Svet ne potrebuje usmiljenja, ampak sočutje

Leta 1996 se je v Gvatemali končala šestintridesetletna državljanska vojna in za seboj pustila 200.000 mrtvih, množična grobišča, mučene, pogrešane, prebegle. Regina José Galindo je imela dvajset let, pisala je poezijo, a za vse, kar je želela povedati, so bile besede premalo – in je uporabila svoje telo, s katerim se loteva nasilja ter razmerja med mučitelji, žrtvami in pričami.

Regina José Galindo je na ljubljanskem Mednarodnem grafičnem bienalu predlani prejela veliko nagrado, na letošnji bienalni otvoritvi sredi septembra pa je pred Tivolskim gradom izvedla performans Skupna tla in se v njem dotaknila teme množičnih grobišč – v Gvatemali in Sloveniji.

Dva dni po odprtju bienala je pred Tivolskim gradom zatišje, barve nedeljskega popoldneva temnijo in vlaga iz gozda seda na mize in stole kavarniške terase. Kuratorka Yasmin Martin Vodopivec temperamentno naznani, da je zunaj prehladno, zato bo pogovor z Regino José Galindo potekal v kavarni. Rjavolasa, drobcena umetnica, ki se s svojim delom umešča v vrh sodobne umetnosti, sproščeno srka zeleni čaj, medtem ko z Yasmin in prevajalcem Pablom Juanom Fajdigo usklajujemo slovenske prevode špansko naslovljenih performansov, o katerih kmalu zatem steče beseda. O umetnosti pa tudi o mraku, ki se je prihulil iz surove gvatemalske preteklosti in požira gvatemalske ženske, katerih trupla naplavljajo jutra na ulicah in smetiščih gvatemalske prestolnice.

Femicida, pogoste teme njenih del, se je med drugim lotila v performansu Ničesar ne izgubimo z rojstvom (2000), v katerem se je dala kot truplo zaviti v prozorno plastično vrečo in vreči na javno smetišče v prestolnici. S performansom Medtem ko so oni na svobodi (2007), ki ga je visoko noseča izvedla gola, privezana na posteljo, se je navezala na vojaške in paravojaške enote, ki so med državljansko vojno sistematično posiljevale Majevke z namenom, da bi splavile. Za projekt Podaljšek (2008) je zbrala lase neidentificiranih ženskih trupel in jih je na performansu frizer prostovoljkam vstavljal kot lasne podaljške.

Leta 2007 je za skupino desetih ljudi, ki so nameravali ilegalno prebegniti v ZDA, organizirala intenzivni Tečaj preživetja, ki je vseboval veščine varnega potovanja, branja zemljevidov in orientacije v prostoru, priprave ognja, uporabe prve pomoči in plezanja prek zidu. Ura anatomije, pregledna razstava dela Regine José Galindo, ki je leta 2005 za delo Kdo lahko izbriše sledi? na beneškem bienalu prejela zlatega leva v kategoriji umetnikov, starih do petintrideset let, je v Jakopičevi galeriji na ogled do konca novembra.

Tudi če bi želeli študirati umetnost, to ne bi bilo mogoče, saj je gvatemalska vojna opustošila tudi izobraževalni sistem. Pisali ste poezijo, kot tekstopiska ste delali v oglaševalski agenciji. Kako to, da ste od besede prestopili v nemost telesa?

Poezija me je nenehno spremljala pri mojem delu, in tudi ko sem se podala v vizualno umetnost, se nisva razšli; še vedno pišem, ju pa ločim in vsako od njiju postavljam na svoje mesto. To je bil trenutek, ko se je v državi dogajalo veliko stvari, sklenili smo mir, generacija mojih let je stopila na ulice. Skozi leta represije se je v nas nabralo ogromno molka in strahu in vsa ta zadrževana energija se je morala sprostiti. Če s prijatelji ne bi našli poti skozi umetnost, bi ali eksplodirali ali postali tempirane bombe. Za toliko reči, ki sem jih hotela povedati, besede niso zadoščale – resnično katarzo sem našla šele v performansu.

