Tiskane izdaje
Kzapisu tega prispevka so me spodbudila predvsem naslednja dejstva: odločitev sodišča v Strasbourgu glede deviznih varčevalcev, izvolitev novega državnega zbora oziroma nove vlade pa tudi počitniško razmišljanje dr. Jožeta P. Damijana na temo znane razsodbe. Ker gre za vprašanja in probleme, ki so stari toliko kot nova slovenska država, bom nekatera dejstva pojasnil z lastnega zornega kota.
Kaj je deviza?
Najprej o tem, kaj je deviza. Po mednarodnem finančnem pravu šteje za devizo dobroimetje, ki ga ima domača banka na računu pri tuji banki, običajno v državi, kjer je ta valuta zakonito plačilno sredstvo, na primer norveška krona pri banki na Norveškem, ameriški dolar pri banki v ZDA. V dnevnem žargonu si pod devizo predstavljamo bankovce, ki jih je izdala tuja centralna banka. Prav v zvezi s slednjimi je poslovna bančna praksa povsod enaka: ti se na ozemlju, na katerem niso zakonito plačilno sredstvo, zbirajo, banke ali domača centralna banka jih prešteje in pošlje v tujino centralni banki, ki jih je izdala. Slednja jih ponovno prešteje in izda banki dobropis, ta pa se pripiše k dobroimetju, ki ga ima banka pri izbrani tuji banki. Tako tudi bankovci posegajo v »pravo devizo«, skladno z definicijo, ki sem jo zapisal. Tovrsten postopek je veljal v nekdanji Jugoslaviji, velja danes v Sloveniji in tudi v drugih državah.
Kdor ima katerikoli bankovec, ima brezobrestno terjatev do centralne banke, ki ga je izdala. Na drugi strani vidimo iz premoženjske bilance centralne banke, običajno iz prve pozicije na strani obveznosti, koliko bankovcev je v obtoku oziroma kolikšne so terjatve imetnikov bankovcev do nje.
Kako pridemo do devize?
Država kot celota pride do devize z mednarodno menjavo blaga in storitev, točneje z izvozom blaga, s tujimi naložbami v domačo državo, s prihranki domačih delavcev, ki delajo v tujini, z najetimi finančnimi krediti v tuji valuti; posameznik pa z nakupom v banki ali zamenjavo v menjalnici.
V Jugoslaviji sta ti področji urejala zakon o deviznem poslovanju in zakon o kreditnih razmerjih s tujino. Domače fizične osebe in tuji rezidenti so imeli pravico do deviznih računov pri domačih bankah. Enaka pravica je veljala za pravne osebe, ki so prav tako imele račune pri domačih bankah, medtem ko so bili dinarski računi pri SDK (Služba družbenega knjigovodstva); pri SDK so imele račune do sprejetja reforme plačilnih sistemov Sloveniji tudi banke, kar je bila velika izjema na svetu, kajti poslovne banke imajo račune pri centralni banki, ki je edina pooblaščena za emitiranje denarja.
Fizične osebe so običajno prosto razpolagale z dobroimetjem na deviznem računu, za pravne osebe pa sta vlada ali Narodna banka Jugoslavije (NBJ) predpisovali, s kolikšnim delom deviznega dobroimetja lahko razpolagajo in kakšen del ga morajo odprodati Narodni banki Jugoslavije za skupne potrebe.
Še nekaj je pomembno: za dinarske vloge je jamčila Narodna banka Jugoslavije, ki je bila edina pooblaščena za izdajo dinarjev, za devizne vloge pa država (federacija), kajti pri devizah se nikoli ne ve, kolikšen bo aktualni tečaj, cena, kar pomeni, da bi unovčenje take garancije obremenilo tekoči proračun.
