Tiskane izdaje
Arabska pomlad in evropska jesen je predstavitev upora in upornikov na obeh straneh Sredozemskega morja. Je zgodba o (večkrat) ukradeni revoluciji v Egiptu, mednarodnem vojaškem posredovanju v Libiji, krvavi državljanski vojni v Siriji, velikem eksperimentu mednarodnih finančnih elit v Grčiji, izginjanju tradicionalnega načina življenja v Španiji (in tudi drugod po južni Evropi), finančnem »blitzkriegu« na Cipru ter o slovenskem vstajniškem gibanju.
Ukradena revolucija
Minulo sredo se je egiptovska revolucijo tragično – in nepovratno – končala. Vojaška hunta, ki je Egipčanom revolucijo ukradla kar dvakrat, je brutalno obračunala z islamističnimi protestniki in jih več sto pobila. Sekularni revolucionarji, ki so se pred dvema letoma in pol tako pogumno uprli režimskim tankom in puškinim cevem, so ob pokolu islamistov glasno molčali.
Že ko so konec junija ob rušenju sicer popolnoma nekompetentne in totalitarne vladavine Muslimanskih bratov in Mohameda Morsija na pomoč poklicali vojsko in ji omogočili lahkotno izvedbo državnega udara »na ljudski pogon«, so se prvotni egiptovski revolucionarji odpovedali »pridobitvam revolucije« in skočili nazaj v vojaški objem.
Temačna vloga mednarodne skupnosti
Arabska pomlad bi lahko preživela le, če bi mednarodna skupnost v pravem trenutku – v prvih dneh, morda tednih protestov in upora – jasno podprla svobodoljubne in sekularne protestnike, ki so sprožili arabsko ljudsko vstajo. To se ni zgodilo. Zato je imperij lahko vrnil udarec. Tako v Egiptu kot tudi v Siriji, kjer divja najbolj krvava vojna našega časa, v kateri je bilo ubitih že najmanj 110.000 ljudi. Sirski vojni – v Libiji je »koalicija oljnih« posredovala z največjim veseljem – ni videti konca.
Že ko so se februarja 2012 iz zasneženega Homsa skupaj z branilci mesta valile množice beguncev, sestradanih, izčrpanih, bledih, v razcapanih oblačilih, je bila to podoba iz jugoslovanskih vojn. Celo svetloba v padlem mestu je spominjala na 18. november 1991, ko so enote Jugoslovanske ljudske armade skupaj s pijanimi četniškimi klavci vkorakale v Vukovar. Sledilo je Sarajevo. Sledila je Srebrenica. Algoritem zla in delovanja »mednarodne skupnosti« sta predvidljiva. Ali kot je v dneh najhujših napadov na Homs zapisal bošnjaški novinar in pisatelj Emir Suljagić, ki je preživel srebreniški genocid: »Kot v primeru Bosne in Hercegovine pred dvema desetletjema je bila ob naraščajoči tragediji v Siriji ena prvih potez Evropske unije uvedba embarga na sirski uvoz orožja. Njihovo osnovno predvidevanje je, da manj orožja pomeni manj smrti, a takšna logika je bila v Bosni in Hercegovini močno diskreditirana. Celo Douglas Hurd, ki je med vojno v BiH vodil komisijo za nadzor embarga in britansko zunanje ministrstvo, je pozneje priznal, da obžaluje svojo podporo »omejevanju polj smrti«. Jugoslovanska ljudska armada in bosanski Srbi nikoli niso želeli orožja, saj so svoje orožje usmerili v neoboroženega nasprotnika. Tudi brez ruske in iranske pomoči, ki jo prejema Bašar al Asad, bi sirski predsednik brez težav obdržal monopol nad uporabo smrtonosne sile v Siriji; podobno kot je to pred njim uspelo Slobodanu Miloševiću, zavezniku njegovega pokojnega očeta.
Tako upornikom kot tudi vladnim vojakom gre v Siriji le še za preživetje. To je najnevarnejši trenutek v vseh vojnah in vseh odnosih, saj namesto refleksije sproža le reflekse. Takšne razmere onemogočajo preživetje etičnega in so napoved skokovitega povečanja števila žrtev ter podaljšanja konflikta. In to ne le v generaciji, ki bojuje »osvobodilno vojno«. Gosenica sanja, da leti, se glasi star arabski pregovor. Po domače: čakajoč na genocid.
Laboratorij mednarodnih finančnih institucij
Grške neoliberalne oblasti – kako domače – kljub jasnim znakom, da varčevanje ubija državo in onemogoča prihodnost, še naprej izpolnjujejo prav vse ukaze finančnih špekulantov. Medtem se njihova država, družba, gospodarstvo, infrastruktura in demokracija rušijo s hitrostjo, ki jo je mogoče videti le v vojnah. Vsak »ukrep mednarodne pomoči« se je vedno znova izkazal za pogubnega. Vse ekonomske napovedi so se izkazale za napačne. Bolj ko so Grki zategovali pas, bolj je naraščal dolg. Javni in zasebni. Bolj ko se je država krčila, huje je bilo. Bolj ko se je ravnalo po tujem diktatu, bliže je bila končna postaja, imenovana tretji svet. Trojka finančnih tiranov je že zdavnaj izgubila kakršno koli kredibilnost, a stare grške politične in ekonomske elite, ki so dobesedno ukradle državo, se v lastnem eksistencialnem krču še naprej trdno oklepajo svojih bruseljskih, berlinskih in pariških pokroviteljev ter kreditodajalcev.