Verjetno ste se v agenciji naučili komunikacije z mediji in javnostjo ter sploh razumevanja javnega prostora, ki se je tedaj začel vzpostavljati. Brala sem, da so na začetku vam in vašim kolegom fotografi sledili kot paparaci, saj so vedeli, da bodo na vaših dogodkih vselej dobili fotografije, ki bodo hkrati močne in estetske in bodo zelo verjetno končale na naslovnicah.

Oglaševalska agencija mi ni dala nobenega orodja, temveč prijatelje, ki so mi dali orodja. V revni državi z ogromno konflikti in veliki socialnimi razlikami je bilo konec 90. let oglaševanje edini prostor, ki je omogočal ustvarjalnost, pa četudi omejeno. Dandanes čutim do oglaševanja velik odpor, a ta izkušnja mi je koristila, saj sem prek agencije spoznala umetnike, slikarje, pisatelje, obenem pa mi je predstavljala edino sredstvo preživetja. Nimam formalne izobrazbe, nisem šla na univerzo, niti srednje šole nisem končala, tako da imam veliko srečo, da sem ustvarjalna in da sem v oglaševalski agenciji spoznala tedaj že uveljavljeni oblikovalki in umetnici Jessico Lagunas in Marío Adelo Díaz. Obe sta prihajali iz premožnih družin srednjega sloja, zanimala ju je umetnost, potovali sta, po svetu obiskovali razstave, njuni hiši sta bili polni knjig – tako sem se učila in vzpostavila stik z umetnostjo. In ko se je leta 1997 v Gvatemali oblikovalo majhno, a močno umetniško gibanje, me je pri priči vsrkalo.

Kakšno je bilo tedaj umetniško okolje? Kako ste sploh prišli do performansa, ki je v Latinski Ameriki bil in je še zmerom močna umetniška forma, vendar pa Gvatemala te tradicije ni imela?

V državljanski vojni sta bili dve generaciji umetnikov in intelektualcev pred nami eliminirani, izbrisani. Umetniki so lahko preživeli le z všečno, neprovokativno umetnostjo. Ko sem leto po koncu vojne odšla živet na svoje, je bil v zraku osvobajajoči občutek, da lahko stopiš na ulico, v kavarno, pa se ti ne bo nič zgodilo. Že pred prvim samostojnim performansom sem sodelovala z umetniškimi skupinami, v katerih smo brali poezijo na ulicah, v parkih, v javnih prostorih. Nekaj časa sem tudi pozirala fotografom, ki so delali akte in so bili vsi po vrsti zelo zanič, saj so mi v roke tlačili ananase, jabolka in podobne neumnosti. A vendarle je bila to dobra izkušnja, kajti začela sem se zavedati, da se telesa ne sramujem. V istem obdobju sem ogromno brala in pod roke so mi prišle knjige o delu Ane Mendieta in Rosenberg Sandoval. Ko sem odkrila Ano Mendieta [leta 1948 v Havani rojena kubansko-ameriška vizualna umetnica in performerka, ki je do smrti leta 1985 delovala v ZDA], mi je malone razneslo glavo in odločila sem se, da se tudi sama lotim performansov. Prepričana sem bila, da je to področje, kjer hočem delovati. Nisem imela denarja, da bi delala instalacije, nisem imela denarja, da bi se ukvarjala s kiparstvom, nisem znala slikati, imela pa sem telo, ki sem ga lahko uporabljala brez nelagodja. Po sklenitvi miru je Gvatemala veljala za eksotično in zanimivo deželo in konec 90. let so k nam prihajali tudi umetniki, kot so Santiago Sierra, Francis Alÿ s, Teresa Margolles, Tania Bruguera. Prek njih smo videli, kaj se dogaja v sodobni umetnosti, in njihovi nastopi in projekti so bili za nas izjemno inspirativni.

