Vlade s posluhom!

V starih časih, časih tovarišev in tovarišic, je vrhovni poveljnik Nicolae ljubil mikrofone, prav pri srcu so mu bili. Ko je leta 1965 tovariš Nicolae postal vrhovni voditelj, je nadzor prebivalstva postal množična dejavnost. Mikrofone so naskrivaj postavili v urade in spalnice, najprej pri članih politbiroja, pozneje pa tudi pri drugih državljanih. Da bi lahko mikrofone nastavljali v stanovanja državljanov in se pri tem izognili ne prav lahkemu tajnemu vstopu v stanovanja, so jih vgrajevali v telefone in televizijske sprejemnike že med izdelavo. Seveda so bili ti telefoni in te televizije edini aparati, ki so jih državljani smeli kupovati. Z nakupom so, sicer res nevede, v svoje domove prostovoljno prinesli mikrofone, s katerimi je lahko vlada poslušala, kaj govorijo v udobju svojega stanovanja, in iz tega ugotavljala, kaj tovariši in tovarišice mislijo.

Da je nadzor državljanov nujno zlo in edini način za ohranjanje oblasti partije in s tem ljudske demokracije, je tovariša Nicolaea podučil neki drugi tovariš – Nikita, vodja neke druge partije, v neki drugi državi. Obe partiji pa sta se zaklinjali, da le njuna oblast pomeni napredek in demokracijo za delovno ljudstvo. Vidite, vsesplošno prisluškovanje ni bilo namenjeno političnemu nadzoru morebitnih nasprotnikov režima, ampak se je vlada odločila, da zavoljo demokracije prisluhne svojemu ljudstvu! Izraz »politična policija« je seveda hudoben poskus omalovaževanja, ki sta ga uporabljala reakcija in malomeščanstvo. Vsaka obveščevalna ali varnostna služba je v svojem bistvu varuh ustave in političnega sistema – politična policija torej. Če pa je na oblasti samo ena stranka, je to pač smola za politični sistem.

Edward Snowden nam je razkril nekaj, za kar smo sicer verjeli, da obstajata, nismo pa imeli dokazov. Razkril nam je, da nekatere obveščevalno-varnostne službe nekaterih vlad izvajajo množično zbiranje različnih podatkov uporabnikov interneta, mobilne telefonije in drugih elektronskih napravic, ki nam popestrijo vsakodnevno življenje. In ne samo to! Te iste službe vgrajujejo mikrofone tudi v predstavništva Evropske unije in v posamezne ambasade držav članic. Snowden nam je torej razkril, da se skrivaj zbirajo podatki o razmišljanjih visokih predstavnikov Evropske unije in predstavnikov posameznih držav. Hkrati pa se zbirajo podatki o milijonih »navadnih« ljudi, o njihovih stikih, navadah pri brskanju po internetu, elektronskih sporočilih in telefonskih pogovorih.

Ali nas morata ti dve stvari skrbeti? Obveščevalna dejavnost držav proti drugim državam (ali mednarodnim organizacijam) obstaja že stoletja. Slavni kitajski general Sun Cu je pred 2500 leti učil, da vnaprejšnja informacija modrim vladarjem in uglednim generalom omogoča, da napredujejo in osvajajo, prinese jim uspeh. Takšnih informacij ni mogoče dobiti od duhov, dajo jih lahko le možje, ki poznajo stanje. Vohuni so uporabni na nešteto načinov.

Danes velja, da so prioritetne naloge obveščevalnih služb zbiranje, analiziranje in ocenjevanje obveščevalnih podatkov in spoznanj o drugih državah (ali mednarodnih organizacijah), njihovem vojaškem in ekonomskem potencialu, političnem stanju in namerah ter o znanstvenem razvoju in dognanjih. Ali se torej smemo čuditi temu, da nekatere službe zbirajo podatke v institucijah Evropske unije in v državah članicah? Pravzaprav ne. Evropska unija in tudi posamezne države članice so pač ekonomska in politična konkurenca, zato imajo nekateri interes zbirati različne podatke o tem, kaj Evropska unija misli, dela in načrtuje. Evropska unija in tudi posamezne države se proti temu poskušajo ubraniti s svojim aparatom.

Na primer, prav v teh dneh lahko na spletu najdemo objavo, da generalni sekretariat Sveta Evropske unije išče novega sodelavca, ki bo delal v pisarni za varnost. Njegove glavne naloge bodo organizacija protiobveščevalne dejavnosti in zagotavljanje varnosti za zaposlene ter varovanje občutljivih in tajnih podatkov. Skrbel bo za varnostno kulturo zaposlenih, proučeval in analiziral obveščevalne grožnje interesom Evropske unije ter koordiniral protiobveščevalno dejavnost z obveščevalnimi in varnostnimi službami posameznih držav članic. Kot vidimo, se je Evropska unija hitro odzvala na Snowdnovo razkritje. Kot državljana Evropske unije me zato ne skrbi preveč, da si moja »širša domovina« ne bi znala pomagati.

