Virant: »Tempo bo peklenski.«

O tem, kako zapolniti 260 milijonov evrov veliko luknjo pri plačah javnih uslužbencev, naj bi se dogovorili v mesecu dni. A minister je optimističen – tudi ko govori o novi vladi in Državljanski listi, ki je po zadnjih pretresih zdrsnila na dno javnomnenjskih anket.

Minister Virant, prejšnji petek vas je zagotovo negativno presenetila odločitev drugostopenjskega sodišča o poračunu neizplačanih plačnih nesorazmerij. Tudi ustavno sodišče je pred kratkim razveljavilo nekatere vsebine varčevalnega zakona. Pritiski na proračunske izdatke se kopičijo, vlada pa jih želi znižati. Ali imate kakšen načrt B, kako boste poravnali te zakonske obveznosti?

Sodba višjega sodišča je hud udarec za javne finance. Iz napake, ki jo je naredila država leta 2009, lahko potegnemo nauk: ni dobro ravnati po načelu »varčujmo, pa naj stane, kolikor hoče«.

Če sodbo prevedemo na celotni javni sektor, gre za približno 170 milijonov evrov. Težko si predstavljam, da bi to obveznost izpolnili brez hkratnega linearnega posega v pravice zaposlenih v javnem sektorju. Drugače povedano: da bi zagotovili denar za realizacijo te sodbe, bi morali vsem javnim funkcionarjem in uslužbencem za eno leto znižati plače za štiri odstotke. Vlada je na sodbo vložila revizijo in računamo na ugoden izid. Tudi računsko sodišče ima do tega vprašanja drugačno stališče od višjega sodišča, saj je že pred časom ocenilo, da bi morala država izplačati nekoliko višje plače v skladu s tretjo četrtino odprave nesorazmerij samo za en mesec. Ta obveznost bi bila bistveno nižja. Moj predlog sindikatom bo, da počakamo na izid revizije in se nato, če bo tudi ta zanje ugodna, dogovorimo o načinu poravnave obveznosti.

Napovedali ste, da bodo linearni posegi v plačno maso nujni, v pogajanjih pa da bo izhodišče vlade v letošnjem proračunu že sprejeto petodstotno znižanje. Medtem je Umar znova napovedal izdaten padec gospodarske aktivnosti. Bodo takšna izhodišča in ukrepi, ki sledijo, dovolj za stabilizacijo proračuna ali pa že predvidevate dodatne reze v izdatke za plače?

S tremi ključnimi vodji sindikatov javnega sektorja – predsednikom konfederacije Branimirjem Štrukljem, vodjem pogajalske skupine Dragom Ščernjavičem in koordinatorjem stavkovnih odborov Janezom Posedijem – sem se že sestal. Dogovorili smo se, da bomo pogajanja začeli s transparentno informacijo o stanju na področju plač. To so doslej pogrešali.

Podatki kažejo, da bomo letos v skladu s proračunom plačno maso znižali v celotnem javnem sektorju za 6,4 odstotka ali 290 milijonov evrov glede na realizacijo lanskega leta. Od tega že sprejeti ukrepi (zakon o uravnoteženju javnih financ, Zujf) zagotavljajo 130 milijonov prihranka. Ostaja luknja v obsegu 260 milijonov. Toliko bo zmanjkalo, če ne izvedemo nobenih ukrepov. Ta problem bomo morali rešiti v socialnem dialogu. Del problema je mogoče rešiti znotraj posameznih proračunskih uporabnikov z internimi ukrepi, ki se že izvajajo. Vendar ni nobenega dvoma, da bodo potrebni linearni posegi pri plačah javnega sektorja, če želimo doseči proračunske cilje. Kakšne ukrepe bomo predlagali socialnim partnerjem, še ne bi rad javno govoril, čeprav imamo izhodišča že razdelana. Pri obvladovanju plačne mase, pa tudi nasploh na področju javnih financ moramo ravnati skrajno odgovorno. Tuji trgi budno spremljajo dogajanje v državi in negativno reagirajo na vsakršen dvom o javnofinančni politiki vlade.