Osrednja tema vaših performansov in verjetno se ne motim, da tudi poezije, je nasilje, in to tako institucionalizirano nasilje kot nasilje v domačem okolju, ki pa s prvim postopa z roko v roki. Vaš opus morda najnatančneje označuje performans iz leta 2003 Kdo lahko izbriše sledi?, za katerega ste dve leti kasneje prejeli zlatega leva na beneškem bienalu. V prestolnici Ciudad de Guatemala ste ga uprizorili kot protest proti vrhovnemu sodišču, ki je odobrilo predsedniško kandidaturo skrajno desničarskemu generalu Joséju Efraínu Ríosu Monttu, odgovornemu za zločine v obdobju diktature v začetku 80. let. Pred vrhovnim sodiščem ste noge namočili v vedro s človeško krvjo in nato med stopanjem proti nacionalni palači, kjer je sedež gvatemalske vlade, za sabo puščali krvave sledi. Ali so mimoidoči pa tudi stražarji vedeli, o čem govorite? In ne nazadnje, kje ste dobili človeško kri?

Človeško kri sem kupila, v Gvatemali lahko kupiš karkoli. Naša država ima 13 milijonov prebivalcev. Polovica jih živi v glavnem mestu, ki je zelo dinamično, zelo kaotično, na njegovih ulicah vsak dan umre 16 ljudi, nepredvidljivi dogodki se dogajajo vsako uro. Naključni mimoidoči so razumeli, da govorim o smrti in bolečini; morda niso vedeli, da se performans nanaša na Ríosa Montta, so pa vedeli, da govorim o krvavi in boleči gvatemalski preteklosti. Tistega dne je bila sicer razglašena policijska ura, a domnevam, da se policisti niso odzvali zato, ker se jim je dogodek zdel preveč čuden. Performans je pomenil pasivno demonstracijo; med izvajanjem nisem govorila, kaj šele kričala, nikomur se nisem upirala, verjetno pa jim je tudi kri vzbujala odpor in se zato niso približali. Pri nas je oblast vajena demonstracij z metanjem kamenja, zato se mi zdi ustrezneje upiranje policiji in oblasti s poetiko.

Med žrtvami nasilja so prevladovale in še vedno prevladujejo ženske, in to predvsem pripadnice majevskih skupnosti. A medtem ko se o femicidu zlasti na mehiškem severu ob meji z ZDA govori veliko, je gvatemalska zgodba poznana slabo. Kateri so razlogi za tako veliko nasilje nad ženskami v Gvatemali, kjer je po podatkih Inacifa, gvatemalskega nacionalnega inštituta za forenziko, lani umrlo prek 600 žensk, po podatkih Amnesty International pa je bilo obsojenih manj kot štiri odstotke storilcev?

