerike, navdušenec, ki ga imajo Nube popolnoma za svojega. V skromni katoliški bolnišnici mu pomagajo tudi usmiljene sestre iz Mehike, ampak to leto so vse »na dopustu«. Med gorami se na najtežje dostopnem kraju od leta 1998 skrivajo tudi bolničarji iz Nemčije. Do njih je z vseh koncev težko priti, v primeru invazije sudanske vojske so si tako pridobili nekaj časa za beg na varno, višje v gore. Vsakič srečam drugo ekipo; zame so najboljši zgled evropskega človekoljubja, ki ga povezujem z izkušnjami z nasiljem v svetovnih vojnah. Potem so še eni zdravniki, o katerih sem moral obljubiti, da jih nikoli nikjer ne bom omenil …
Vojska SPLA je povsod in popolnoma nadzira osvobojeno območje, veliko za tri, štiri Slovenije. Zato je potovati po gorah in savanah pod zaščito komandanta SPLA v Nubskih gorah in vrhovnega komandanta SRF Abdela Aziza tudi z motorjem bolj varno kot kjerkoli po svetu. Paziti moraš le, da ne zaideš preblizu tistih šestih garnizonov z vladno vojsko, iz katerih s topovi raketirajo tudi 60 kilometrov daleč. Zato je treba stalno spraševati domačine, kje si. Nenavadno je, da se odprtost, olikanost in gostoljubnost lahko merijo z oddaljenostjo od vsega, kar imamo za znak civilizacije. Podobno tudi pripravljenost domačinov, da te zaščitijo pred skupnim sovražnikom. Nikjer ni večjega tovarištva kot streljaj daleč od vladnih plačancev, ki zaradi srditega odpora borcev SPLA v resnici niti zdaj, v sušni dobi, ko je prednost na njihovi strani, saj lahko v primerjavi z deževno dobo uporabljajo najtežjo vojaško mehanizacijo, oklepnike in tanke, ne upajo izza minskih polj, s katerimi so se obdali. Bašir uživa premoč le še na nebu, zato moraš budno spremljati predvsem dogajanje nad seboj.
Vsake toliko se je pametno ustaviti in prisluhniti, kje doni kakšen od vladnih antonovov. Srebrne barve letijo visoko, tako visoko, da so komaj vidni in jih zaznaš z zamudo in šele, ko so že točno nad tabo. Da je res zadnji čas, da ležeš, razumeš po značilnem švistu »ššššš«. Takrat imaš res samo še sekundo ali manj časa, da ležeš. Kako je potem, sem izkusil v napadu na dvorišče NRRDO (Nuba Relief, Rehabilitation and Development Organization), edine avtohtone organizacije, ki s sredstvi, ki jih dobiva predvsem od diaspore, poskuša pomagati domačinom. Junija 2011 je bomba, ki je padla v neposredni bližini, razmesarila nosečo žensko. Pred dvema mesecema je zažgala kočo, v kateri običajno spim med bivanjem v Kaudi, in v njej trdi disk s posnetki naših prostovoljcev.
V bombardiranjih so največje žrtve otroci in žene. Bolj ko so nedolžni, manj ko so preračunljivi, težje predvidijo, kam bo treščilo. Zato se ob prvem znaku hudiča na nebu panično umikajo v votline in luknje v tleh. In vsakič ostajajo tam do večera, kar je vzrok, da so zanemarili polja. Prav na to računa vojaška hunta.
Zadnji teden sem, tako kot pred trinajstimi leti, videl na stotine mater z otroki v culah na hrbtu in nosečih deklet tavati iz kraja v kraj, z vdrtimi praznimi konzervami v raskavih rokah, na katerih piše US AID. Škatle so od lani, letos tudi US AID ni pripravljen plačati kenijskih in ugandskih šoferjev, da bi tako kot lani na skrivaj spravljali vsaj simbolične količine koruze z odsluženimi tovornjaki v gore. In to je najslabši znak od vseh. To pomeni, da se Nubam ne splača več pomagati. Da so torej resnično odpisani. Da je Kitajska že premočna. Da na Zahodu vsak skrbi le še zase. Da na Zahodu podgane že bežijo z ladje ...
»Bog je z nami,« so mi zatrjevali drug za drugim na koreninah dreves brez listja sedeči ljudje. Tam so bile nekoč lokalne tržnice. »Nimamo nič ponuditi razen boga!«
Sami si ne upajo pomagati, ker je dobra črna puhlica naprej proti severu namenjena mehaniziranim plantažam bombaža. Novembra odprave, ki si je drznila po plodove palm proti Kortali, ni bilo nazaj. Sudanske milice, rekrutirane iz arabskega plemena nomadskih pastirjev Bagara – s katerimi so nekoč menjavali proso za meso in so tudi sami podobno marginalizirani, a poskušajo preživeti tako, da se udinjajo vladi –, so jim s skrhanimi noži porezale grla.
Ko so borci SPLA lani marca v Abasiji blizu Kortale zajeli 23 kitajskih strokovnjakov, ki so pripravljali teren za mehanizirano plantažo bombaža, se je za njihovo izpustitev zavzel ves svet. Na izročitev v največji kraj pod nadzorom SPLA, v Kaudo, je priletel celo kitajski veleposlanik iz Kartuma, skupaj s predstavniki vseh glavnih svetovnih medijev. Novica, da so »uporniki brez razloga« z ujetniki ravnali zelo olikano in prav nič divjaško, je isti dan obkrožila svet. Kljub temu so gore že naslednji dan spet izginile iz zavesti človeštva.
