Tiskane izdaje
Dekadentnejša različica
Takrat je kratko postrižena obilna in samovšečna dama Gertrude Stein na ulici Rue de Fleurus v svojem salonu sprejemala Henrija Matissa in Guillauma Apollinaira, tudi Pabla Picassa in Ezro Pounda; to vemo tudi zato, ker je v biografiji svoje partnerice Alice B. Toklas to natančno opisala. K njej je zahajal mladi Ernest Hemingway, ki je, kadar se ni prepiral z njo o literaturi, pil z incestuozno druščino prijateljev, ki so ga navdihnili za njegov prvi roman Sonce tudi vzhaja, kot je zapisala Anna Davis, avtorica knjige, navdihnjene z dvajsetimi, The Shoe Queen. Dadaizem se je kopičil nad nadrealizem in ga – kot vse – postavljal pod vprašaj, Man Ray je s svojim pogledom in kamero odpiral nove možnosti fotografije in filma.
Bil je čas, ko se je rojevala nova umetnost, čas novih osebnosti, ekstravagantnih umetnikov, ki so vsak po svoje preživeli dan in se zvečer zbrali v baru Le Jockey, kjer je ženska s čudovito postavljenim lepotnim znamenjem, prifrknjenim nosom, čutnim telesom s popolnimi oblinami pela komične pesmi; včasih se je povzpela na mizo, dvignila obleko in pokazala gostom – ti takrat še niso mogli vedeti, da se zapisujejo v zgodovino – čvrste dolge noge, delček spodnjih hlačk, če jih je po naključju imela, ali delček golih prsi, vsak del telesa je bil zanjo isti.
Bila je čudovito lepo dekle temnih las, njena lepota se je posmehovala klasičnim kanonom lepote: ptičja glavica s smešno zafrknjenim nosom na dolgem vratu, obraz obrobljen z gladkimi črnimi lasmi, ki so v bob pričeski padali na čelo; pod visokimi, lepo usločenimi obrvmi široko razprte oči, barve jantarja, pod srčasto začrtanimi ustnicami polne, čutne ustnice Yvette Guilbert in njen poreden zapeljiv nasmešek, ki je razkrival bleščeče zobe. Tako jo je opisal Brassaï (Gyula Halász, madžarski fotograf, kipar, pisatelj in filmar); poet med fotografi Pariza dvajsetih in tridesetih let, ki ji je kasneje posvetil poglavje svoje monografije Skrivnostni Pariz 30. let, ki je bila zaradi obscenih podob golote, bordelov, dekadentnih zabav, kurb in zvodnikov dolgo časa prepovedana.
Vzgoja francoskega modela
Bila je otrok ljubezni, je rada rekla z veselostjo in samoironijo. Njena mama je imela šest otrok, vsakega z drugim, neznanim očetom, dokler ni vseh pustila v rodni Burgundiji in sledila svojemu zadnjemu ljubimcu v Pariz. Mala Alice Prin, prihodnja Kiki de Montparnasse, je skupaj s polbrati in polsestrami živela pri babici, od dela izčrpani ženski, ki ni imela časa, da bi se ukvarjala z njihovo vzgojo. So matere, ki morda ne bi smele postati matere, a včasih se tudi te matere spomnijo na svoje otroke. Mati Alice Prin se je spomnila in poslala po svojo dvanajstletno hčer; ne zato, ker bi jo pogrešala, zato, ker je bil čas, da začne služiti.
Alice je prišla v Pariz in delala v tiskarni. V njeni biografiji Spomini: vzgoja francoskega modela izvemo, da je, najstnica, vznemirjena od podob, »zase zadržala nekaj kopij kamasutre«; nato je bila deklica za vse v pekarni, kjer se je zlasala in stepla s pekovo ženo; delala je v tovarni čevljev, nato pri cvetličarju na Rue Mouffetard, ulici, ki še danes, zaprta za promet, nosi odtis Pariza drugih časov.
Takrat je v cvetličarno vstopil star kipar, obstal pred štirinajstletnico z ogromnimi črnimi očmi in jo zaprosil, da bi mu pozirala. V svojih spominih je zapisala, da ji je bilo na začetku malo nerodno zaradi golote, a ker je za to dobila nekaj denarja in »ker je bil tak običaj«, je privolila. To je bilo najbrž tudi zadnjič, da je bilo Alice Prin nerodno zaradi lastnega telesa.