Danes je nasilje nad ženskami v Mehiki in Gvatemali podobno, a izvor je drugačen in v Gvatemali sega na začetek španske kolonizacije. Gvatemala je edina latinskoameriška dežela, kjer se španski osvajalci niso pomešali z domačinkami in niso množično posiljevali Indijank, ker so se jim gnusile. Po šestih oziroma osmih mesecih od začetka zavojevanja jim je španska kraljeva oblast poslala ladje, natovorjene z ženskami, da se je kolonizacija sploh lahko nadaljevala. Mizoginija, sovraštvo do majevskih žensk, se ohranja vse do danes. Imeli smo eno najbolj krvavih vojn, kar jih je bilo na svetu, primerljivo s holokavstom, glavna strategija vojske pa je bila mučiti, pohabiti in pobiti Majevke in s tem uničiti sovražnikovo seme. Od sklenitve miru leta 1996 vsi ti morilci, posiljevalci, mučitelji, vojaki živijo med nami na svobodi. In kaj počno? To, kar znajo – pobijajo, posiljujejo, mučijo. Letos maja nam je ob pomoči Združenih narodov pred sodišče uspelo postaviti Ríosa Montta. Sojenje je trajalo enaindvajset dni, na njem je pričalo 177 žensk, sojenju so prisostvovali izvedenci z raznih koncev sveta, iz Nemčije, Rusije, iz Bosne, in pravili so, da so opisana dejstva med najgrozljivejšimi, kar so jih slišali. Na podlagi pričanj in izsledkov izvedencev je bilo dokazano, da je bil v Gvatemali izveden eden najokrutnejših genocidov. Diktatorja Ríosa Montta so obsodili na 80 let zaporne kazni, a naše veselje je bilo kratko, kajti deset dni po razglasitvi je državna oblast sojenje razveljavila in s tem državljanom poslala sporočilo, da se posiljevalcem in morilcem ni treba bati ničesar in da vse, kar so počeli, lahko počno še naprej. Ta odločitev me je osebno zelo prizadela; med sojenjem smo živeli v upanju, da lahko državo spremenimo, a na koncu so nas znova pohodili. Po razveljavitvi sojenja sem se srečala s skupino žensk. Bile smo zelo pretresene, jaz sem neustavljivo jokala, nato pa je k meni pristopila starejša Majevka, ki je na sojenju pričala, da jo je posililo 77 moških, njeno vnukinjo pa so s posiljevanjem ubili, in mi rekla: »Ne joči, predvsem smo svetu hotele povedati resnico in to smo storile.« … Ampak zdaj bi rada preskočila na drugo temo, da ne bomo ostali pri tej žalosti (izreče na robu joka).

V večini performansov zavzamete pozicijo žrtve, prostovoljce postavite v vlogo rabljev, publiko v vlogo prič. Toda večina vaših performansov ni povsem odprta in med njihovo izvedbo ohranjate nadzor nad dogajanjem. Kako razumete odnos med mučiteljem, žrtvijo in pričami?

Ta trikotnik me zanima od nekdaj in vselej poudarjam, da je branje mojih performansov, kot da govorijo le o žrtvah, naivno, kajti v tako nasilnih kontekstih stvari niso enostavne. V svojem delu vselej zavzamem nasprotujoči si mesti – sem žrtev in obenem intelektualni avtor dogodka. Publiko na položaj rablja ali pasivnega opazovalca, ki pa je ne nazadnje tudi rabelj, umestim zato, ker je s tega mesta mogoče videti v notranjost in si gledalci kot mi vsi lahko zastavimo prava vprašanja: Kaj se v resnici dogaja, kdo je nasilno situacijo zasnoval in ustvaril? Ljudje nismo lutke, ki se samoumevno premikamo, zatorej nekdo stoji za vsem tem, in tega, ki je zadaj, nikoli ne vidimo, ga nikdar ne raziščemo.

Če se vrnem k sojenju Ríosu Monttu; sojenje poteka, Majevke pričajo, navzoči so obtoženi vojaki, ZDA pa molčijo. Kdo za vraga pa je začel vojno v moji državi? Kdo je priskrbel orožje? Kdo je podpihoval sovraštvo? In vendar med celotnim sojenjem ZDA in Ronald Reagan niso bili omenjeni. Po razsodbi je sledil napotek, naj se raziskovanje nadaljuje, a zelo očitno je bila razveljavitev sojenja povezana z ukazom gvatemalske oblasti in ukazom iz ZDA, da bi se tako ustavilo in preprečilo raziskovanje vloge ZDA v gvatemalski državljanski vojni.

Kaj pa pričakujete od publike in prostovoljcev, ki jim sodelovanje plačate in jih običajno izbirate med ljudmi, ki umetnosti ne spremljajo in jih morda ta niti ne zanima? Naj omenim primer Očiščevanje, v katerem ste sodelovali z bivšim gangsterjem, ki v performansu s svojega telesa izpira na litre krvi, ki se zlivajo nanj.

S performansi želim, da se občinstvo zamisli nad trikotnikom žrtve, rablja in intelektualnega avtorja in da skušajo razumeti, kakšno vlogo in moč ima vsak člen v tej trojni igri. Tako pri prostovoljcih kot gledalcih želim vzbuditi človeškost, empatijo do žrtve, ki pa ni pomilovanje. Ko me vprašajo, ubožica, ali te je zeblo, si vedno mislim, kako siromašno je vaše razumevanje! Svet ne potrebuje pomilovanja, svet potrebuje empatijo.

