Tiskane izdaje
Kakšna je bila vaša predstava o SAZU, ko še niste bili akademik, in ali se je, potem ko ste postali član, v čem bistveno spremenila?
Na oblikovanje mojega odnosa je gotovo močno vplivalo to, da je bil tudi moj oče akademik in sem prek njega že v otroštvu spoznaval druge akademike, očetove prijatelje, med njimi tudi Plečnika in Steleta. Lahko rečem, da sem imel do akademije in akademikov skrajno spoštljiv odnos in ta se po mojem vstopu ni v ničemer spremenil. O mračnem delu akademijske povojne zgodovine z izključitvami uglednih članov, s političnim preverjanjem novih članov in prezrtostjo takšnih osebnosti, kot je bil Edvard Kocbek, mi moj oče nikoli ni govoril in tako s tem nisem bil obremenjen.
Se vam zdi, da ima akademija danes večji ali manjši družbeni vpliv kot pred desetletji?
Načeloma večji, a mislim, da bi lahko bil danes njen družbeni vpliv še večji, pri čemer ne mislim na akademijo samo po sebi. Zamisel, da naj bi akademija kot institucija izražala usmerjevalne poglede na pomembna družbena vprašanja, je popolna zabloda ali vsaj nesporazum. Akademija nikoli ni mogla narediti česa takega, za to tudi ni poklicana. Lahko pa imajo velikanski vpliv njeni člani. Akademija je vedno vredna natanko toliko, kot so vredni njeni člani. To je tradicija, ki sega v začetek
Prav tako bi morali sodelovati pri vladnih odločitvah. S svojo modrostjo bi lahko veliko prispevali in tudi preprečili kakšno neumnost, poleg tega je naša prednost to, da smo večinoma že upokojeni in s tem popolnoma neobremenjeni in neodvisni. Žal sem v šestih letih, kolikor sem v vodstvu akademije, spoznal, da se nekatere institucije očitno namenoma izogibajo sodelovanju z akademiki.
Govorite o akademikih in resnično v SAZU skoraj ni akademikinj. Kaj mislite o tem, zakaj jih ni in kaj bi kot predsednik naredili, da bi to popravili?
Mislim, da v statutu akademije že dolgo piše, da ima pri enaki strokovni odličnosti kandidata in kandidatke prednost dama. Verjamem, da se to tudi upošteva pri volitvah.
Potem imamo očitno zelo malo odličnih žensk v umetnosti in znanosti ...
Ne, seveda ne. Razlogov je več, eden od teh je, da se akademija stara in da je zelo malo prostih mest za nove člane. V zadnjih šestih letih smo izvolili le dva. Drugi razlog je, da v našo akademijo ne sprejemamo nekaterih kategorij, ki bi jih verjetno morali, denimo vrhunskih reproduktivnih umetnikov – igralcev, plesalcev in glasbenikov –, ki so jim druge akademije že davno odprle vrata. Mi imamo nekaj vrhunskih reproduktivnih umetnic, ki bi jih lahko sprejeli v SAZU. O tem bi bilo treba razmisliti, prav tako o tem, da v zdajšnjih razredih ni prostora za kar nekaj pomembnih področij. Denimo, če ostanem pri umetnosti, za fotografijo, multimedije, oblikovanje ...
Se vam torej zdajšnji razredi SAZU ne zdijo več ustrezni?
Glede tega sem precej kritičen in si že leta prizadevam za spremembe. Spet najlažje govorim o področju umetnosti. Tam pogrešam naše vrhunske umetnostne zgodovinarje, saj zanje ni ustreznega razreda. Prej so bili v prvem razredu skupaj z drugimi zgodovinarji, a se je nato družboslovje zelo razširilo in zdaj jih tam ni več. Sprašujem se, zakaj ne bi mogli biti tisti, ki s svojim delom in pisanjem podpirajo razvoj umetniških ved, v razredu, namenjenem filološkim in literarnim vedam, ki ima trenutno bolj malo članov in eno najvišjih starostnih povprečij.
Bi omenjeno spremembo uredili s spremembo zakona o SAZU?
Ne, menim, da zakona, ki je na splošno dober in primeren – neumnost je samo starostna omejitev na 75 let, ki je danes gotovo zastarela –, ni treba spreminjati. To, kar sem prej omenil, bi lahko dosegli že s spremembo statuta.
