Visokošolsko agencijo še spotika zgrešena zakonodaja

Po napovedih naj bi že ta konec tedna dobili zunanjo oceno Nacionalne agencije za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis). Od te je odvisno, kdaj se bomo lahko otresli neprijetnega statusa države brez mednarodno priznane visokošolske agencije, v katerem smo zaostali tudi za sosednjo Hrvaško. Razlogi pa so bili v preteklosti predvsem politični.

Naj spomnimo, da je ustanovitev visokošolske agencije predvidela že novela visokošolskega zakona, sprejeta leta 2004, Janševa vlada je na začetku leta 2005 ugotovila, da nima denarja za neodvisno agencijo. Po petih letih in z novo Pahorjevo vlado smo končno dobili Nacionalno agencijo za kakovost v visokem šolstvu. Njen zagon so omogočila predvsem evropska sredstva, a se bodo prihodnjo jesen iztekla. Druga Janševa vlada je sprva hotela preoblikovati svet Nakvisa tako, da bi vse njegove člane imenovala vlada, vendar je od te namere odstopila. Tako je v svetu agencije lahko ostala tudi prof. dr. Andreja Kocijančič, ki je bila nedavno izvoljena za drugo predsednico sveta.

Leta 2009, ko ste se poslovili od rektorske funkcije in se upokojili, ste rekli, da še ne veste, ali boste še kdaj ponovno sprejeli kakšno vodstveno funkcijo. Sedanja je, čeprav ni profesionalna. Kaj vas je pripeljalo do te odločitve?

Zdi se mi, da bodo razvoju agencije v prihodnjem obdobju lahko koristile moje izkušnje in organizacijske sposobnosti, ki jih imam.

Bo to Nakvisu koristilo tudi konec prihodnjega leta, ko za agencijo ne bo več zagonskih evropskih sredstev in bo treba dobiti v nacionalnem programu predvidenih šest milijonov iz proračuna?

Upam, da se vlada zaveda te obveznosti.

Pred osmimi leti, ko ste postali rektorica Univerze v Ljubljani (UL), še ni bilo sledov krize, Slovenija je ravno vstopala v EU ... V enem od intervjujev ste za takratne razmere na UL rekli, da ste prišli v »dobro postlano posteljo«. Kako pa bi z današnjega zornega kota opisali takratne razmere v našem visokem šolstvu? So v celoti vzbujale optimizem?

Res so vzbujale optimizem. Takrat so bile tudi povezave med univerzami zelo tesne, podpirali smo drug drugega in se spodbujali. Takrat še ni bilo toliko samostojnih visokošolskih institucij, tako da se je dalo vzdrževati visokošolsko kakovost. Ni nas še pestilo pomanjkanje sredstev.

Kljub omenjenim dobrim odnosom med univerzami pa ste ravno vi kot rektorica stopili na prste dotedanji razširjeni praksi zaslužkarstva, da so namreč mnogi profesorji UL učili tudi na drugih univerzah in zasebnih šolah. Verjetno se si takrat s tem nakopali tudi kakšno zamero?

Na eni strani sem naletela na odpor, na drugi strani pa so mnogi pozdravili te moje ukrepe. Mislim, da se večina na univerzah skupaj z meno zaveda, da je dobra šola samo tista, ki ima stalne učitelje in stalne raziskovalce, ki z dušo in srcem delajo samo za to institucijo. Ne pa da potujejo v druge institucije in tam prodajajo svoje znanje. To ne gre, saj tako ni prave kakovosti.

Zdaj se že tri leta proti takšni praksi, da imajo nekatere šole, predvsem so to zasebne, zelo malo svojih stalnih učiteljev in raziskovalcev, borite tudi prek dela v Nakvisu. Kako uspešni ste tam?

V Nakvisu se ves čas trudimo spodbujati kakovost in kulturo kakovosti na posameznih institucijah terciarnega šolstva. Gotovo ne bi bila v svetu agencije, če ne bi verjela, da lahko ta prispeva k večji kvaliteti. V tem kratkem času smo že veliko dosegli. Seveda pa nam še marsikaj manjka. Pisanje samoevalvacijskih poročil in ustrezno odzivanje na evalvacije pri nas še nista nekaj samoumevnega. Mnogi raje pišejo pritožbe, kot da bi se potrudili kaj izboljšati. Najbolj pa nas v Nakvisu boli to, da je pri nas še vedno možno ustanavljanje visokošolskih institucij brez lastnih kadrov in prostorov. Zdaj lahko visokošolsko institucijo ustanovi kdorkoli, ki najame prostore in sklene pogodbo z eno od področnih knjižnic. Pomembno je le, da napiše vse, kar se od njega zahteva.