Se da takšen poseg izvesti brez odpuščanja?

Seveda. Menim, da je za obe strani, delodajalsko in delojemalsko, ugodneje, da plačno maso znižamo brez odpuščanja iz poslovnih razlogov. Prepričan sem, da javni sektor raje privoli v malce nižje plače v zameno za varno zaposlitev. Število zaposlenih v javnem sektorju pa bomo kontinuirano zmanjševali »po mehki poti«, torej z restriktivno politiko nadomeščanja naravnega odliva. Trend zniževanja je v ožji državni upravi prisoten že od leta 2005, v širšem javnem sektorju pa se je začel šele z uveljavitvijo Zujf junija lani.

Odpuščanje iz poslovnih razlogov torej ne bo politika vlade. Odsloviti pa je treba tiste, ki ne dosegajo pričakovanih delovnih rezultatov. Odpuščanje iz razloga nesposobnosti je orodje, ki je menedžerjem v javnem sektorju enako na voljo kot tistim v gospodarstvu. Naj ga uporabijo.

Predsednica vlade Alenka Bratušek je napovedala milejšo varčevalno politiko. Je to stvarni cilj, brez uvedbe višjega DDV ali dohodnine? Bo vlada morebiti pri evropski komisiji poskusila izposlovati nekoliko daljše roke za konsolidacijo proračuna?

Konsolidacija javnih financ se bo morala nadaljevati, in to predvsem z zniževanjem javne porabe, deloma pa tudi z ukrepi na prihodkovni strani. Mislim, da je to že jasno vsem članom vlade in celotni koaliciji. Tukaj odstopanja od začrtane poti ne more biti. To je zapisano tudi v koalicijskem sporazumu in brez tega določila Državljanske liste v tej koaliciji ne bi bilo. Pri dinamiki zniževanja si bomo morda vzeli nekaj več manevrskega prostora, a končni cilj je jasen: uravnotežen proračun.

Na linearne posege v celotnem javnem sektorju leti veliko kritik, ker posamezni deli niso v enakem položaju. Ponekod so rezerve za varčevanje večje, ponekod jih sploh ni. Takšna metoda nižanja izdatkov je recimo mariborsko univerzo pripeljala do razsula. Vodstvo od profesorjev pravkar zahteva, da se odpovejo plačilu poučevanja bolonjskih programov druge stopnje, sicer jih ne bo izvajala.

Ko govorim o linearnih znižanjih, mislim na posege v pravice na področju delovnih razmerij v javnem sektorju, ne na interne ukrepe racionalizacije pri posameznih proračunskih uporabnikih. Če se bo izkazalo, da so v okviru nespremenjene celotne plačne mase potrebne določene prerazporeditve proračunskih sredstev iz enega dela javnega sektorja v drugi del, bomo znali biti dovolj fleksibilni, da bomo to storili. Upoštevali pa bomo že dosežene racionalizacije in ne bomo z odvzemom sredstev »kaznovali« tistih, ki so se obnašali varčno.

Po nekaterih ocenah bo državi tudi za plače in pokojnine denarja zmanjkalo že poleti, pogajalski proces, ki ga boste začeli, pa se utegne zavleči. Je zaradi tega nevarnost prihoda trojke, ki se je povsod najprej lotila javnega sektorja, bolj verjetna?

Pogajanja bomo tempirali tako, da bi ukrepi lahko začeli veljati najkasneje s 1. junijem.

Kdaj torej računate, da boste zaključili pogajanja s sindikati?

Če želimo, da ukrepi začnejo veljati s 1. junijem, bi morali pogajanja zaključiti do 10. maja.

Postavili ste si zelo kratek rok. Kolikšna je možnost, da bodo sindikati čez dva meseca spet na ulici?