Kdaj je nastal v Jugoslaviji problem
Zaradi velikega zunanjega neravnotežja/deficita v plačilni bilanci in pred tem intenzivnega zadolževanja v tujini (zunanji dolg je s 6 milijard dolarjev leta 1976 porasel na 17 milijard konec leta 1982) je zaradi nezmožnosti odplačevanja tujega dolga Jugoslavija leta 1983 zaprosila Mednarodni denarni sklad za finančno pomoč. Ta jo je odobril, vendar ob spoštovanju »načela pogojevanja«, kar pomeni, da se je morala država zavezati, da bo sprejela vrsto ukrepov, ki bodo pripomogli k izboljšanju zunanjetrgovinskega rezultata (na primer devalvacija dinarja, zamrznitev plač, prioritetne liste za plačila v tujino, racionalizacija porabe goriva, omejitev goriva na 40 litrov na vozilo na mesec, staro devizno dokumentarno kontrolo celotnega poslovanja s tujino, ki jo je izvajala Narodna banka Jugoslavije s svojimi filialami v celotni državi, zmanjšanje deleža prostega razpolaganja z devizami za pravne osebe, omejevanje zadolževanja v tujini ...).
Priznati moramo, da se je slovensko gospodarstvo dobro organiziralo za premagovanje tovrstnih deviznih težav, predvsem tako, da so bile s tujimi partnerji sklenjene številne pogodbe o dolgoročni industrijski kooperaciji, kjer se je menjava opravljala po sistemu 1 : 1; pogodbe o skupnih naložbah tujcev v naša podjetja; z ustanavljanjem lastnih podjetij v tujini, ki so postala kupci našega blaga ter dobavitelji surovin in polproizvodov, pa tudi s poslovanjem po tržaškem in goriškem sporazumu, kjer je menjava potekala po modelu 1 : 1.
Prav v tem času jugoslovanske dolžniške krize se je rodil problem deviznih hranilnih vlog. Povedano drugače: banke niso več mogle v celoti izpolnjevati obveznosti do varčevalcev. Torej je problem nastal mnogo pred razglasitvijo samostojne Slovenije in bil prisoten v vseh nekdanjih republikah, ne glede na to, kolikšni so bili privarčevani devizni zneski. Še nekaj, pomoč MDS Jugoslaviji je hkrati pomenila opozorilo tujim trgom, da država ni več devizno kreditno sposobna, zato so se trgi zanjo zaprli. V tem kriznem času je Jugoslavija iskala s tujimi zasebnimi bankami v okviru tako imenovanega Londonskega kluba nov modus vivendi in ga leta 1988 tudi našla v obliki New Financing Agreement, ki ga je ob Narodni banki Jugoslavije podpisalo še deset poslovnih bank, med njimi LB in KB Maribor.
Pogodba je slovela tako po solidarnostni klavzuli (vsi za enega, eden za vse) kot po klavzuli o navzkrižni odgovornosti (cross default), če eden pride v dolžniško zamudo, imajo upniki pravico odpoklica celotnega dolga. Pogodba je nadalje predvidevala petletni moratorij za odplačila glavnice.
Razglasitev samostojnosti Slovenije
Petindvajsetega junija 1991 je DZ ob ustavnem zakonu sprejel tudi drugo osamosvojitveno zakonodajo: zakon o Banki Slovenije, bančni zakon, devizni zakon, zakon o predsanaciji, sanaciji in stečaju bank. Monetarno suverenost je sicer zakon o Banki Slovenije napovedal, vendar brez točnega datuma, kajti zakon je govoril, da bo v prehodnem obdobju zakonito plačilno sredstvo dinar. Tako namero Slovenije je takoj poskušala preprečiti Narodna banka Jugoslavije, ko je sporočila, da ne bo več dajala Sloveniji dinarskih bankovcev, saj je nastal problem, ker je ob visoki inflaciji začelo primanjkovati bankovcev, tako da je Banka Slovenije reševala težave s ponovnim dajanjem starih bankovcev v obtok.