Lačni (znanja)
Naši lokalni fotografi, prostovoljci, ki jim od januarja 2011 delimo kamere, zbirajo in pošiljajo najbolj grozne posnetke. Na razsekane in zažgane otroke in matere se z zdravo mero arogance da navaditi. Še naprej pa najbolj razjezijo sami sebi prepuščeni otroci. Na ravnini med votlinami v Tungolu sem naletel na množico vsaj sedem tisoč razcapanih otrok.
Vsako jutro okoli sedmih pridejo v vrstah brez zvezkov, svinčnikov, radirk in šilčkov. Sedejo na kamne pod drevesi, ki pomenijo razrede osnovne šole, in čakajo učitelje. Enajst učiteljev za sedem tisoč učencev. Enajst učiteljev prostovoljcev. Niti eden ni končal osnovne šole. Le dva znata nekoliko angleško. Na črne, od koz objedene table nekateri, ki imajo košček krede, vestno narišejo datum. Nato pojejo krščanske pesmi iz Ugande in Kenije. Do odmora brez malice jih dvakrat, trikrat prežene v votline zamolklo brnenje na nebu. Nato se vrnejo v učilnice, nekateri veselo, drugi molče, nekako ponosno in dostojanstveno.
Da bi jih razvedril, sem z enim od prostovoljcev iz Oči in ušes boga na polomljen tovornjak nalepil petdeset risb njihovih vrstnikov z nekega drugega dela planeta, ki mi jih je prav za to priložnost zaupal Miha Lišanin. Ko so si ogledali prizore iz bogatih šol, tuje starše v razkošnih dnevnih sobah, nebotičnike, avtomobile, konje, pse in mačke, sem jim iztrgal liste iz desetih zvezkov, narezal koščke svinčnikov, ker jih za vse ni bilo dovolj, in tiste, ki so dobili oboje, prosil, naj narišejo, kar vidijo okoli sebe. Risbe skoraj vseh izražajo ene in iste podobe: antonove z dolgimi štrlečimi cevmi na krilih, ki predstavljajo bombe, goreče koče, ubite živali in ljudi. In čisto ob robu so narisali sebe. Tanke, suhe podobe z ravnimi črticami in pikicami tam, kjer bi morali biti nasmehi in vesele oči.
Ko sem jih tik pred najhujšo vročino s kamero spremljal nazaj k staršem v votline pet, deset kilometrov daleč, mi niti otroci niti nihče od očetov in mater ni znal razložiti, od česa preživijo. Lani so jim še nekoliko pomagali sorodniki, h katerim so se zatekli iz Delamija in Kortale. Letos so tudi ti zaradi suše ostali praznih kašč.
Prvi dež bo namočil žejno in lačno deželo, v najboljšem primeru maja. Prve za silo zrele plodove lahko pričakujejo avgusta. Do žetve prosa je več kot pol leta. Ampak prej je treba saditi. Semen pa že dolgo ni več.
»Če ne dobimo hrane v dveh tednih, bomo množično umirali!« je v četrtek, 14. februarja, v objektiv kamere tiho izjavil župan Mohamed Narun v kraju Jemisaj. »Dva tedna imate tujci še čas, spravite hrano sem ... Ne v Jido, sem, v gore! Rajši umremo tukaj, kot pa prepustimo svojo zemljo Arabcem!«
Isti dan ob 15.35 je antonov v bombnem napadu na parkirišče v kraju Jao, ki si ga lastita Južni Sudan in Sudan, ubil tri šoferje iz Kenije, ki so pripravljali tovornjake s humanitarno pomočjo za pot v gore. Antonov pred bombardiranjem ni zaokrožil in se vrnil kot običajno, ampak je napadel direktno. Kar pomeni, da je bil cilj izdan.
Korenine človeštva, ki jih svet ne more izruvati
Antonovi v Kartumu ne bombardirajo vojakov SPLA, ampak civiliste. Čeprav vsi točno vemo, kje so štabi in kje se zadržujejo glavni komandanti in kje se urijo novinci, bombe ne padajo po njih, ampak po otrocih, materah, dekletih in dečkih. Dan za dnem, vsak dan.
Nube so korenine človeštva, ki jih ves svet ne more izruvati. Nekaj jih bo vedno preživelo v votlinah visoko v gorah, kjer kamniti podzemni rezervoarji držijo vodo tudi v največji suši. Do žetve sirka med skalami bodo jedli pečene jamske stenice, kače in opice in se branili vsak posebej in vsi skupaj kot školjke v kamnu, tudi če pridemo nanje z vakuumskimi bombami.
Ne bo nam uspelo – le še naprej bomo povzročali nesmiselno neskončno trpljenje.
Nube so semena človeštva za postkataklizmični čas.
Malo nas je, ki se tega zavedamo. Zato razvijamo sistem videonadzora z več vrst kamerami in satelitskimi povezavami z internetom, zaradi česar bi lahko vsi videli in slišali to, kar mi. Trenutno preizkušamo uporabnost »letečih kamer«. To so podobne kamere, kot jih imajo motoristi in padalci na čeladah, le da so naše montirane na modele helikopterjev in upravljane z daljinskim vodenjem prek računalnikov. To niso »droni«, ki z medicinsko natančnostjo ubijajo po načrtih obveščevalnih služb. To so igrače za otroke, ki lahko snemajo tam, kjer očitno ne bo nobenega diplomata, humanitarca in aktivista.
Prosim, pomagajte. Sodelujte in donirajte za kamere na meji med Sudanoma prek naših strani www.hope.si in www.tomokriznar.com.
Tomo Križnar, 20. februarja 2013, nekje v Nubskih gorah