Kdo to dopušča? Zakonodaja?

Tako je. Zgrešena zakonodaja, po kateri se morajo ravnati tudi Nakvisova merila za kakovost ter za akreditacijo in evalvacijo. V agenciji si seveda zelo prizadevamo, da bi to spremenili in da bi v zakonu pisalo, da je treba vsaj eno tretjino vseh kadrov tovrstne institucije redno zaposliti.

Ali zdaj vsaj za univerzo velja kak minimum redno zaposlenih? Bi teoretično lahko dobili univerzo, na kateri bi učili samo pogodbeni in honorarni sodelavci?

Tako je. Nobenega minimuma ni.

Kot predsednica sveta Nakvisa boste tesno sodelovali z njenim nedavno imenovanim direktorjem, prof. dr. Ivanom Lebanom, ki se je hkrati z vami potegoval za rektorski položaj na UL. Po volilnem porazu je tudi izjavil, da ne želi sodelovati v vaši rektorski ekipi. Kako pa je v agenciji?

Prof. Lebana sploh nisem povabila v rektorsko ekipo, vendar ne zato, ker bi imela kaj proti njemu. Tudi ko sva bila protikandidata, se nisva grdo gledala. V Sloveniji v visokošolskem prostoru nimamo veliko zelo ambicioznih in delovnih ljudi, sposobnih za opravljanje odgovornih funkcij. Zato so tovrstna srečevanja neizogibna. V Nakvisu pa bomo gotovo dobro sodelovali, saj je zelo dober strokovnjak z mednarodnimi izkušnjami. Zelo sem vesela, da je prav on prevzel težko nalogo vodenja agencije.

Pri vašem sedanjem delu v Nakvisu vam bodo gotovo zelo prav prišle izkušnje iz časa, ko ste vodili visokošolski svet, ki je bil takrat pristojen tudi za akreditacije in evalvacije?

Gotovo sem si takrat in tudi ob svojih drugih funkcijah nabrala veliko izkušenj, ki mi zdaj pridejo prav. Lahko bi mi še bolj, če ne bi bilo že omenjenih omejitev pri našem delu.

Glede z vami povezanih kadrovskih koincidenc velja omeniti tudi to, da je bil novi rektor UL prof. dr. Ivan Svetlik vaš prorektor. Se vam zdi, da vas lahko tudi zato pri vodenju sveta Nakvisa doleti kak očitek, da ste bolj naklonjeni ljubljanski univerzi?

Prof. Svetlika sem povabila v ekipo zaradi njegovih dobrih lastnosti. On je izredno lepo sodeloval s študenti, znal je uravnotežiti interese, zaslužen je bil tudi za ustanovitev kariernega centra na UL. Kar pa zadeva morebitne očitke mojega favoriziranja UL, menim, da sem to ovrgla že v dosedanjem delu v svetu. Celo če bi sama ali kdo drug izmed članov hotel komu narediti kakšno uslugo, tega ne bi nihče mogel narediti. Vse vloge morajo najprej skozi strokovne postopke v agenciji. Šele ko se tam ugotovi, da je vloga popolna, jo dobimo vsi člani sveta, v katerem so poleg rektorske konference zastopani višje šole, zasebne visokošolske institucije, sindikati in študentje. Tam odločamo o evalvatorjih, na podlagi njihovih poročil pa o primernosti posamezne vloge za akreditacijo in ali naj jo akreditiramo za sedem let ali za krajše obdobje. Verjemite, da UL ni imela in ne bo imela nobenih odpustkov pri teh postopkih. Namen Nakvisa je vendar dvigovanje kakovosti visokošolskih in višješolskih institucij, tu ne more biti nobenega popuščanja.

Omenili pa ste že, da ste v primežu zgrešene zakonodaje in tudi pritožb ...