V pogajalski proces kot vedno doslej vstopam z optimizmom. Seveda ni nobenega zagotovila, da se nam bo uspelo dogovoriti. Toda prepričan sem, da bo na drugi strani pogajalske mize dovolj razumevanja, da so določeni ukrepi nujni. K sreči drastične poteze niso potrebne. S pametnim ravnanjem in z nekaj dobre volje bomo brez hujših bolečin prebrodili kritični čas. Sledila bodo leta gospodarske rasti, od katere bodo imeli korist zaposleni v gospodarstvu in javnem sektorju.

Je javni sektor po vašem mnenju preobsežen?

Še najboljše in najbolj urejene zasebne družbe priznavajo, da imajo notranje rezerve. Tudi organizacije javnega sektorja jih nedvomno imajo. Število zaposlenih je mogoče zniževati – in ga tudi bomo –, vendar je pametneje, da to počnemo postopoma, z uporabo mehkih metod. Če bi se lotili drastičnih odpuščanj iz poslovnih razlogov, bi sprožili celo kopico negativnih učinkov. Zaposleni v javnem sektorju bi se ukvarjali samo z vprašanjem, kdo bo šel na cesto, javni servis bi bil slabši, število brezposelnih bi se še povečalo, izplačati bi morali odpravnine, nato nadomestila za brezposelnost in pod črto bi imeli več škode kot koristi.

Slovenija se je v teh dneh znašla na prvem mestu med državami, ki bi lahko zaprosile za pomoč. So ti strahovi upravičeni?

Za pesimistične poglede mednarodne finančne javnosti na stanje v Sloveniji smo si največ krivi sami, ker v svet pogosto spuščamo zelo črnogleda sporočila. Če pogledamo objektivne številke, razmere niso tako katastrofalne, da bi klicale po evropski pomoči. Zadolženost države primerjalno ni kritična, obseg našega bančnega sektorja sploh ni primerljiv s tistim na Cipru, javne finance so pod kontrolo, deficit se niža. Številke torej kažejo, da bo Slovenija zmogla sama. Bo pa morala vlada v zelo kratkem času predstaviti celovit program reševanja problemov, ki bo prepričal mednarodne finančne trge. To se nanaša zlasti na načrt sanacije bank v državni lasti, načrt konsolidacije javnih financ, načrt privatizacije in izboljšanje korporativnega upravljanja v podjetjih v državni lasti.

Je primerjava s Ciprom tudi posledica prihoda vaše vlade, ki je levosredinska? Ali so s tem povezani strahovi, da bi se proces varčevanja končal? Je bila napaka tudi, da novi finančni minister ni šel takoj na sestanek evropskih finančnih ministrov v Bruselj?

Gre za splet okoliščin. Prva je nerodna izjava šefa evroskupine ob reševanju razmer na Cipru. Sledila je kopica izjav domačih strokovnjakov, tudi vidnih politikov, da je Slovenija pred finančnim zlomom. Tretji dejavnik je tudi negotovost, ki je vezana na nastop nove vlade. Zato, ponavljam, bo morala vlada v zelo kratkem času stopiti pred domačo in mednarodno javnost in jasno povedati, da se ključne usmeritve glede konsolidacije javnih financ in sanacije bančnega sektorja nadaljujejo in da jih bo izvajala še bolje in z več občutka za dialog. Nekateri predstavniki vladajoče koalicije bodo morali nekoliko spremeniti retoriko. Državljanska lista bo ostala pri svojem, saj so to projekti, ki jih izrazito podpiramo.

Vaša vlada bo že tretja zapored, ki se bo lotila nižanja plač. Sindikati ves čas opozarjajo, da lahko ta proces ogrozi izvajanje ponekod občutljivih javnih storitev, recimo v zdravstvu in izobraževanju. Ali bo tudi nižanje obsega storitev in opustitev določenih upravnih nalog javnega sektorja predmet pogajanj?