Ko se je 8. oktobra 1991 iztekel tako imenovani brionski moratorij, je še isto noč DZ sprejel zakon o denarni enoti tolarju in s tem se je tudi uradno začela denarna osamosvojitev države, ki se je na začetku ukvarjala s številnimi problemi, med katerimi bi omenil naslednje: Banka Slovenije je bila ob izdaji tolarja brez deviznih rezerv, celoten bančni sistem jih je imel na računih v tujini približno 170 milijonov nemških mark (bilančna vsota vseh bank skupaj je predstavljala okrog tretjino družbenega produkta, ki je bil ocenjen na 12 milijard dolarjev; trenutno je bančno premoženje na nivoju 40 milijard evrov); mesečna inflacija je oktobra 1991 dosegla 22,5 odstotka; zaradi ekspanzivne denarne politike nekdanje Narodne banke Jugoslavije so bile banke v Sloveniji visoko likvidne, zaradi česar je bilo treba postopoma zmanjšati likvidnost z odpoklicem kreditov, ki so bili dani iz primarne emisije; banke niso mogle servisirati deviznih varčevalcev, ki so imeli prihranke pretežno v tuji valuti; dinarska dobroimetja prebivalstva so bila pri bankah minimalna, za dnevne potrebe, presežki so se takoj spreminjali v nakupe tuje valute na »sivem trgu«, na katerem so bili tečaji tudi do 50 odstotkov višji od uradnih; devizni trg je bil vzpostavljen tudi za pravne osebe, ki so trgovale z evidenčnimi deviznimi pravicami.
Banka Slovenije je že pred izdajo tolarja razmišljala, zaradi večjega zaupanja v novo valuto, da bi najela devizni kredit in jamčila zanj s hipoteko na njenih nepremičninah na Dunaju in Gradcu. V ta namen je bilo opravljeno vrednotenje nepremičnin. Ideje ni bilo treba realizirati. Že v času zamenjave tolarja za dinarje je Narodna banka zaprosila tuje banke, v katerih so bile devizne rezerve slovenskih bank, da blokirajo ta dobroimetja in onemogočijo kakršnokoli razpolaganje. Banka Slovenije je bila pri prepričevanju tujih bank uspešnejša, kajti nobena od njih ni sledila zaprosilu tretjega, v celoti so spoštovale voljo lastnikov računov, kar je tudi standard v bančnem poslovanju!
Banka Slovenije je v začetku novembra istega leta predstavila monetarno osamosvojitev tudi vodstvu Mednarodnega denarnega sklada v Washingtonu. Ta je spomladi 1992 poslal v Slovenijo strokovno misijo, ki naj bi analizirala položaj v Sloveniji in drugih nekdanjih republikah Jugoslavije.
Rešitve, ki jih je predstavila Slovenija, niso nasprotovale standardom MDS, zaradi česar je MDS januarja 1993 sprejel Slovenijo za novo članico in sprejel tudi »ključ« delitve premoženja in obveznosti. Banka Slovenije si je kljub začetnim težavam z Narodno banko Jugoslavije prizadevala z njo najti modus vivendi, najprej za zamenjavo dinarskih bankovcev.
V ta namen je bil 26. novembra 1991 v Sarajevu sklican sestanek skupine desetih ljudi. Bil je uspešen. Ekipa Narodne banke Jugoslavije je prišla prvi teden decembra v Banko Slovenije, pregledala količine zamenjanih dinarjev za tolarje in to tudi pisno potrdila. Ta dokument je bil v otvoritveni bilanci Banke Slovenije osnova za knjiženje terjatve do Narodne banke Jugoslavije oziroma protipostavko za izdane tolarje, ki jih je Banka Slovenije knjižila med svoje obveznosti.
Takrat me je v Sarajevu povabil na pogovor tudi tedanji predsednik vlade BiH Jure Pelivan, bivši guverner Centralne banke BiH, s katerim sva se poznala že vrsto let, in me med drugim obvestil, »da so po vzoru Srbije nacionalizirali LB v Sarajevu«. Na moje vprašanje, kje je razlog za to, je bil odgovor: ker se je Slovenija odcepila od Jugoslavije in ker so to predlagali Srbi. Povedal sem mu, da sem nad tem zelo razočaran, ker ne vidim pravega vzroka in ker je bilo dosedanje poslovno sodelovanje korektno in profesionalno. Po končani vojni v BiH je država »vrnila prazno banko nazaj«.