Bolj pa vzbuja skrb drugo razkritje. Vsesplošno zbiranje podatkov o milijonih »navadnih« državljanov Evropske unije. Priročen izgovor, da se nas spremlja zaradi boja proti terorizmu, pušča grenak občutek. To pomeni, da smo vsi sumljivi, in zato naj bi bilo dopustno posegati v našo zasebnost. Vse nas je treba nadzirati, tako, za vsak primer, da komu ne pade na pamet kaj neumnega. Ne gre nam zaupati. Pustimo ob strani teorijo sorazmernih ukrepov in teorijo o tem, da lahko nekdo skrivaj posega v mojo zasebnost samo, če sem konkretno osumljen priprav na kakšno »lumparijo«. V primeru tako množičnega nadzora smo pač sumljivi vsi. Razlaga, da obveščevalci ne prebirajo mojih kratkih sporočil, ne berejo moje elektronske pošte in ne prisluškujejo mojim telefonskim pogovorom, temveč zbirajo in hranijo le »metapodatke«, torej podatke o podatkih, me ne tolaži preveč.

Kaj pa so pravzaprav metapodatki? To so opisni podatki o posameznem podatku. Za boljše razumevanje naj razložim takole: če opravim telefonski pogovor in vprašam prijatelja, kakšno je pri njem vreme, je to pogovor, ki vsebuje kup podatkov o vremenu pri prijatelju. Metapodatki tega pogovora pa nam povedo, s katere telefonske številke sem klical in katero. Razkrijejo tudi dokaj natančno lokacijo obeh sogovornikov, trajanje časa pogovora in to, ali se s tem prijateljem slišiva večkrat. Nič takega, saj nič ne skrivam, kajne. Ne skrivam svojih prijateljev, in če kdo spremlja, kolikokrat se slišiva, tudi nič zato. Glavno, da mi ne prisluškujejo, o čem se menim.

Ampak metapodatki niso kar tako! Z njihovim kombiniranjem, mreženjem in logičnim sklepanjem lahko o posamezniku izvemo marsikaj. Tudi tisto, kar ljudje, pa če se še tako hvalimo, kako nimamo nič skrivati, raje zadržimo zase in morda svoje bližnje. Na primer, metapodatki kažejo, da sem najprej poklical svojega osebnega zdravnika, po krajšem pogovoru sem poklical onkologa in se dlje pogovarjal z njim. Metapodatki uporabe mojega računalnika kažejo, da sem takoj po tem klicu več ur na internetu pregledoval spletne strani o raku na debelem črevesu in se udeležil nekaj forumov na to temo. Kmalu za tem pa sem opravil več daljših pogovorov s člani svoje družine. Ni treba biti ravno analitik obveščevalne službe, da z logičnim sklepanjem na podlagi teh metapodatkov oblikujemo zelo verjeten in očiten sklep.

Čeprav nam nekdo zatrdi, da ne posluša naših pogovorov, ne bere naše elektronske pošte in kratkih sporočil, temveč zbira in obdeluje le metapodatke, mi to, kot sem že omenil, ni v uteho. Nekdo lahko o meni izve precej več, kot je to meni všeč, četudi ničesar ne skrivam. Za to sem seveda kriv sam, uporabljam računalnik, pošiljam elektronsko pošto, križarim po internetu, čivkam, uporabljam mobilni telefon, pisarim kratka sporočila in tu in tam celo telefoniram. Čeprav vem, da nekdo vse to nadzoruje in zbira. Drugače od sodržavljanov tovariša Nicolaea se zavedam, da prostovoljno omogočam takšen nadzor, čeprav mi ni všeč in čeprav menim, da so kratene moje osnovne pravice in svoboščine. Ne želim se odpovedati udobju uporabe elektronskih naprav in izjemnih možnosti komuniciranja s svetom ter spet začeti pisati pisem in pošiljati kuvert, ki vsaj nekoliko varujejo mojo zasebnost. Morda bi veljalo slediti pobudi dr. Urlicha Becka in sprožiti množično nevladno gibanje ter z državljansko pobudo zahtevati, da nam vlade zagotovijo in natančno uredijo pravico do digitalne zasebnosti kot temeljno človekovo pravico. Toda občutek imam, da bi to predolgo trajalo.

Zato, nekdanji tovariši in tovarišice, danes gospe in gospodje, ostane nam torej le še to, da se nasmehnemo, zamahnemo z roko in si mislimo: nekatere vlade tako zelo spoštujejo demokracijo, da so res pripravljene prisluhniti državljanom. Včasih še preveč.

Mag. Maj Fritz je diplomirani varstvoslovec in magister evropskih študij.