Najstarejša demokracija na svetu ne umira le od starosti. Ekonomist in profesor na londonski Šoli za afriške in orientalske študije (SOAP) Kostas Lapavicas je prepričan, da so mednarodne finančne institucije z namenom »gospodarsko bolj učinkovite Evropske unije« izbrale Grčijo za laboratorij »nove ekonomije«, v kateri imajo ključno vlogo hitra razgradnja (ostankov) socialne države ter tako imenovane svobodne ekonomske cone, kjer ni prostora za delavske in človekove pravice, najvišji zaslužek pa bo že v bližnji prihodnosti omejen na štiristo evrov na mesec. To so po njegovem mnenju povratni učinki globalizacije – Azija prihaja v Evropo in ne obratno. Ali kot pravi Gianis Dragasakis iz Sirize, koalicije levih strank, ki bi na naslednjih volitvah zagotovo postala najmočnejša politična sila v državi: »S prvim memorandumom smo dobili balkanske plače. Z drugim smo dobili socialni sistem vzhodne Evrope. S tretjim memorandumom smo postali država tretjega sveta.«
Posledice »varčevalne obsesije«, nekakšne nove ideologije gospodarjev doktrine šoka, so preprosto preveč zgovorne. Gospodarstvo se še naprej krči. Novih delovnih mest ni. Stara se topijo. V času pisanja je bila brezposelna že tretjina prebivalstva. Brez službe – kakršne koli – je že skoraj sedemdeset odstotkov mladih. Tudi med tistimi, ki še hodijo v službo, je sto tisoče takih, ki že več mesecev niso prejeli plačila. Tako v javnem kot v zasebnem sektorju. Še posebno to velja za javne bolnišnice, kjer zmanjkuje zdravil in opreme. Mnogo bolnikov morajo zdravniki kljub urejenemu zavarovanju preprosto zavrniti. Srednji razred – gonilo vsake demokracije – hitro izginja. Močno je ogrožena medijska svoboda. Pod pragom revščine živi dobra tretjina prebivalstva. Tradicionalna varnostna mreža komaj še deluje. Stari starši ne morejo več kaj dosti ponuditi obubožanim vnukom. In vsem je jasno, da bo le še slabše.
Ljudje pri tem velikem laboratorijskem poskusu nimajo pravice izbire. Lahko se le jezijo in protestirajo. A to očitno ni dovolj. Štiri leta brutalnih varčevalnih ukrepov so uničila Grčijo in njen način življenja. Vsiljeno varčevanje, množična odpuščanja, sistematizirana razgradnja (ostankov) socialne države in privatizacija vsega javnega so predvsem mlajšim generacijam ugrabili sedanjost in ji vzeli prihodnost. Grčija je padla, kot da bi izgubila v vojni. A brez izstreljenega naboja in brez možnosti, da bi se sploh lahko začela braniti.
Država brez suverenosti ni država – in Grčija hitro postaja grčija. Azija znotraj Evrope. Vzhod, ki je zahodno. Tretji svet. V imenu svetega cilja konkurenčnosti in učinkovitosti se Grčija – in z njo vsi mi – poslavlja od svojega načina življenja. Počasi bodo okoli nas začele rasti svobodne ekonomske cone, klasična podoba »katastrofičnega kapitalizma«.
Španija je bila prva žrtev nacifašizma. Grčija je znotraj Evropske unije prva žrtev mednarodnih finančnih institucij in velikega kapitala, ki se je odločil pomesti s socialno državo, delavskimi in torej tudi človekovimi pravicami, z okoljevarstvenimi standardi, s priseljenci. Z Evropo, kakršno smo poznali.
Konec Evrope, kot smo jo poznali
Na severu Sredozemlja, ki je med letoma 1995 in 2008 živel Belle Époque, zlate čase, je gospodarska kriza na krilih manipulativnih mednarodnih finančnih trgov izničila humanistične pridobitve povojne Evrope. Je pohod turbo neoliberalizma sploh še mogoče ustaviti? Stara, impotentna, arogantna, totalitarna in (upravičeno) poražena levica je izgubila pravico do glasovanja. »Nova« levica je sramežljiva in brez jasnih idej. Kam se lahko obrne jezen mlad človek, ki hoče delovati kot politično bitje? Je rešitev v času ekonomskih dogem sploh lahko »politična«? Bo ulica kadar koli presegla gledališko raven in naredila ključen korak naprej in na ulici tudi ostala? Je za to potrebno prelivanje krvi (ne le nekaj modric), kar nikakor ne velja le za Atene, Madrid, Maribor ali zadnje mesece vse bolj tudi Istanbul in Ankaro? Se bo po zgled treba ozreti na drugo stran Sredozemlja in v evropsko jesen pripeljati del arabske pomladi? Je za ulico, katere sporočila v slonokoščenih stolpih sploh ne želijo več slišati – časi politične odvisnosti od javnega mnenja so pač del romantične preteklosti –, že prepozno? »Mislim, da nas po zgledu naših sosedov v južnem Sredozemlju v severnem Sredozemlju čaka evropska pomlad. Nismo osamljeni. Sredozemlje je danes spet Mare Nostrum radikalnih političnih gibanj,« mi je pred časom v Atenah optimistično dejal grški pisatelj in kolumnist Petros Papakonstantinu
