Tiskane izdaje
Dr. Jože Mencinger je v članku Neuporabnost Kisika za gospodarstvo objavil kritiko predlogov ukrepov predstavnikov šestih gospodarskih organizacij: Gospodarsk
e zbornice Slovenije (GZS), Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije (GZS), Trgovinske zbornice Slovenije (TZS), Združenja delodajalcev Slovenije (ZDS), Združenja delodajalcev obrti in podjetništva ter Združenja Manager.
Vsaka kritika je dobrodošla. Podpisniki dokumenta Kisik za gospodarstvo si seveda ne domišljamo, da edini poznamo izhod iz krize. A pri branju članka dr. Jožeta Mencingerja se je težko izogniti občutku, da avtor ne dvomi o svoji nezmotljivosti in da brani ekonomsko politiko, ki nas je navsezadnje pripeljala v tako hudo krizo.
Dr. Jože Mencinger je že v uvodu svojega članka zapisal celo nekaj ekspresivnih besednih zvez, ki nimajo zveze s strokovno kritiko. Denimo, da je vlada »pozvala predstavnike šestih gospodarskih organizacij, naj ji pomagajo z nasveti, ne pa samo z mnenji, da je vse, kar vlada počne, narobe«. To preprosto ne drži. In še, da je Kisik za gospodarstvo nenavaden naslov, vsebina pa predvidljiva. V odgovoru dr. Jožetu Mencingerju se bomo izognili takšnim opazkam in se raje posvetili njegovim stališčem, ki nas po našem mnenju lahko pripeljejo v še hujšo krizo.
To se lahko zgodi predvsem zaradi dveh dejavnikov. Prvič. Doktrina dr. Mencingerja očitno temelji na reševanju iz krize prek umetne krepitve notranjega povpraševanja. Ta recept je lahko uspešen v velikih ekonomijah, zelo težko pa v tako majhnih ekonomijah s tako majhnim trgom, kot je Slovenija. In drugič. Takšna doktrina je lahko kratkoročno koristna za zagon gospodarstva. Toda v Sloveniji ji sledimo že pet let, pa se le še bolj ali bolj zadolžujemo. Brez pravega učinka.
Siva ekonomija
1. Dr. Mencinger: »Neizprosen boj proti sivi ekonomiji je precej demagoški.«
GZS že nekaj časa vztraja in predlaga zelo jasne ukrepe za boj proti sivi ekonomiji, od uvedbe davčnih blagajn, e-računov, načela Vsak račun šteje z nagradnim žrebanjem, doslednega izvajanja zdravorazumske preventive s strani inšpekcijskih služb do povečanja števila inšpektorjev, poostritve sankcij za kršitelje ipd. Torej ukrepe, ki so zelo blizu tistim, ki na Hrvaškem v zadnjem času dajejo pozitivne rezultate ali pa so jih že v preteklosti dali na Švedskem. Po ocenah davčnih strokovnjakov, vključno s tistimi iz Dursa, bi na leto lahko realno pobrali 300 do 500 milijonov evrov več davkov, kot jih zdaj. To ni demagogija. To je realnost, ki jo potrjujejo strokovnjaki.