Akademija ima, kot se zdi, poleg tistih, ki jo podpirajo, tudi vse več kritikov, ki jih motijo predvsem nagrade, ki jih dobivate akademiki. Kako sprejemate takšne pripombe?
Zdijo se mi povsem neumestne. Vem namreč, da se te nagrade skoraj vedno porabijo za kritje stroškov ustvarjalnega dela akademikov. To je sicer samo po sebi sramota, saj bi bilo verjetno prav, da bi jim bilo to krito že iz drugih virov. Trdim, da denar davkoplačevalcev ni nikjer tako dobro uporabljen kot ravno na akademiji. Sam bi nagrade kvečjemu še zvišal.
Kaj na splošno menite o sodelovanju med člani akademije? Ga je dovolj ali je bolj omejeno na meje razredov?
Tu je skoraj toliko dogovorov, kot je članov. Eni se veliko družijo z akademiki drugih razredov, drugi bolj malo. Sam bi gotovo uvedel klub za razprave vseh zainteresiranih akademikov, saj iz izkušenj – dobivamo se na sprejemih ob osebnih obletnicah – vem, kako kvalitetni so lahko pogovori z akademiki drugih strok.
Akademija služi predvsem akademikom, ima pa tudi obveznosti do treh institucij – Slovenske matice, ZRC SAZU in Slovenskega znanstvenega inštituta (SZI) na Dunaju. Se vam zdi to sodelovanje obojestransko koristno?
Lahko bi bilo. Osebno obžalujem, da akademija nima več vseh tistih inštitutov, ki so dolgo sodili k njej, saj imamo tuje zglede zelo uspešnega delovanja akademijskih inštitutov. Toda pred leti je pač bila sprejeta takšna odločitev. Zdaj imamo še samo to, kar ste omenili, in še tega ne znamo izkoristiti, temveč o njih razpravljamo skoraj izključno tedaj, ko se pojavijo finančni ali kakšni drugi problemi. Morali pa bi govoriti o njihovih programih, o povezovanju z akademijo. Nekatere moti celo tisti drobec, ki ga SAZU prispeva ZRC SAZU za delo na področju naravne in kulturne dediščine.
Zakaj ste se odločili, da kandidirate za predsednika?
Res je čudno, da sem to naredil, saj sem vse življenje bežal od funkcij in tudi od institucij. Popustil sem že pri podpredsedniški funkciji in zdaj kandidiram, ker je to želel moj umetniški razred, ki še nikoli prej ni imel predsednika in me je razorožil s stavkom, da naj se enkrat žrtvujem v skupno dobro. Po smrti akademika Trontlja, našega predsednika, sem bil izvoljen kot deseti predsednik SAZU in prvi iz razreda za umetnosti. V primeru, da bom ponovno izvoljen, bom funkcijo opravljal do 75. leta, kar bo večji del mandata.
Eden od treh je ob kandidaturi predstavil tudi program. Vam se to ni zdelo potrebno?
Mies van der Rohe, eden od utemeljiteljev moderne arhitekture, je zaslovel tudi po svojem reku: manj je več. Zame je to tudi princip vodenja akademije. Akademija so posamezniki in posameznice, odlične osebnosti. Tako je od začetka akademijske tradicije. To tudi pomeni, da ne sme biti nobenega diktiranja, nobenega usmerjanja, nobenih skupnih izjav in ciljev. Mislim, da mora vodstvo in še zlasti predsednik skrbeti predvsem za čim boljše pogoje, da lahko člani in članice nadaljujejo svoje uspešno ustvarjanje in da z znanjem in modrostjo prispevajo k napredku naše družbe. Še ene naloge predsednika ne smem pozabiti. Skrbeti mora za kar najbolj pravičen in pošten potek volitev novih članov, da pri tem ni nobenih pritiskov, prerivanja, lobiranja, vplivanja ...
Kaj bi rekli o drugih dveh kandidatih?
Dobro poznam predvsem kolega Bajda, ki je velik znanstvenik in velik človek zelo široke izobrazbe. Kolega Splichala pa osebno ne poznam, vem pa, da je tudi on imenitna in znamenita osebnost. ●