Teritorialni princip ustavnega zakona
Pri reševanju vprašanja, kako obravnavati tuje banke, ki so delovale na območju Slovenije (Jugobanka, Beobanka, Investicijska banka, Jugoslovanska izvozna in kreditna banka iz Srbije in Riječka banka iz Hrvaške), je Slovenija sprejela princip teritorialnosti, ki je bil uporabljen v mednarodni finančni praksi in mednarodnem finančnem pravu, kar pomeni, da država naslednica odgovarja za obveznosti, ne glede na to, čigava je lastnina pravne osebe. Še več, mednarodno finančno pravo govori v primeru nasledstva celo o deželi, ki jamči za dolgove, kar pomeni, kot pravi nobelovec Samuelson, za dolgove jamčijo ljudje, delavci in kmetje, intelektualci in dninarji s svojim naravnim bogastvom in delom, države kot subjekti mednarodnega javnega prava propadejo, se reorganizirajo, dežela ostaja. Če ne bi bilo tako, bi se izplačalo »državo spustiti v stečaj in se rešiti dolga«. Tu je tudi bistvena razlika med podjetjem in državo. Država bankrotira, kar pomeni, da pride v dolžniško zamudo, podjetje gre v stečaj. Države naslednice vedno plačujejo dolgove za preteklost (Kraljevina Jugoslavija za staro Avstro-Ogrsko in Osmansko cesarstvo, SFRJ za Kraljevino Jugoslavijo, Slovenija za SFRJ).
Podobna je praksa v bančnem poslovnem svetu, ki se je še posebej razvila po veliki svetovni krizi v preteklem stoletju, ko so ZDA sprejele vrsto zakonov, od katerih še danes številni veljajo, in je bila hkrati leta 1933 ustanovljena Federal Deposit Insurance Company, in to z namenom, da jamči za hranilne vloge ameriških bank. Pri njej se je še zlasti potrdilo gornje načelo na konkretnih primerih, od katerih je bila najbolj znana poslovna mreža City Bank New Yorka. Če je banka imela podružnico ali banko hčer v kolonijah in je kolonija postala samostojna država, je z dnevom razglasitve jamstvo omenjene institucije takoj prenehalo in je odgovornost za vloge prevzela novonastala država.
Na podlagi tega principa oziroma prakse je tudi Slovenija sprejela državno garancijo za vse hranilne vloge vseh delujočih bank, ne glede na njihovo lastništvo, ki je veljala do leta 1998, ko je bil sprejet nov bančni zakon. Teritorialni princip je uporabila tudi EU v maastrichtski pogodbi, ko se govori o finančni stabilnosti, ki predstavlja stabilnost institucij in trgov. Države članice jamčijo za stabilnost bank na njihovem ozemlju, ne glede na to, kdo so njihovi lastniki.
Po mednarodnem privatnem pravu velja za domačo banko ali podjetje vsaka institucija, ki je registrirana v posamezni državi, ne glede na to, kdo je njen lastnik.
Na teh temeljih so bili v Sloveniji postopoma poplačani vsi varčevalci, skladno z možnostmi, ki so bile odvisne od ustvarjenega deviznega priliva slovenskega gospodarstva.
Še več, država je sprejela tudi poseben zakon, na podlagi katerega je bankam, ki so imele stare devizne vloge, izdala obveznice in tako izvedla »linearno sanacijo« ob posebni sanaciji v treh bankah, ki se je v LB pričela 27. januarja 1993, v mariborski banki 1. aprila istega leta in v LB Nova Gorica v drugem polletju leta 1994. Materialna podlaga za ta korak je bil zakon o izdaji obveznic v znesku 2,2 milijarde nemških mark, ki ga je DZ sprejel novembra 1992. Na podlagi sanacije je država postala lastnica teh bank, kajti pred tem so bili delničarji podjetja. Država je enako pomagala tudi podjetjem, ki so izvajala investicijska dela v tujini, s pomočjo izdanih obveznic je od njih odkupila terjatve do investitorjev v številnih državah. Poseben zakon je bil sprejet za Splošno plovbo Piran in s tem Banko Koper, ki je bila glavni kreditor imenovanega podjetja.
Hrvaški model
Hrvaška ni sledila slovenski ustavni rešitvi, kar zadeva tuje banke in še zlasti devizne vloge, čeprav je bil za slednje vzrok isti – »jugoslovanska dolžniška kriza«.