Socialna kapica
2. Dr. Mencinger: »Predlog za uvedbo socialne kapice je v zdajšnjih socialnih razmerah vsaj nedostojen, posebno še, če ga predlagajo tisti, ki bi od njega imeli koristi; nevarnost, da bi brez socialne kapice odšli prodajat svoje znanje v tujino, ni prav velika. Precej večja je, da bodo odšli tisti, ki po študiju ostajajo brezposelni in kapice ne potrebujejo.«
Trditev o nedostojnosti zaradi lastnih koristi je podobna, kot če bi dr. Mencingerju očitali, da zagovarja togi in premalo učinkovit javni sektor zato, ker ima tudi sam od njega koristi – ali pa jih je imel. Socialna kapica je pomembna za spodbujanje bistveno širše skupine, kot pa so samo menedžerji, od inženirjev in inovatorjev naprej. Nevarnost, da bodo šli svoje znanje prodajat v tujino, je čedalje večja. Še huje je, da v Sloveniji sploh ne razmišljamo več dovolj, kako bi vzpostavili poslovno okolje, ki bo vabljivo denimo za tuje inženirje, ki bi bistveno pripomogli k naši dodani vrednosti. Lahkotnost izjave, da bodo šli brezposelni mladi izobraženci v tujino in zato ne rabijo kapice, pa je najbolj nevarna. Mar smo jih zato z javnim šolstvom izobrazili, da bodo zdaj prispevali k bruto družbenemu proizvodu konkurenčnih držav, ne pa k slovenskemu? Tudi za najboljše mlade izobražence potrebujemo kapico. Da ostanejo doma in prispevajo s svojim znanjem k dodani vrednosti in s tem k več delovnim mestom in boljšemu standardu vseh drugih državljanov.
Javni sektor
3. Dr. Mencinger o racionalnejšem upravljanju javnega sektorja: »... storitve javnega sektorja so prav tako kot storitve zasebnega sestavina BDP, le plačujejo se posredno ...«
Kdo pa pravi, da ni tako? Iz kritike dr. Jožeta Mencingerja se zdi, da vnaprej, brez upoštevanja podatkov, brani javni sektor pred nekakšnim napadom gospodarstva. Ki pa ga sploh ni.
Kajti ključni so realni podatki: ti kažejo, da je gospodarstvo v štirih letih, od konca 2008 do konca 2012, izgubilo več kot 90.000 delovnih mest (81 delovnih mest na vsak delovni dan!), v javnem sektorju pa se je njihovo število v razmerah hude krize celo povečalo (vsak delovni dan za 6,6 delovnega mesta!); to so izhodiščna dejstva, ki jih ne moremo prezreti. Na GZS le opozarjamo na neracionalnost in slabo upravljanje javnega sektorja in pravimo, da če se bo trend nadaljeval, bodo čez nekaj let vsi družbeni podsistemi doživeli še hujše reze. Ker bo še manj denarja, mednarodni trgi pa nam bodo zaprli pipice za nove pufe!
Dejstvo je, da je huda kriza v Sloveniji posledica več dejavnikov: pohlepne privatizacije, globalne krize, napačne ekonomske politike, blokade reform itn. Dejstvo, ki izhaja iz tega, je tudi, da je napačna (ekonomska) politika izrazito pretirano podpirala odpiranje novih delovnih mest v javnem sektorju namesto boja za čim več delovnih mest v gospodarstvu.
4. Dr. Mencinger o racionalnejšem upravljanju javnega sektorja: »Obseg javnega sektorja je povsem normalen, če je normalno, kar je evropsko povprečje ... Delež javnofinančnih odhodkov v BDP se je v Sloveniji s 44,75 odstotka pred krizo v kriznih letih povečal na 49,87 odstotka, v EU 27 pa s 46,6 na 50,05 odstotka.« Ob tem dr. Mencinger doda, da se je tudi slovenski krizni primanjkljaj povečeval v skladu s povprečnim v EU 27.
»Predlagatelji so očitno spregledali, da krčenje javnega sektorja povzroči še večje krčenje zasebnega in da odpuščanju v javnem sektorju sledi še odpuščanje v zasebnem.«
Ključno vprašanje: ali so celostni slovenski trendi v zadnjih štirih letih res tako nadpovprečni, da lahko vzamemo ta dva, v primerjavi z EU skoraj povprečna podatka, in smo veseli, ker je svet spet lepši? Žal ne. Realnost je kruta: Slovenija na primerjalnih lestvicah, ki jih objavljajo številne ugledne ustanove, vztrajno pada. Ali pa se vzpenja – na lestvicah, kjer je višja uvrstitev slabši pokazatelj.