Drži. Pritoži se skoraj vsakdo, ki dobi krajšo akreditacijo. Te pritožbe pa se nato vlečejo, na koncu gre to na pritožbeno komisijo, vse skupaj pa traja več mesecev, lahko tudi leto. Pa bi lahko namesto tega institucije raje odpravile svoje pomanjkljivosti. Vsi hočemo kakovostno visoko šolstvo in v Nakvisu bomo naredili vse, kar je v naši moči, da bomo spodbudili to kakovost.

Kaj pa kakovost dela Nakvisa? Bili ste med tistimi, ki so že zelo zgodaj opozarjali, da so tudi v njem zavore, zaradi katerih agencija ni delala tako, kot bi lahko in kot smo od nje upravičeno pričakovali ...

Res je, da je bilo prejšnje profesionalno vodstvo Nakvisa nekoliko konfliktno. Zato je tudi delo agencije zastajalo. Vedeti pa je treba, da je bila agencija ustanovljena šele marca 2010 in je morala najprej rešiti številne zaostanke iz prejšnjega obdobja.

Ob tem se je na vas usula še množica vlog drugostopenjskih bolonjskih programov ...

Res. To je bila grozljivka. Nato smo napisali nova merila za akreditacije in evalvacije, minimalne kriterije za habilitacijska področja pa tudi strategijo in vizijo. Šele s tem je bila tudi agencija zrela za zunanjo evalvacijo; to je letos po evropskih standardih opravil Evropski konzorcij za akreditacije (ECA). Evalvacijsko poročilo pričakujemo ravno ta konec tedna.

V času tega pogovora še ne veste, kakšen je rezultat?

Ne. A glede na zelo ugodno preliminarno poročilo vsekakor upamo, da bo tudi končno poročilo ugodno in nam bo omogočilo, da takoj pripravimo vlogo za register evropske agencije za visokošolsko kakovost EQAR. Temu pa bo sledila še vloga za včlanitev Nakvisa v mrežo tovrstnih agencij ENQA. To vse nam lahko uspe v manj kot letu.

Ali upate, da se bodo v tem času zgodile tudi že omenjane nujne spremembe visokošolske zakonodaje, ki bodo zagotovile drugačna merila in s tem učinkovitejše delo agencije? Vlada je oblikovala delovno skupino, ki se ukvarja z zakonskimi spremembami. Kako aktiven je pri tem Nakvis?

Nakvis v tej skupni ne sodeluje, smo pa seveda dali svoje predloge in utemeljitve sprememb zakonodaje.

Ste o tem tudi že govorili z resornim ministrom?

Ne, saj tudi še ni bilo priložnosti, ker so me izvolili sredi poletja. Vsekakor pa to nameravam.

Prej ste omenili težave, ki so jih Nakvisu zadali številni novi bolonjski programi. So to, po vaši oceni, edine resne težave, ki jih pri nas sproža bolonja? Znano je, da ste, ko ste bili rektorica, bolonjsko prenovo zelo podpirali in bili glede nje tudi zelo optimistični. Ali imate še vedno enako mnenje?

Še vedno sem zagovornica bolonjske reforme in menim, da je bila naša bolonjska preobrazba nujna. Sicer bi bili zdaj otok znotraj Evrope, naši študentje ne bi mogli normalno prehajati na tuje visokošolske institucije, imeli bi težave s priznavanjem diplom. Bolonjska reforma je omogočila primerljivost naših in tujih študijskih programov. Seveda pa drži, da je z našo bolonjo marsikaj narobe. Težave so se pojavile pri izpeljavi dobre ideje. Kljub trudu in mnogim seminarjem, kjer smo poskušali dekanom dopovedati, da bodo pokopali sami sebe, če bodo bolonjsko prenovo programov prilagajali profesorjem, namesto da bi šli v pravo bolonjo z določenimi skupnimi programi in predmeti, ki bi služili več programom, v tem nismo bili najbolj uspešni. Za bolonjo lahko zdaj ugotavljam, da se je pri nas zgodila prehitro in pregrobo in da se bo šele zdaj pri nas izkristalizirala prava bolonja.

Bodo k temu pripomogle le dosedanje bolonjske izkušnje ali tudi to, da je zdaj manj denarja?