Konec leta 1991, pred božičem, je sprejela uredbo z zakonsko močjo, s katero je omogočila varčevalcem pri tujih bankah, da devizne vloge/terjatve do njih prenesejo na tako imenovane domače banke. Za ta prenos je vlada predpisala določene pogoje, a jih vsi varčevalci niso mogli izpolniti. Bankam v domačem lastništvu je nato izdala obveznice. Pravica prenosa je bila časovno omejena, najprej do konca januarja 1992, nato pa zaradi številnih varčevalcev zdomcev podaljšana do velike noči istega leta.
Banka podružnica
Isto velja tudi danes, kjerkoli po svetu: obe si prizadevata na podlagi zaupanja zbrati ustrezne finančne vire pri prebivalstvu in podjetjih tega trga, obe iščeta vire tudi pri bančni skupini, ki ji pripadata, in imata dostop tudi do virov, ki jih pod določenimi pogoji ponuja lokalna centralna banka, predvsem v povezavi s tako imenovano sekundarno likvidnostjo.
Vsa ta dejstva se lahko danes primerjajo na kateremkoli trgu, bodisi da pogledamo premoženjske bilance bank hčera ali podružnic, ki so v tuji lasti v Sloveniji (Société Générale, Intesa, Unicredit, Sparkasse), bodisi na Hrvaškem, kjer nastopajo sestrske banke in obvladujejo levji delež hrvaškega trga, kjer je le še Poštna banka v državnih rokah, pa tudi ta se že prodaja.
Ta isti princip oziroma prakso je prakticirala tudi Hrvaška narodna banka (HNB) pri črpanju primarne emisije, ni razlikovala med podružnico in banko hčerjo.
Številni predlogi za rešitev problema deviznih vlog
Uvodoma lahko poudarim, da je bilo sodelovanje med Hrvaško narodno banko in Banko Slovenije od začetka dobro, korektno in profesionalno. Ob monetarni osamosvojitvi je sicer nastala nova situacija, vendar sodelovanje ni zastalo. Med svojim mandatom sem vedno imel tudi osebne kontakte, tako s prvim guvernerjem dr. Antejem Čičin-Šainom, nato z dr. Perom Jurkovićem, z dr. Markom Škrebom in nazadnje z dr. Rohatinskim. Glede na vsa znana dejstva na obeh straneh je bil naš predlog preprost: pustite, da bo banka delovala tudi v samostojni državi in bo skladno z možnostmi in svojim delovanjem izpolnila svoje obveznosti tako, kot se je to dogajalo doma v Sloveniji, kajti nikjer ni bilo dovolj deviz za takojšnje izpolnjevanje obveznosti.
Drugič, banko moramo gledati kot celoto, večji del njenih obveznosti kot tudi vse njene terjatve so bile v levjem deležu locirane na hrvaškem trgu. Žal takega predloga sogovorniki niso sprejemali, njihov predlog je bil: »Izplačajte devizne hranilne vloge, potem se bomo pogovarjali o delovanju banke. O terjatvah banke se ne pogovarjamo, ne glede na to, da so dolžniki hrvaška podjetja in prebivalstvo.«
Stari Rimljani so tak model imenovali »levja družba« (societas leonina). Poenostavljeno: če gre za moje koristi, sodelujem, če gre za moje obveznosti, pozabi name. Že v tistem času se je tako razmerje obravnavalo kot amoralno in ni uživalo pretorjevega varstva.
Ker bilateralno prizadevanje ni prineslo želenih rezultatov, sta slovenska vlada in Banka Slovenije prosili tudi za pomoč tretjih, da bi se z njimi našel modus vivendi.
Med prvimi institucijami, ki so ponudile dobre usluge, je bil Mednarodni denarni sklad iz Washingtona, ki je analiziral nastalo situacijo in bil pripravljen s svojim pravnim oddelkom intermediirati med obema stranema.
Parlamentarna skupščina Sveta Evrope je obravnavala »Jurgensovo poročilo«, s predlogom za ustanovitev sklada za poplačilo varčevalcev.