Mimogrede, tudi navedeni podatki dr. Mencingerja kažejo, da odstopamo od povprečja v EU 27. Slovenski javnofinančni odhodki v BDP so se zvišali za 5,12 odstotne točke, tisti v EU pa le za 3,45 odstotne točke. Slovenski krizni primanjkljaj se je sodeč po navedbah dr. Mencingerja povečal za 3,9 odstotne točke (z 1,7 na 5,6 odstotka), primanjkljaj v EU 27 le za 3,3 odstotne točke (z 2,2 na 5,5 odstotka). Oba slovenska podatka torej kažeta izrazito bolj negativni trend v Sloveniji v primerjavi s povprečnim v EU. Stanje je morda primerljivo z EU 27, trend pa hudo zaskrbljujoč. Kaj bo že jutri?
Drži, da krčenje javnega sektorja lahko povzroči še večje krčenje zasebnega in da odpuščanju v javnem sektorju lahko sledi še odpuščanje v zasebnem. Teoretično in kratkoročno. A Slovenija dokazuje tudi nasprotno. Bohotnejši javni sektor v krizi pomeni višje davke, ti pa pomenijo siromašnejše gospodarstvo in še manj delovnih mest. Izvoz posledično več ne raste tako kot pred leti, tujih vlagateljev je čedalje manj … Treba je upoštevati dejstva o neugodnih trendih, ki smo jih našteli pod točko 3. Vsi si želimo boljšega gospodarstva in hkrati boljšega javnega sektorja, ampak s tako neuravnoteženimi trendi ne bo šlo. Prej se bo zgodilo nasprotno.
Zagon gospodarstva
5. Dr. Mencinger o podpori turizmu in izvozu in sprostitvi strateških investicij: »A kako dodatno podpreti izvoz in turizem? Lahko bi jih s tečajno politiko, če ne bi imeli evra. S subvencijami? Zanje je treba zbrati denar, a kje ga dobiti, če ne z davki? …
Naj vlada ugotavlja, kateri so globalni konkurenčni razvojni projekti? Mar ni to posel delodajalcev in ne vlade? …
Tudi za strateške investicije je treba zbrati denar. Z davki? … Neto priliv iz EU je kar soliden; lani smo v proračun EU vplačali 390 milijonov evrov, iz njega dobili 842 milijonov, neto torej 452 milijonov evrov. Veliko več se ne da dobiti.«
S pametno specializacijo je treba podpreti izvoz, ne s starimi metodami. Storiti je treba to, kar smo pri pripravi strategije pametne specializacije – z vzpostavitvijo dialoga med gospodarstvom in vlado – v zadnjih mesecih storili na GZS. Pred tem bi se res skoraj zgodilo, da bi nekdo iz kabineta določal, kateri so globalni slovenski konkurenčni projekti.
Za boljši turizem pa potrebujemo učinkovitejšo promocijo. Z manj kot desetimi milijoni proračunskih evrov za promocijo še dolgo ne bomo za milijardo evrov povečali turističnega priliva. Vzemimo malček drobiža kje drugje v 8,5 milijarde evrov veliki državni proračunski vreči. Drobiž za veliko več prihodka iz tujine.
Za strateške investicije moramo najprej odpraviti strahotne birokratske ovire, denarja pa najbrž ne bo tako težko dobiti, kot se zdi. Ne bojmo se denimo tujih partnerjev. Ne bodo nas pojedli. Iskraemeco, ki je v času dr. Mencingerjevega predsedovanja nadzornemu svetu zašel v hude težave, zdaj v lasti Egipčanov povsem solidno posluje. Nikamor niso odnesli tovarne. Tudi v evropskih finančnih ustanovah bi se našel denar za strateške investicije. Ni treba vedno pomisliti takoj na davke, ko je govor o financiranju strateških naložb.
Pri črpanju evropskih sredstev pa definitivno nismo tako uspešni, kot poskuša prikazati dr. Jože Mencinger. Letos smo načrtovali, da bomo počrpali 1,44 milijarde evrov iz EU. Že junija, ob sprejemu rebalansa, so poznavalci opozorili, da smo daleč od tega cilja.
