Tvitovska molotovka

Manjšina ljudi se lahko brez problema močno identificira s kakšnim voditeljem, večina pa v avtoritete ne verjame preveč oz. se jim radikalno upira. Paradoks razvitih družb tako vedno bolj postaja razcep med manjšino, ki nevprašljivo sledi določenim voditeljem, skupino, ki se upira vsakršni avtoriteti, in tistimi, ki so nekje vmes in zlahka zanihajo tako na eno kot na drugo stran.

Mnoge države so danes ujetnice majhnega števila ljudi, ki so se zbrali okoli določene avtoritarne osebnosti. Slednja je običajno prišla na oblast zaradi zagat, ki zadevajo tako delovanje parlamentarne demokracije, način delovanja kapitalskih razmerij, neorganiziranost alternativnih političnih sil, kot tudi zaradi pasivnosti in defetizma tistih, ki v avtoritete ne verjamejo.

Vprašanje na odgovor, zakaj nekdo sledi avtoritarnemu vodji, drugi pa se upira vsaki avtoriteti, je vselej zelo kompleksno. Iz psihoanalize vemo, da ljudje včasih zaradi lastnih zagat in dvomov hitro sledijo tistim, ki teh dvomov nimajo. Problem pa je, da se je slednjih pravzaprav treba bati, ker je manko dvoma eden od znakov psihotične osebnosti. V časih, ki so polni tesnobe, pa ljudje lahko sledijo avtoritarnim vodjem tudi zato, ker slednji delujejo, kot da tesnobe nimajo, in tako navidezno pomirjajo tesnobo drugih. Tudi tu je treba biti pazljiv. Ljudje, ki nimajo tesnobe, so velikokrat zmožni agresije, kakršne tisti, ki so tesnobni, niso zmožni.

Kako voditelj kaže ljubezen do naroda? Iz zgodovine poznamo kar precej vodij, ki so tako zelo ljubili svojo domovino, da so jo bili pripravljeni uničiti. Še posebej nevarni pa so časi, ko voditelj poziva ljudi k ljubezni do domovine. Tisti, ki domovino res ljubi, nima potrebe, da druge prepričuje o svojem čustvu in drugim žuga, da ne sledijo dovolj njegovi ljubezni. Ko ljubezen postane zapoved, se moramo vprašati, ali ta zapoved ni pravzaprav maska za skrito sovraštvo.

Podobno vprašanje si moramo postaviti tudi, ko govorimo, da nas je za nekoga strah, ali ko na primer pravimo, da nas je strah, da se bo v prihodnje naši domovini nekaj zgodilo. Psihoanalitiki vedo, da poudarjanje, da nas je strah, da se lahko nekomu (našemu otroku, partnerju ali pa tudi domovini) nekaj slabega zgodi, ni nujno izraz naše velike ljubezni, ampak je lahko krinka za nezavedno agresijo, ki jo čutimo do drugega. Tista nevarnost, ki se je bojimo, da bi lahko drugega doletela in zaradi katere nas je zanj strah, smo namreč mi sami, in ker je soočenje s tem preveč boleče, iščemo neki abstraktni dejavnik nevarnosti.

Že nekaj časa se oblast v Sloveniji trudi, da bi prikazala trojko, ki naj bi prišla reševat krizo, kot veliko nevarnost, ki se je je treba bati, čeprav je nevarnost pravzaprav oblast sama, ki s svojimi ekonomskimi in političnimi ukrepi dela vse, da bi krizo še poglobila. Ob tem zanosu uničevanja pa se oblast hkrati trudi, da bi obudila domoljubna čustva z organiziranjem festivalov domoljubnih pesmi in citiranjem trpečih pesmi na državnih proslavah. Deklamirana ljubezen do domovine pa težko prekrije preteči ton oblastnikov. Slednji pride še posebej do izraza v monotonih premierovih govorih na proslavah, v katerih se močno uporablja beseda »nekateri«. Tisti, ki smo malo starejši, smo vse to že izkusili v času Titovega režima, ko smo kar naprej poslušali, da obstajajo »nekateri«, ki poskušajo zrušiti samoupravni socialistični sistem, pridobitve revolucije, bratstvo in enotnost in podobno. Spominjam se, da smo v šoli morali večkrat dolge ure po radiu poslušati Titove govore, v katerih je prevladovala čista monotonija besed, dokler vsake toliko časa te monotonije ni prekinil diskurz o »nekaterih«. Iz govorov ni bilo jasno, kdo naj bi ti fantomski »nekateri« bili. Včasih je bil zunanji, drugič spet notranji sovražnik. Bistveno pa je bilo, da se je ljudstvo ohranjalo v strahu, ko je ugibalo, kdo med njimi bi lahko bil tisti »nekateri«. Predvsem pa je bilo pomembno, da je bila nenehno na delu samocenzura, da posameznik ne bi postal ta famozni »nekateri«.