Ko je Hrvaška zaprosila za pomoč pri MDS, je ta v tem času odprl v Zagrebu tudi pisarno, ki jo je vodil Hans Flickenschild, ki je predhodno vodil misijo MDS za Slovenijo. Predlagal nam je, da pripravimo pisni predlog za rešitev problema. Skupaj z ministrstvom za finance smo to naredili, ga prek njega posredovali Hrvatom, vendar, žal, nikdar prejeli odgovora.
V okviru Banke za mednarodne poravnave v Baslu (BIS), kamor sem vsak mesec hodil na sestanke guvernerjev (32 guvernerjev z vsega sveta), smo skupaj in na bilateralni osnovi večkrat diskutirali o nastali situaciji. Tu je nastala ideja, da bi za posrednika angažirali danskega guvernerja Hoffmana, ki je bil guverner 25 let in priznan finančni strokovnjak. Govoril sem z njim, mu posredoval potrebno dokumentacijo; ko jo je proučil, je povedal, da je pripravljen na vlogo posrednika. Žal tudi tega predloga Hrvaška ni sprejela.
Če preskočim dunajska pogajanja pod okriljem ZDA leta 2001, ki so rodila dunajsko pogodbo o sukcesiji, ki so jo vse nove države ratificirale in je žal še vedno mrtva črka na papirju, je vlada Boruta Pahorja leta 2010 vložila dodaten trud za iskanje rešitev. Sestanek med njim in premierko Jadranko Kosor – ob znameniti izjavi, da bomo našli rešitev v treh mesecih – je pripeljal do pobude, da se baselska pogajanja obnovijo in da sami poiščemo kredibilnega intermediatorja (pri prvih pogajanjih v okviru BIS je slednja angažirala bivšega švicarskega guvernerja dr. Hansa Meyerja).
Na prošnjo vlade sem sprejel to vlogo in najprej pred božičem 2010 obiskal bivšega nemškega guvernerja dr. Hansa Tietmeyerja, ki je dobro poznal celotno vsebino. Žal je januarja zbolel, zato sem iskal novo možnost pri dolgoletnem avstrijskem guvernerju dr. Klausu Liebscherju, a ta zaradi obsežne naloge, povezane z vodenjem državne firme za pomoč bankam v sanaciji, posredovanja ni mogel sprejeti. Potem me je pot vodila na Nizozemsko, h guvernerju Noutu Wellinku, ki je nasledil Wima Duisenberga, ki je leta 1999 postal prvi guverner Evropske centralne banke. Po proučitvi dokumentacije je guverner Wellink sprejel vlogo intermediatorja in Banka Slovenije je poslala povabilo vsem nekdanjim jugoslovanskim republikam za nov sestanek, in sicer septembra 2011 v Baslu. Žal je BiH avgusta sporočila, da nima vlade, zato se sestanka ne more udeležiti, zaradi česar sestanka ni bilo.
Ustanovitev Nove LB
Namero Slovenije, da se direktno pogaja z Londonskim klubom, je poskušala preprečiti Narodna banka Jugoslavije oziroma pozneje Narodna banka Srbije. Na željo guvernerja NBJ Vlatkovića sem se sestal z njim konec aprila leta 1992 v New Yorku.
Predlagal mi je, da celoten dolg prevzame po ruskem modelu NBJ in ga potem razdeli med nekdanje republike. Ponoven poskus z istim predlogom je bil novembra leta 1994 na srečanju z guvernerjem NBS Dragoslavom Avramovićem v Budimpešti, pri katerem so sodelovali tudi guvernerji dr. Maria Schaumayer iz Avstrije, dr. Mark Luser iz Švice, Alphonse Verplace iz Belgije in kolega viceguverner dr. Marko Kranjec. Srbija se je zavedala, kaj pomenijo direktna pogajanja in nova razdelitev dolga, hkrati pa tudi, kako je NBJ na tako imenovanem sekundarnem trgu prek povezanih oseb kupovala terjatve.