Morda bo kriza celo pripomogla k nujnemu krčenju oziroma združevanju programov, ki bodo s tem pridobili kakovost. Zdaj imamo v Sloveniji skupno 861 bolonjskih programov, kar je veliko preveč. Za primerjavo: Irska s 4,5 milijona prebivalcev ima le 700 bolonjskih programov. Osebno sem prepričana, da bi morale fakultete same spoznati, da bo zanje bolje, če bodo poskrbele, da bodo imele programe, ki so tipični zanje, in jih bodo povezale z drugimi šolami. Tega ne more učinkovito narediti nekdo od zunaj. Nakvis ni inšpekcija, ki bi zapirala in spreminjala programe. Nepotrebno in nepomembno se mi zdi, da se v agenciji ukvarjamo s ponovno akreditacijo programov.

Kako pa zdaj sodite o odločitvi, ki jo parlament sprejel med vašim rektorjevanjem in s katero smo pri nas praktično izenačili prejšnjo univerzitetno in sedanjo drugostopenjsko izobrazbo?

Če kaj, potem je to pokopalo našo bolonjo. Zdaj vidimo, da gredo skoraj vsi študentje po prvi stopnji avtomatično še na drugo, ker morajo. Skoraj ne poznam fakultete, ki bi po prvi stopnji dajala zaposljive diplomante. Tako smo dejansko podaljšali študij, namesto da bi ga skrajšali, kar je bila naša želja. Prave diplomante imamo šele po drugi stopnji.

Bi bilo drugače, če bi se takoj sprva odločili za enotno formulo stopenj, namreč samo za 3 + 2 ali samo za 4 + 1?

Težko rečem, ali bi to kaj rešilo. Evropske primerjave vsekakor kažejo, da tam tudi triletni programi dajejo izobrazbo za trg dela. Mi pa smo šli v drugo smer in dejansko odpravili prvo stopnjo. To je zelo slabo.

Aktualni minister je za Delo nedavno dejal, da v vladi razmišljajo o spremembi vrednotenja izobrazb. Ali vi verjamete, da je to še mogoče?

Vsekakor bi bilo to ogromno delo. Zato, iskreno rečeno, težko verjamem, da se bodo zgodile te spremembe. Tudi zato, ker tu ni možen nikakršen kompromis.

Nekoč ste izjavili, da je za vas najpomembneje, da diplomanti dobijo znanje, s katerim lahko pridejo tudi do dobre zaposlitve. Zdaj pa imamo razmere, ko v Sloveniji med brezposelnimi najbolj narašča prav delež najbolj izobraženih diplomantov. Ali se da z drugačnimi merili pri akreditacijah programov in institucij vplivati tudi na to, da ne bi več odpirali neperspektivnih programov in šol?

Že ves čas opozarjam, da nima smisla podvajati programov, ki ne zagotavljajo prave zaposljivosti. Vendar za zdaj to ne spada med akreditacijska merila in zato jih zaradi tega ne moremo zavrniti. V Sloveniji smo, na primer, v zadnjih letih dobili kar veliko novih programov za fizioterapijo, čeprav je jasno, da jih toliko ne bomo potrebovali. Predlagatelji tega ne upoštevajo, temveč poudarjajo interes lokalne skupnosti. Omenjajo tudi, da bodo lahko ti diplomanti, če doma zanje ne bo služb, uporabni za delo v tujini ... Podobnih primerov je seveda še več.

Ko je o akreditacijah novih institucij odločal še svet za visoko šolstvo, smo dobili kar precej zasebnih visokošolskih institucij, ki so sčasoma pridobile koncesije. Ali je bil Nakvis kdaj pozvan, da da mnenje o kakovosti koncesioniranih programov?

Ne, Nakvis s tem doslej ni imel nič. Bi pa se verjetno morali vprašati, ali je smiselno dajati koncesije za zasebne programe, ki so preslikava programov javnih šol. Bolje bi bilo, če bi zasebne šole pokrivale druga področja. Seveda pa se zavedam tudi tega, da je dobra konkurenca, vendar le, če je kakovost zasebnih šol primerljiva s kakovostjo javnih. Sodeč po že omenjenem kadrovanju – to sicer ne velja za vse zasebne šole –, pa lahko dvomimo, da je tako.

Napovedovale so se tudi nove zasebne univerze. Tudi po tistem, ko je akreditacije prevzel Nakvis. Ali se nam trenutno obeta kakšna nova univerza?

Ne, vsaj na svetu vloge za univerzo ni. Toda naj spomnim, da pridejo k nam samo popolne vloge.