Če bi Tito danes živel, bi bil najbrž velik uporabnik tviterja. Kar ločuje nove avtoritarne voditelje od starih, je, da so se oprijeli paradoksne oblike neposredne demokracije, ki v tem primeru gre od zgoraj navzdol in ne od spodaj navzgor. Avtoritarni voditelj starega kova je bil na neki način odmaknjen od ljudstva – o njegovem zasebnem življenju si lahko le ugibal, njegovo mnenje si moral dešifrirati iz abstraktnih govorov in le redki so imeli z njim neposredno izmenjavo mnenj –, novi voditelji pa ohranjajo to rahlo oddaljeno vlogo, hkrati pa s tviti neposredno komunicirajo z ljudmi. Dejstvo, da nekdo, ki je na poziciji moči, veselo tvita, je na prvi pogled videti kot odprtje demokratičnega prostora, dejansko pa ga zapira. Ne glede na to, kako lahkoten je videti tvit, ne smemo pozabiti, da prihaja s pozicije moči. V političnem boju je tvit danes vse bolj nekakšna molotovka, ki jo oblast meče med ljudstvo. Tvit je amatersko, na hitro izdelano orožje, a ima lahko velike posledice. Običajno je vržen v množice z namenom, da jih prestraši in da naredi zmedo.

Organizacija uličnih uporov proti oblasti se dogaja prek facebooka in tvitov in oblast hkrati odgovarja na te upore z istimi sredstvi nove tehnologije, ki omogočajo določeno anonimnost tako na eni kot na drugi strani, zanimivo pa je, da oblast toliko bolj zanima vprašanje, kdo je zadaj. Kdo je organizator protestov, kdo je pisec izjav in podobno? Mnogi slovenski protestniki so učinkovito odgovorili na te pozive, ko so se oblekli v majice z napisom Organizator. Oblast želi z izpostavljanjem posameznih akterjev in njihovega strogega kaznovanja ustrahovati udeležence protestov, hkrati pa relativizirati njihov pomen. Če proteste lahko poveže z majhno skupino nekakšnih levih ekstremistov, jih je možno narediti za nepomembne, obrobne upore.

Tako kot je dejstvo, da upori nimajo nekega jasnega organizatorja, pravzaprav njihova moč, je paradoksno njihova moč tudi to, da nimajo jasne politične platforme in da nimajo avtoritete, ki bi jih povezovala. Boj med tistimi, ki nevprašljivo sledijo vodji, in tistimi, ki se z vodji težko identificirajo, je na neki način shizofren. Skupina, ki sledi vodji, sicer kliče po tem, da se tudi na strani njihovih nasprotnikov jasno pokaže, kdo stoji zadaj – torej, kdo je avtoriteta, ki mobilizira množice. V trenutku, ko se zazdi, da bi kakšen posameznik lahko imel moč avtoritete, se na strani oblasti hitro pojavi napad nanj in tudi iskanje njegovih napak na strani njegovih soborcev.

Če sprejmemo dejstvo, da je v sodobni družbi prišlo do radikalno novega odnosa do avtoritet pri večini prebivalstva in da tega ne jemljemo za nekaj slabega, je treba razmišljati o tem, kakšen družbeni prostor ta dvom o avtoritetah odpira. Uspeh uporov, ki smo mu priča v zadnjih mesecih, je, da se je oblikovalo mnoštvo gibanj, ki ne sledijo velikim vodjem, ki iščejo povezave drug z drugim, hkrati pa se ne borijo za prevlado. In prav to, da ni osebnosti, ki bi postajala novi veliki vodja, je še posebej pomembno.

Jasno je, da se družbene spremembe ne zgodijo čez noč, da bo pot k drugačni organizaciji političnega in družbenega prostora dolga ter da bo potreben temeljit premislek, kakšno družbeno organizacijo si v prihodnosti želimo. Glede na to, da se večina ljudi ne želi podrejati avtoritarnim voditeljem, da je skeptična do tradicionalnih avtoritet, do starih oblik delovanja političnih strank in zahteva večjo neposredno moč pri odločanju, je nujen razmislek, kako si demokracijo predstavljamo v prihodnje. Ob teh kompleksnih vprašanjih bo vedno manj prostora za posamezne avtoritete, ki bi imele jasne odgovore na zagate in s katerimi bi se množice identificirale. Prvi preizkus oblikovanja nove demokracije bo že to, da se nova gibanja naučijo sodelovati drugo z drugim, ne da bi jih nujno nekdo na hitro poenotil in ne da bi se nujno strnila okoli novega vodje, hkrati pa se začnejo tudi politično organizirati.

Na novo nastajajoča gibanja se morajo bati predvsem tega, da ne bi sledila stari šali o ljudeh, ki so se znašli v peklu. Takole gre: peklenščki imajo s predstavniki različnih narodov v peklu običajno veliko dela, ko poskušajo ljudje pobegniti iz vročega kotla. Peklenščki namreč morajo potencialne prebežnike z vilami kar naprej potiskali nazaj v kotel in seveda se ob tem pošteno utrudijo. Dobre gre le tistim, ki delajo pri slovenskem kotlu. Slovenci namreč drug drugega sami potiskajo nazaj v kotel.