6. Dr. Mencinger o privatizaciji in tujih naložbah: »Slovenija je bila pri prodajah proizvodnega premoženja zadržana bolj kot druge nekdanje socialistične države. Razlogov za to je več, a nimajo veliko opraviti z 'nacionalnim interesom' … Šlo je za čisto navaden 'nenacionalni' pohlep, ki ga tisti, ki bi ga mogli ali morali, niso niti poskusili omejevati … zaradi hazardiranja delodajalcev smo na primer prodali Drogo, Fructal ...«
Drži. Skoraj vse. Za nacionalnim interesom je bil skrit zasebni pohlep. Številni menedžerji so odgovorni. Zato na GZS podpiramo in zahtevamo učinkovit pregon gospodarskega kriminala. Predvsem zaradi večine »delodajalcev«, ki se morajo zaradi tistih njihovih stanovskih kolegov, ki so bili pohlepni, zdaj toliko bolj trdo boriti za golo preživetje. Zato dr. Mencingerja prosimo, naj ne zavaja javnosti, da so vsi »delodajalci« zli. Daleč od tega. Obenem pa bi ga radi spomnili, da so se največje takšne rabote dogajale v soglasju s politiko in financiranjem bank, ki jih je vsaj posredno obvladovala ista politika. Ob takšnem ravnanju slovenske politike netransparentna privatizacija, pa tudi neprivatizacija najbrž nista dosežek, s katerima bi se lahko hvalili naokoli, ampak sta prej eden od razlogov za hude težave, v katerih smo se znašli. Če ohranimo takšno stanje neprivatizacije, to v zdajšnjih razmerah in ob dosedanjih grenkih izkušnjah najbrž ni rešitev, mar ne?
Zdravstvena reforma
7. Dr. Mencinger o privatizaciji o zdravstvenem sistemu: »Prvi predlog v strukturnem delu se zelo podrobno loteva optimizacije delovanja zdravstvenega sistema in iskanja rezerv v njem. Najbrž jih je veliko, a jih gre prepustiti ljudem, ki poznajo področje.«
Ali to pomeni, da naj ob nenehni želji po novih denarnih prilivih v zdravstvo in hkratnemu desetletja dolgemu izogibanju učinkoviti reformi zdravstva molčimo? Ne bomo.
Mimogrede, levji delež vsebine za zdravstveno reformo je pripravila Tatjana Čerin, ki je tudi predsednica upravnega odbora zavoda za zdravstveno zavarovanje. Torej oseba, ki se zelo dobro spozna na zdravstvo.
Reforma trga dela
8. Dr. Mencinger o povečanju prožnosti dela: »Predlagatelji verjamejo ali pa se vsaj delajo, da verjamejo, da bi delodajalci, če bi znižali plače, prispevke in davke ter prenehali plačevati čas za malice in stroške prevozov, vsak s tem privarčevani evro porabili za tehnološki razvoj podjetja, povečanje konkurenčnosti in ustvarjanje novih delovnih mest.«
Dr. Mencinger ni natančno prebral Kisika za gospodarstvo. Podpisniki predlagajo izločitev časa za malico iz plačanega delovnega časa, ker je to resnično slovenski unikat, in spremembe pri nadomestilu za prevoz na delo. Vendar hkrati predlagajo alternativo: delavcu bi lahko dvignili neto plačo za določen odstotek (glede na dogovor na panožni ravni), prispevki in davki pa tega, dogovorjenega povišanja neto plač, ne bi zajeli. Dr. Mencinger torej zavaja. Njegove trditve ne držijo. Kot ne držijo številne izjave v zadnjih tednih, da naj bi delodajalci predlagali tudi ukinitev plačila malice. Nihče ni predlagal ukinitve plačila malice!