Z dosedanjimi ukrepi na področju javnega sektorja se kakovost storitev ni nižala. Javni sektor je moral povečati učinkovitost – z manjšim obsegom denarja zagotoviti isto raven storitev. Mislim pa, da bi bilo vsaj na nekaterih področjih treba preveriti, ali so standardi in normativi javne službe morda postavljeni previsoko glede na stanje gospodarstva. Tu čaka precej dela ministra za izobraževanje. Ne zavzemam se za radikalne posege, ampak minimalni dvig pedagoške obveznosti bi brez opaznega zmanjšanja kakovosti storitev in brez odpuščanja učiteljev prinesel znatne prihranke.

Prejšnja vlada je začela projekt reorganizacije državne uprave, a je obtičal nekje na ravni reorganizacije vlade in ministrstev. Nova vlada je ta projekt s ponovno ustanovitvijo ministrstva za kulturo nekako negirala. Kaj bo torej z reorganizacijo javnega sektorja?

Zaradi ponovne ustanovitve samostojnega ministrstva za kulturo se število zaposlenih v državni upravi zagotovo ne bo povečalo. Ustanovitev tega ministrstva je gesta, sporočilo, ki nič ne stane. Sicer pa bomo v državni upravi nadaljevali trend zniževanja števila zaposlenih, ki prevladuje že od leta 2005, predvsem pa jo bomo debirokratizirali. Število reguliranih dejavnosti se bo zmanjšalo, postopki za pridobivanje dovoljenj bodo poenostavljeni, postopke bomo prenovili po sistemu »vse na enem mestu«. Za seboj imam en tak uspešen projekt iz mandata 2004–2008: administrativne postopke zagona novega podjetja smo takrat tako poenostavili in skrajšali, da smo v tej točki med najbolj konkurenčnimi državami.

Vse vlade v letu pred volitvami sprejemajo volivcem prijazne ukrepe. Vse, kar vlade naredijo, je običajno v prvem letu mandata. Vi pa ste napovedali, da greste čez eno leto po zaupnico. Koliko možnosti ima torej vaša vlada, da sploh kaj resnega naredi?

Vlada se je morala prvi dan lotiti reševanja najtežjih problemov. Reševali jih bomo racionalno in odgovorno, ne oziraje se na priljubljenost ukrepov. Vstop v vlado je v tem trenutku za vsako koalicijsko stranko in za vsakega posameznika, ki prevzema položaj ministra, tvegano dejanje. V vlado smo vstopili zato, da bi rešili probleme države, brez kalkulacij …

No, tega vam pa javnost ne bo verjela. Prevladuje prepričanje, da ste si s tem kupili vsaj še leto dni do volitev. Takšen je tudi očitek vstajnikov: da so se samo malo premešale karte, politična elita pa je dobila čas za pripravo na volitve.

Po naši ustavni ureditvi bi lahko do predčasnih volitev prišli samo z odločitvijo predsednika vlade, da zastavi vprašanje zaupnice. DL ga je k temu takoj po objavi poročila komisije za preprečevanje korupcije (KPK) pozvala in naša primarna želja so bile predčasne volitve. Če bi Janša šel po zaupnico, je ne bi dobil in posledica bi bile volitve. Ker se to ni zgodilo, je bila edina ustavna možnost vložitev konstruktivne nezaupnice.

Prvotna zamisel je bila, da bi bila vlada tehnična, strokovna. Zdaj je to politična vlada, v kateri ste predsedniki strank pa tudi nekaj političnih začetnikov, kar prav tako vzbuja dvome.

Dajmo ji možnost in jo ocenjujmo po rezultatih.

Ampak zakaj je ideja o strokovni vladi padla v vodo?

Ekipa je kar strokovna pa zelo mlada in zagnana. Državljanska lista ima v njej dobro zasedbo.

No, pri izbiri kandidatov niste imeli prav srečne roke, saj moral minister Igor Maher po rekordnih petih dneh odstopiti. Kako se je to sploh lahko zgodilo? Se prej niste z njim natančno pogovorili, preverili?