V dveh performansih pa ste formo vendarle pustili odprto. V Breaking the Ice, ki ste ga izvedli na Norveškem, ste sedeli goli v zelo hladnem prostoru, okoli sebe ste imeli razpostavljena oblačila in obiskovalci so imeli možnost, da vas bodisi oblečejo bodisi pustijo zmrzovati; publika se je sicer obotavljajoče, a po pričakovanjih odzvala sočutno in vas oblekla. Pri performansu Slepa pega, izvedenem v Gvatemali, v katerem ste se goli postavili v prostor, kamor je lahko vstopilo samo 80 izbranih prostovoljcev, pa ste bili neprijetno presenečeni, saj so sodelujoči mejo hitro in grobo prestopili. Menite, da bi se ljudje, ne oziraje se na slepoto, ki pa bi imeli stik z umetnostjo, v taki situaciji vedli drugače?

Slepa pega je bil zame življenjska lekcija. Davno pred tem sem prebrala Saramagov Esej o slepoti, ki pa ga med snovanjem performansom nisem imela v mislih. Zanimalo me je namreč vprašanje, kako se odzove skupina slepih pred umetniškim delom sodobne vizualne umetnosti. Pred performansom sem čutila nelagodje, moralnega mačka, da pri svojem delu uporabljam uboge slepe ljudi. Najela sem 80 slepih in jim povedala, da je v prostoru delo vizualne umetnosti, ne pa tudi, ali gre za skulpturo, sliko ali za performans, in da v tem prostoru ni nikogar, ki vidi. Prostovoljci so se med sabo hitro povezali v veliko družino, v perverzen klan, in zelo dobro so se zavedali svojega početja. Med performansom me je imelo, da vržem puško v koruzo in vse skupaj prekinem ter prostor zapustim, toda moja umetniška bit mi je šepetala: »Tukaj se dogaja nekaj čudovitega, tukaj se dogaja perverznost, ki je v vsakem človeškem bitju.« Nenehno so se poigravali s tem, da ne vedo, ali sem res živa oseba. Moški so bili hudobni, morda še bolj hudobne pa so bile ženske, ki so se drle: »Udari jo, da slišimo, ali bo zakričala! Rani jo, da bomo vedeli, ali krvavi! Vtakni ji prst v vagino, da bomo vedeli, ali je vlažna!« Zgodilo se je to, kar se v življenju dogaja sicer – večina, kot je tudi mogoče videti na posnetku, se umakne na obrobje in dogajanje zgolj posluša in se v pokvarjeno početje noče vmešavati, pokvarjenci pa ostanejo v središču in v svoji pokvarjenosti uživajo, dokler se ne utrudijo. Na posnetku se vidi, da imajo nekateri telefone in z njimi fotografirajo; domnevam, da so kasneje doma ali kje v družbi posnetke kazali in spraševali: »Poglej, potrdi mi, da je bila res živa, da sem jo res šlatal!« … Pravzaprav ne vem, kaj so mislili. Po koncu performansa jim nisem ničesar razložila. Ko so prostor zapustili, sem dala navodilo, naj se jim izplača honorar, in ko so v dvomu spraševali, pa je res bila ženska ali ne, jim nisem odgovorila. Med nami se ni vzpostavila nobena pozitivna vez, to, kar se je vzpostavilo, pa sem po zaključku prekinila.

Kako izberete temo in se pripravite na performanse, ki jih izvajate v drugih okoljih? V Neaplju ste se navezali na Gomoro, v Ljubljani pa ste na otvoritvi bienala izvedli performans Skupna tla in se v njem dotaknili zelo občutljive slovenske teme povojnih množičnih grobišč. Kako ste sploh prišli do te teme, koliko ste jo proučili?