Aktivnost Slovenije in njena prizadevanja nasproti upnikov so že med pogajanji imela pozitiven odmev na tujih trgih. Čeprav je bil tuji trg od začetka jugoslovanske devizne krize lata 1993 tako rekoč zaprt za nove devizne aranžmaje in pogajanja še niso nakazovala rešitev, je ob prizadevanju ministrstva za finance in Banke Slovenije uspelo s pomočjo Bayerische Landesbank avgusta 1993 organizirati prvi »sindiciran kredit« v znesku 110 milijonov nemških mark za novo državo Slovenijo, z obrestno mero LIBOR+ 2,3/8 odstotka.
Ker pogajanja s kreditnim odborom Londonskega kluba (pod predsedovanjem Chemical Bank iz New Yorka, Royal Bank of Canada, National Westminster iz Londona, Société Générale iz Pariza in Sankure iz Japonske) še niso nakazovala rešitve, moratorij za odplačilo glavnice pa se je nevarno iztekal, sta finančno ministrstvo in BS po konzultacijah s številnimi institucijami in odvetniki po svetu pa tudi na temelju vzora, ki so ga uporabili po drugi svetovni vojni v Nemčiji, s sprejetjem zakona o banki plašču (za Deutsche Bank s starim sedežem v Berlinu in Dresdner Bank s sedežem v Dresdnu in novima sedežema v Frankfurtu), vladi predlagali, naj se z dopolnitvijo ustavnega zakona ustanovita Nova LB in Nova KB Maribor, ki ne bosta odgovarjali po solidarnostni klavzuli za stari jugoslovanski devizni dolg, za katerega naj bi bili tudi v prihodnje odgovorni stari banki.
Torej sta bili banki ustanovljeni zaradi nevarnosti poplačila deviznega dolga po NFA-pogodbi pretežno pri njiju. Banki sta bili ustanovljeni ex lege, registrski sodniki so prišli na sejo DZ, da bi se formalni akt registracije zgodil takoj, da ne bi katera od 240 bank medtem vložila tožbe. Naslednje jutro, 27. julija 1994, je bila vsebina nove ureditve predstavljena – na veliko presenečenje – bankam kreditnega odbora, ki je zasedal prav v Ljubljani.
Ta korak Slovenije je nadalje utiral pot razveljavitvi solidarnostne klavzule. Dva tedna po novi ustavni ureditvi dveh bank je prva hrvaška banka vložila tožbo proti LB v prepričanju, da je bil ustavni zakon sprejet zaradi starih deviznih vlog (tovrstni postopki so še vedno odprti).
Med pogajanji z Londonskim klubom je Slovenija vis a vis upnikom odprla še eno vprašanje: Koliko zveznih deviznih rezerv je uporabila NBJ prek tako imenovanih povezanih oseb na sekundarnem trgu za kupovanje »lastnega dolga«? Ne pozabimo, ker je bil izid pogajanj negotov, je cena dolga na sekundarnem trgu zelo nihala, kot vemo, je v najbolj pesimističnem času dosegala le 10 centov za ameriški dolar. Predlagali smo, da se vse tovrstne transakcije evidentirajo in da se za ta znesek zmanjša udeležba posameznih držav na neidentificiranem dolgu. Dokazovanje tovrstnih poslov je bilo zelo težavno, kajti tudi banke na upniški strani za to niso bile zainteresirane oziroma so bile udeležene pri njih.
Krog guvernerjev v Baslu mi je predlagal, da bi v ta namen za pomoč angažirali bivšega švicarskega guvernerja dr. Fritza Leutwilerja. Ta je naše zaprosilo sprejel. Naše skupno angažiranje je bilo uspešno, kar je pomenilo, da je bilo teh nakupov za več kot milijardo ameriških dolarjev ali, z drugimi besedami, za ta znesek je bila zmanjšana participacija na neidentificiranem v korist vseh preostalih nekdanjih republik, torej tudi za Hrvaško skoraj 300 milijonov dolarjev.
Sloveniji je uspelo junija 1995 po triletnih pogajanjih razveljaviti »solidarnostno klavzulo« in tako prevzeti le dolg slovenskih dolžnikov in del nelociranega dolga. Ta uspeh v pogajanjih, ki je bil formaliziran z izdajo lastne obveznice leta 1996, je hkrati pomenil prosto vstopnico za mednarodne finančne trge in je sovpadal z začetkom predpristopnih pogajanj z EU, za preostale nekdanje jugoslovanske republike pa je pomenil »izdelan model«, ki so ga sprejele in v »nekaj dneh« sklenile konkretne pogodbe.