Igor Maher bi bil po mojem mnenju dober minister za infrastrukturo in prostor. Gre za poštenega človeka, ki je dobronamerno vstopil v politiko. Po vsem, kar se je zgodilo, je ocenil, da bi s svojo zgodbo obremenil vlado in stranko, zato se je odločil za odstop. Čeprav gre za majhen prekršek, minister za prostor s takim bremenom ne bi mogel delovati. S tem je postavil visok standard, primeren trenutku in pričakovanjem javnosti.

Novemu ministru Samu Omerzelu pa že očitajo povezave z Ultro, z Zaresom. Vi ste ga izbrali. Lahko poveste, kako ste prišli do njegovega imena? Tudi on je politično neznan. Zakaj se vam je zdel pravi človek za to mesto?

Predvsem zato, ker se je dokazal v svoji strokovni in poslovni karieri. Za njim so uspešne podjetniške zgodbe, je tudi mednarodno priznan inovator. Takšnih ljudi bi moralo biti v politiki in vladi čim več. Politično je nepopisan list, prav nič ni povezan z Gregorjem Golobičem, ta pa nima nobene zveze z izbiro Sama Omerzela za ministra. Njegova politična orientacija je liberalna, zato se je v vrednotah in programu Državljanske liste takoj našel.

Gre v tej zgodbi tudi za boj za prevlado v energetiki?

Nikakor. Začudilo me je, ko sem zasledil takšne interpretacije. V koalicijskih pogajanjih je šlo za to, da je na neki točki Pozitivna Slovenija predlagala, da se področje energetike z zakonom prestavi iz enega v drug resor. Nam se je zdelo to nepotrebno in nekonsistentno, nobenega razloga za to nismo videli, zato smo vztrajali, da ostane tako, kot je bilo. Sicer pa smo se za ta resor potegovali zato, ker je povezan z razvojnimi projekti. Minister Omerzel ga bo vodil čisto, pošteno in nepristransko. Seveda se bodo pojavljali lobiji, vendar bo minister njihove interese z modrimi odločitvami podredil javnemu interesu.

Za nastanek te vlade je bila odločilna prav Državljanska lista. Je točen vtis, da se je to zgodilo pravzaprav zato, ker vi zaupate Alenki Bratušek?

Uspešno zaključena koalicijska pogajanja so v največji meri njena zasluga. Znala je pridobiti zaupanje, tudi moje. Poznam jo že vrsto let in že od prej imam o njej dobro mnenje, tako po strokovni kot človeški plati. Je inteligentna, odkrita in odločna. Dobra predsednica vlade bo. Res je, da je novinka, včasih tudi politično naivna, manjka ji kilometrine, vendar so to pomanjkljivosti, ki se jih da nadomestiti. Podobne hibe imam tudi jaz.

Kolikšen vpliv ima, po vašem mnenju, na njene odločitve, zlasti kadrovske, Zoran Janković?

Po tem, kar sem videl doslej, Zoran Janković na njene odločitve ne vpliva. Alenka Bratušek se odloča samostojno. DL se ni pogajala z Zoranom Jankovićem in z njim nismo ničesar podpisali. Smo v koaliciji s stranko pod vodstvom Alenke Bratušek in ne Jankovića.

Prve odločitve vlade so bile kadrovske. To je do neke mere logično, po drugi strani pa je dobilo službo tudi veliko poslancev, za katere bi težko trdili, da so bili izbrani po strokovnih merilih. Ali tudi vaša vlada, tako kot prejšnje, kadruje po strankarskem ključu?

Kakšna nenavadna kadrovska odločitev na strani PS je res bila. Verjetno je morala Alenka Bratušek popustiti svoji stranki in je bil zato morda imenovan tudi kakšen funkcionar, ki ga sama ne bi izbrala. Vendar se tovrstna imenovanja končajo na nivoju državnih sekretarjev. Ko gre za imenovanja na strokovnih ravneh, so politična merila potisnjena v ozadje.