Iskala sem temo, ki bi bila skupna Gvatemali in Sloveniji, in ko sem na spletu naletela na povojna grobišča, me je zelo pretreslo. Zavedala sem se, da se dotikam zelo težke vsebine. Toda o slovenski situaciji nisem želela izreči moralne ali etične sodbe in sem performans zasnovala kot ozaveščena posameznica, ki je do sebe dosledna in verjame, da moramo zgodovino pisati z resnico. Obema državama, državi tretjega sveta Gvatemali in evropski državi Sloveniji, je skupna zakrita, poteptana, potlačena tema, o kateri nočemo govoriti. Kot mati nočem, da moj otrok odraste v prepričanju, da se zgodovina gradi na laži, ampak želim, da moja hči zgodovino pozna na podlagi resnice, in preteklost, pa naj bo še tako boleča in temna, je treba sprejeti. Na grobišča moramo posaditi rože in jih zalivati, ne pa da grobišča in preteklost skrivamo. Seveda je to moje osebno mnenje, umetnice tujke, ki je delo pripravila iz svojega zornega kota Gvatemalke, ki je odraščala v deželi, kjer je pod zemljo ogromno kosti.

Rodili ste se v gvatemalski prestolnici, zdaj z možem in šestletno hčerjo živite v manjšem, varnejšem podeželskem mestu. Kako razumete in doživljate razmerje med svojim performerskim javnim telesom in zasebnim, tudi materinskim telesom? Ali se kdaj akciji odpoveste, ker se vam zdi preveč tvegana, glede na to, da niste odgovorni le zase, ampak tudi za hčer?

Telo je eno samo, razlika obstaja med mojim telesom in mojim duhom. Telo, s katerim objamem mojo hčerko, je isto telo, s katerim izvedem performans. Celo z enako ljubeznijo, z enako predanostjo, z enako doslednostjo. Hkrati zelo veliko delam na področju duha, lastne zavesti. Nikoli nočem zgubiti svoje integritete, in kar ste dejali, drži: moja največja odgovornost je odgovornost do hčerke, ki potrebuje mamo, ki je celovita. In njena mama je umetnica, njena mama je performerka, njena mama ljubi to, kar dela. Rodila sem se za to, da bom počela to, kar počnem. In vse to moram povezati v odnos s svojo hčerjo. Včasih se zdi zelo preprosto, ko me denimo kaj vpraša in ji odgovorim: »Moje srce je tvoje, moja duša je tvoja, moje oči so tvoje, moja ljubezen je tvoja, a moje telo včasih pripada tudi publiki.« In ona to pri šestih letih razume. Včasih pa je mnogo težje, dan pred odhodom v Slovenijo me je vprašala: »Mamica, ali boš kazala tudi ritko?« Malo se mi je zdelo smešno, obenem pa sem se počutila nelagodno, saj je performans zasnovan, da ga izvedem gola. A ko se vrnem, ji bom že nekako pojasnila.

Kako se počutite po performansu?

Po vsakem sem zelo izčrpana. Če sem v tujini, težko pridem k sebi, doma pa posežem po akupunkturi in se ukvarjam z jogo in či gongom. Pazim na svojo energijo, a najbolje si od performansa opomorem tako, da se lotim naslednjega.

Nekateri v umetnosti iščejo sebe, vi pa ste izjavili, kot sem prebrala v enem od vaših obsežnih katalogov, da umetnost človeka odreši pred samim sabo.

Veliko stvari sem rekla, no, mogoče sem tudi to, a prepričana sem, da se skozi umetnost človek približa svetu in da se posameznik, ki se približa sebi, približa tudi ostalemu človeštvu. Najpreprostejša pot do sebe je prek drugih. Ko se ugledaš v odsevu drugega, vidiš v svojo notranjost. To je tisto, kar si želim doseči s performansi. Nočem, da moje telo vidijo kot ubogo telo drugega, ampak da se v mojem telesu prepoznajo, da sprejmejo energijo, ki iz njega izžareva, in se v njem najdejo.