9. Dr. Mencinger o povečanju prožnosti dela: »Podatki ne kažejo, da bi poslovneži z zniževanjem plač prihranjene evre porabili za tehnološki razvoj in zaposlovanje. Prav narobe. Manjši je delež plač v BDP, manj denarja gre za raziskave in razvoj, nižja je stopnja zaposlenosti in višja je stopnja brezposelnosti. Slovenija po deležu dela v BDP z 51,6 odstotka v obdobju 2005–2012 res sodi med razvitejša evropska gospodarstva … Za raziskave in razvoj je Slovenija v obdobju 2004–2011 namenjala 1,74 odstotka BDP, EU 1,91 odstotka BDP.«
Kaj je prej, kokoš ali jajce? Mar ni logično, da imajo najbolj razvita gospodarstva, ki največ vlagajo v raziskave in razvoj, posledično tudi višji delež plač v BDP, saj dosegajo višjo dodano vrednost? Ne pa nasprotno, kot trdi dr. Mencinger, da se vse začne z manjšim deležem plač v BDP. Morda bi se na katerem drugem področju lahko še vprašali, kaj je bilo prej, kura ali jajce. A v tem primeru ne.
Če bomo imeli dobro kuro, bodo tudi jajca boljša. Ker pa kura hira, ne moremo hkrati imeti dobrih jajc. Dr. Mencinger je torej zamenjal vzrok in posledico, pri čemer je celo poudaril, da Slovenija po deležu stroška dela v BDP sodi med razvitejše države v EU. Glede na to, da smo v zadnjih letih vzdrževali to visoko raven stroška plač v BDP, hkrati pa smo pristali med največjimi bolniki v EU, je to jasen dokaz, da dr. Mencingerjeva teorija v praksi ne drži vode. Lahko pa nadaljujemo po njegovi poti, po kateri smo glede na njegove navedene podatke šli že zdaj. Bomo videli, kam bomo prišli.
Da ne bo pomote: ne gre za to, da bi bile neto plače v Sloveniji previsoke. Njihova davčna obremenitev je previsoka. Pa če se dr. Mencinger še tako trudi dokazati, da nismo davčno preveč obremenili dela. Glede na trende usihanja gospodarske aktivnosti bo treba potegniti glavo ven iz peska in se zazreti realnosti v oči.
Pokojninska reforma
10. Dr. Mencinger o pokojninski reformi: »Kakorkoli, pokojnine so bolj delitveno in moralno kot ekonomsko vprašanje, računanje, kaj bo z njimi čez 50 let oziroma kakšen je tako imenovani implicitni javni dolg, je nesmiselno. Gotovo je le, da pokojnina čez 50 let nima veliko opraviti z zdajšnjimi vplačili v pokojninski sklad, odvisna bo od takrat uveljavljenih vrednostnih sodb.«
Skorajda brez komentarja. Le eno vprašanje: je takšno razmišljanje odgovorno do novih, mlajših generacij, do naših otrok?
Sanacija bank in gospodarstva
11. Dr. Mencinger o prenosu slabih bančnih terjatev: »Hitrejši prenos slabih bančnih terjatev zdaj ovira evropska komisija, ki je prej zahtevala hitenje, zdaj pa ga ustavlja, da bi presodila, ali ne gre za »neupravičeno« državno pomoč, ki naj bi ogrozila evropske tržne vrednote … Sicer pa vtikanje evropske komisije kaže le, kako zakotna provinca smo postali, odkar smo člani.«
Evropska komisija zahteva verodostojno oceno vrednosti slabih terjatev, ki jih bomo prenesli na Družbo za upravljanje s terjatvami bank (slabo banko). To je v izrazitem interesu vseh slovenskih davkoplačevalcev. Žalostno je, da nismo zagotovili verodostojnega vrednotenja teh terjatev že sami prej. Torej smo sami vsaj sokrivi za zamik prenosa terjatev.