Vašega ministra Janeza Šušteršiča je nasledil Uroš Čufer, ki je politično neznan. Kakšno je vaše mnenje, glede na to, da je vaša stranka med pogajanji napovedala, da kandidata za ta resor, če ne bo ustrezen, ne bo podprla?

Po dosedanjih izkušnjah imam o potencialih finančnega ministra dobro mnenje, moral pa bo o tem prepričati še domačo in mednarodno javnost. To bo ena ključnih točk. Finančne trge bo moral prepričati, da vodimo v Sloveniji kredibilno politiko, da nadaljujemo s tistimi projekti, ki so jih trgi pozdravili v času Janševe vlade, in da zna to delati še bolje. Če mu bo to uspelo, bomo prišli do virov financiranja po normalnih cenah. Ima torej veliko odgovornost.

Se o tem pogovarjata tudi z Janezom Šušteršičem?

Da, občasno se slišiva in vidiva.

On je vstopu DL v vlado nasprotoval in svojega mnenja ni spremenil.

S kolegom Šušteršičem imava glede večine političnih vprašanj sorodne poglede in, če se pošalim, nedvomno spadava v isto stranko. Se pa razlikujeva pri oceni, ali vlada Alenke Bratušek lahko uspešno izpelje reševanje Slovenije ali ne. On v to preprosto ne verjame, zato tudi ni želel biti finančni minister. Jaz pa mislim, da je to mogoče. Recimo, da je on glede uspeha vlade pesimist, jaz pa optimist.

Ko je Šušteršič odstopal z vodilnih mest v stranki, je uporabil trde besede, med drugim, da je DL prevarala volivce. Ali to pomeni, da sta v stranki dve frakciji, ki bosta prej ali slej trčili med sabo?

DL se je kot sredinska stranka nekajkrat znašla pred težkimi odločitvami, zlasti ko je šlo za sklepanje koalicij. Različna mnenja so, zlasti ob tako težkih odločitvah, za demokratično stranko liberalne usmeritve nekaj povsem normalnega. Nobenega dvoma pa ne sme biti, da lahko liberalci sodelujemo z levimi in z desnimi strankami.

Mislim, da smo po objavi poročila KPK ves čas ravnali načelno. Naša reakcija na poročilo je bila skladna z evropskimi političnimi standardi. Prvi smo zahtevali odstop Jankovića in Janše. Ker Janša ni hotel odstopiti z mesta predsednika vlade, smo nemudoma izstopili iz koalicije. Potem pa smo imeli samo dve možnosti: ali pustiti Janševi vladi, da z rekordno nizko podporo javnosti in s samo 30 poslanci v parlamentu vlada neomejeno dolgo po lastni izbiri, morda celo do leta 2015, ali pa da skupaj z drugimi opozicijskimi strankami izpeljemo postopek konstruktivne nezaupnice. Odločili smo se za drugo možnost in naredili smo prav. V levosredinski koaliciji bomo enako pomembna in izrazita liberalna komponenta, kot smo bili v desnosredinski.

Javnomnenjske ankete DL kažejo slabo.

Z dobrim delom v vladi bo zrasla tudi podpora. Sicer pa smo mlada stranka, imamo za slovenske razmere neobičajno sredinsko liberalno usmeritev, nimamo še stabilne volilne baze, zato nam podpora niha. Še januarja smo bili na tretjem mestu, nato je sledilo stresno obdobje izstopanja iz koalicije in pogajanja o novi. Tudi »ločeno mnenje« kolega Šušteršiča je imelo svoj vpliv na javno mnenje.

Pa mislite, da bo spremenil to mnenje?

Bo, če bo vlada dokazala, da zmore.

Ste tudi minister za notranje zadeve. Policija, denimo, še vedno stavka, napovedujejo se tožbe. Kakšne poteze načrtujete?