Lahko zapišem, da se je Hrvaška ves čas naših pogajanj zelo konkretno zanimala za napredek in rešitve, ki smo jih iskali tudi prek naših kontaktov s tretjimi. V pogovorih s kolegi iz HNB je ena od tem vedno bila posvečena prav tej naši aktivnosti. V tem času nas je obiskal tudi njihov minister brez listnice Zlatko Mateša, ki je pozneje postal predsednik njihove vlade, tako da smo tudi njemu v bilateralnem pogovoru predstavili vse probleme in naše rešitve. Zavedali smo se, da »orjemo ledino«, tudi kar zadeva mednarodno poslovno bančno prakso, ter z vztrajanjem in kredibilnostjo dosegli cilj v korist vseh, ne le Slovenije. Na tem temelju bi človek pričakoval od partnerjev iz nekdanje Jugoslavije, da bodo pri iskanju in reševanju skupnih problemov bolj poslovni, objektivni in državniški, kar pomeni, da bomo iskali rešitve za skupno mizo in ne pred različnimi sodišči, kajti razšli smo se iz skupne države brez konsenza, brez kakršnegakoli dogovora.
Prav na slednje so me večkrat spominjali kolegi iz BIS v Baslu, kjer sem si tri leta prizadeval za razdelitev pri banki lociranega zlata NBJ. »Prinesite nam pisni dogovor med vami vsemi, tako kot so to storili Čehi in Slovaki, po formuli 2 : 1,« je bil stalni refren. Hkrati so dodali opozorilo, da sicer lahko predlagamo sklic posebne arbitraže, ki jo predvideva statut BIS, a je do danes še nihče ni uporabil. Najbližje temu je bila nekdanja Sovjetska zveza, ki je od BIS zahtevala izročitev zlata, ki so ga pri njej deponirale centralne banke baltskih držav, ki jih je anektirala. BIS ji zlata ni izročil pa tudi arbitraža ni bila sklicana, prepričevanje je potekalo tako dolgo, da so medtem baltske države postale ponovno samostojne in BIS je vrnil zlato slednjim in ne Rusiji.
Namesto zaključka
Namen tega zapisa je, da se širša javnost seznani z dejstvi, ki so neizpodbitna, da se bolj zaveda, kaj pomeni imeti svojo državo, da bo lažje razumela tudi razsodbo evropskega sodišča za človekove pravice v povezavi z varovanjem lastninske pravice, da je samo od volje večine odvisno, kakšen bo naš prihodnji napredek. Iz teh dejstev izhaja, da še vedno velja Heglova ugotovitev: »Der Teufel steckt im Detail«, hudič se skriva v podrobnostih, kar še posebej velja za finance.
Ugotavljam tudi, da je med nami preveč nekritičnega in neargumentiranega govorjenja, celo nekaterih bivših ministrov, in zato premalo strokovnega pristopa in preveč zasledovanja ozkih interesov v najkrajšem času.
Na drugi strani vemo, da je pri denarju kjerkoli po svetu na prvem in zadnjem mestu zaupanje, če slednjega ni, so zaman vse obljube, povezane z obrestmi ali drugačnim donosom. V tej zvezi je pogodba najvišji zakon, dana beseda in njena izpolnitev, po vsebini in dogovorjenem času, šele potem so ustava in druge vrste predpisov. Če bi vse to bolj cenili in spoštovali in se zavedali lastne države, bi morala biti situacija po 23 letih samostojnosti drugačna od današnje. Naredimo končno vsi skupaj nekaj za to, gre za nas in prihodnje rodove, kajti še je čas, da najdemo modus vivendi za odprta vprašanja, ki so nastala ob rojstvu države in so do danes nerešena. Podobno držo pričakujemo tudi od novonastalih držav na območju nekdanje Jugoslavije, le tako bomo postali vsi uspešnejši in bolj cenjeni v očeh tretjih.
Dr. France Arhar je bil guverner