Tudi zadnji stavek dr. Jožeta Mencingerja kaže na to, da išče krivca pri drugemu, namesto da bi priznali, da smo krivi sami in se takoj lotili resnih sprememb. Na GZS smo prepričani, da za evropsko komisijo nismo zakotna provinca, res pa smo zaradi lastnih neodgovornih dejanj v samo petih letih izgubili ogromno verodostojnosti. Če bomo članstvo v EU in EU označevali za krivca težav, za katere smo vsaj večinoma sami krivi (kar je ekonomski nacionalizem), lahko v očeh mnogih res postanemo zakotna provinca.
12. Dr. Mencinger o razdolževanju: »Gospodarstveniki bi tudi razdolževanje podjetij prenesli na državo. Toda ali hitro, učinkovito in transparentno prestrukturiranje ni delo 'delodajalcev', odgovornost lastnikov za podjetje pa kar samoumevnost kapitalistične družbe.«
Dr. Jože Mencinger očitno ni dobro prebral stališč GZS. Drži njegova teza, da je veliko menedžerjev in lastnikov soodgovornih za prezadolženost podjetij, zlasti so odgovorni tisti, ki so zaradi svojega pohlepa izčrpali podjetja. Razmere v gospodarstvu so tudi zato, ne pa samo zato, takšne, da terjajo urgentne ukrepe. Cilj predlogov GZS je, da se spodbudi vse upnike (ne le državne) in omogoči njihovo večjo moč pri pravočasnem prestrukturiranju podjetij, obenem pa bi se tako s preoblikovanjem terjatev v kapital razdolžilo neodgovorne lastnike in zamenjalo slabe menedžerje, če ni razlog za težave družbe objektiven, tržni. Predlogi gredo torej prav v smeri samoumevnosti, da so lastniki prvi odgovorni za podjetje. Mimogrede, to seveda velja tudi za državo kot lastnika.
13. Dr. Mencinger o državni pomoči podjetjem: »Zadnji predlog govori o selektivni državni pomoči podjetjem, tudi za to je potreben denar. Kje ga dobiti? Z davki?«
Dr. Jože Mencinger ne razume opozorila. V dokumentu Kisik za gospodarstvo jasno piše: »Selektivna državna pomoč podjetjem je možna samo na podlagi neodvisno potrjenega finančnega in poslovnega programa prestrukturiranja z jasno odgovornostjo državnih uradnikov in strokovnim nadzorom nad izvajanjem prestrukturiranja. Enako mora veljati pri podeljevanju razvojnih subvencij. Pri odobravanju državne pomoči je treba biti izredno selektiven in racionalen, saj gre za skupen denar davkoplačevalcev, ki zato ne more biti usmerjen v druge za javnost koristne projekte. Zato morajo tisti, ki denar odobravajo (ministri na podlagi politično neodvisne strokovne ekonomske ekspertize), skrbeti za uspešno naložbo bolj skrbno, kot če bi vanjo vlagali svoj lasten denar.«
Opozarjamo torej prav na običajno slo politikov, da bi razmetavali z davkoplačevalskim denarjem in ga posledično neproduktivno prelivali od dobrih k slabim. Opozarjamo na to, kar smo doslej pogosto napačno počeli! Kisik za gospodarstvo: »Podjetje, ki je enkrat prejelo državno pomoč, za njo nikoli več ne bi smelo zaprositi. Vračanje po nova sredstva pomeni, da podjetje ni tržno aktiven igralec, temveč klinično mrtvo podjetje, ki ga ohranja pri življenju denar skupnosti.«
***
Izbrali smo 13 ključnih trditev dr. Jožeta Mencingerja, pogosto površnih, s katerimi se nikakor ne moremo strinjati. Navsezadnje so nas tudi nekatera od takšnih razmišljanj pripeljala v hudo krizo. Zato vnovič pozivamo vse, da v Sloveniji končno spremenimo takšno, zgrešeno ekonomsko politiko. Ne bo šlo čez noč, moramo pa se odzvati bistveno hitreje in odločneje kot doslej. Že s prvimi ukrepi vlade mag. Alenke Bratušek.
Čas se namreč izteka.
Goran Novković je svetovalec predsednika GZS.