Ključna prioriteta je pregon gospodarskega kriminala in korupcije. Policija ima mojo zelo jasno usmeritev, da mora na tem področju delati profesionalno, učinkovito in politično nevtralno. S temi usmeritvami in profesionalnim vodstvom, ki ga policija ta trenutek ima, bodo prišli tudi rezultati.

Moja druga usmeritev je, da se policija, ko gre za javni red in varnost v prometu, osredotoči na tiste točke, ki so varnostno problematične. Sem izrazito proti »štancanju« glob za prekrške. Pritisk mi bo dvignilo vsakič, ko bom videl policijsko kontrolo hitrosti pri tabli ob koncu naselja, kjer dejansko prekoračitev hitrosti varnostno ni problematična, kršiteljev pa je veliko in lahko zato policisti izrečejo veliko glob. Policija mora iti tja, kjer vozniki s prekoračitvijo hitrosti povzročajo nevarnost, pred šole, vrtce.

Kako pa ocenjujete ravnanje policije med protesti? Iz Maribora slišimo grde zgodbe, tudi o dvanajsturnem pridržanju posameznikov v zateznih lisicah.

Na demonstracije gledam kot na elementaren izraz ustavne pravice do svobode zbiranja. Tudi če gre za spontane, neorganizirane proteste, so ti legalni. Politika mora sporočilom z ulic in trgov prisluhniti. Policija pa mora biti posebej pozorna na manjše skupine izgrednikov, ki hočejo občasno proteste zlorabiti. Zoper kršitelje mora ukrepati in poskrbeti, da so kaznovani.

Ne poznam vseh podrobnosti o ravnanju policije med protesti, nadzornih poročil še nimam na mizi. Lahko, da je prišlo do kake napake, moj splošni vtis o ravnanju policije pa je pozitiven. Demonstracije v Ljubljani sem spremljal kar »v živo« iz pisarne predsednika parlamenta. Videl sem, da policisti pri umirjanju napadalnih skupin izgrednikov opravljajo izjemno zahtevno in nevarno delo.

Z ministrom Gorenakom sta bila v sporu zaradi izgubljenih podpisov pod referendumsko pobudo. Boste to zgodbo zdaj raziskali?

To zgodbo preiskuje policija in želim samo, da profesionalno opravi svoj posel in ugotovi, kaj se je zgodilo.

Razmere v državi so tako zaostrene, da bi bilo smiselno, da bi politika, opozicijska in vladna, pri ključnih projektih delovala skupaj. Ali menite, da bo sodelovanje z opozicijo zdaj, kljub hudim zameram bivših partnerjev, mogoče?

Vsaka vlada mora poskusiti iskati širše soglasje. Sam bom zagotovo ravnal tako. Vsak projekt bom skušal uskladiti tudi z opozicijo. Imam dobre odnose z nekdanjimi koalicijskimi partnerji, s poslanskima skupinama SLS in NSi. Tudi do SDS, kljub težkim besedam, ki so padale na moj račun, nimam nobenih zamer. Še danes povem, da bi lahko prejšnja koalicija normalno delovala naprej, če bi Janez Janša odstopil svoje mesto komu drugemu.

Rekli ste, da je DL dosegla svoje – odšla sta Janša in Janković. Ampak v resnici nista odšla. Janša bo vodil stranko na naslednje volitve, Janković pa je še vedno župan.

Janša ni več predsednik vlade, Janković pa ni več predsednik PS. Predsednica vlade je mlada, s korupcijo neobremenjena Alenka Bratušek. Mar ni razlika v primerjavi s situacijo pred tremi meseci več kot očitna? Prvi korak je bil torej storjen. Naslednja etapa prečiščevanja slovenske politike sledi na volitvah, tam bodo svoje povedali državljani.

Si upate napovedati, kakšna bo življenjska doba te vlade?

Koalicijska pogodba jasno definira, da gre vlada v enem letu v DZ po zaupnico. Glasovanje o zaupnici bo odvisno od rezultatov, ki jih bo pokazala, in od tega, kakšno podporo bo imela v javnosti.