Ko je mati izvedela, da njena hči pozira slikarju, je pobesnela privihrala v atelje, jo ozmerjala s kurbo in ji rekla, da noče več slišati zanjo. Alice je bila prepuščena ulici in njenim zakonitostim; brez denarja se je potikala okrog, spala, kjerkoli je naneslo, jedla, kar je dobila, dokler je ni za model najel ekspresionistični slikar Chaïm Soutine. On jo je krstil za »Kiki«, tudi zaradi njega se je pogosteje začela pojavljati v barih na Montparnassu in si s poziranjem slikarjem služila za hrano in pijačo. Od tod njena večkrat citirana izjava: »Ne potrebujem nič drugega kot čebulno juho, košček kruha in rdeče vino. Vedno bom našla nekoga, ki mi bo to preskrbel.«
Vsak je hotel košček Kiki
Kiki je svojo kariero začela v baru Le Jockey, prvem nočnem klubu na Montparnassu, ki je bil v resnici odslužena razpadajoča stavba s fasado, poslikano z liki kavbojev in indijancev, znotraj so bile stene prekrite s starimi plakati, na ozkem plesišču so se v ritmu jazza pozibavali pari vseh nacionalnosti in preoblek. Bil je videti bolj kakor saloon v času zlate mrzlice kot pariški nočni klub v dvajsetih, se spominja Brassaï. »Prvič sem jo videl peti na zimski dan leta 1924, prvi dan po mojem prihodu v Pariz.«
Mlada Burgundijka z bisernato kožo, senzualna, s čvrstimi oblinami in dolgimi nogami je sevala radost, slo po življenju. Zato so se ljudje zbirali okrog nje kot vešče ob luči. Vsak je hotel imeti košček Kiki, moški in ženske. Kiki je bila vedno gola, s telesom in dušo, zapiše Brassaï.
Golota je bila zanjo samo druga obleka. Nikoli ni nosila spodnjic, tako kot ne Hemingway, ki je bil eden od stalnih obiskovalcev barov, le da on ni plesal po mizah. Na terasah barov Montparnassa Le Dôme, Le Sélect, Rotonde je bila vedno obkrožena z občudovalci, nihče ni hotel zamuditi niti ene njene bistre opazke, dovtipa, njenega smeha, njenih zgodb, ki jih je govorila ure in ure. Japonski slikar, ki se je tako kot mnogi tujci zaljubil v Pariz, Léonard Tsugouharu Foujita, jo je nekaj časa imel za najljubši model. »Nekega dne je prišla v moj studio na Rue Delambre, gola pod svojim plaščem,« je zapisal. A menda nikoli ni postala njegova ljubica. Običajno se je, »če je le začutila, nikoli za denar«, preselila v umetnikov studio, kuhala zanj in delila njegovo posteljo.
Njeno telo so si, vsak po svoje, delili (morda lastili) skoraj vsi umetniki tistega časa, ki so Montparnasse imeli za svoj drugi dom, ne le Foujita, tudi Pascin, Derain in Óscar Dominguez. Na sliki Moiseja Kislinga (Jeune Femme au Decollette; 1922) graciozna Kiki zre v opazovalca z velikimi vlažnimi očmi; Kiki, kot jo je videl Per Krogh (Kiki Nude; 1928), izžareva surovo meseno seksualnost.
A nihče ni mogel tekmovati
A nihče ni mogel tekmovati z Manom Rayem. Kiki de Montparnasse je bila (vsaj v zgodnjih dvajsetih) njegova umetnina. In on njen Pigmalion, ameriški dadaistični fotograf, filmar in slikar, rojen kot Emmanuel Radnitzky, sin krojačice in prodajalca tekstila, ki ni nikoli govoril o svoji preteklosti. Zato pa na vsaki sliki ali fotografiji opazovalec najde šivalni stroj, škarje, bucike. Dokler ni v njegove portrete vstopila Kiki.
Ko sta se srečala, je bil deset let starejši od nje, z visokim čelom, močnimi sršečimi obrvmi, ki so bile videti, kot da se posmehujejo, in hipnotičnim pogledom. Še isto noč se je preselila v njegov studio. Ni ji ponudil samo čebulne juhe, kruha in rdečega vina, ampak tudi avanturo.
Takšno, kot si jo je v osemdesetih privoščila Madonna in v zadnji dekadi morda Lady Gaga; igro s svojimi personami, in to tako, da si jih narišeš na obraz, si natakneš njihove lasulje, gledaš z njihovimi očmi.
Kay Boyle, ameriški pisatelj, živeč v Parizu v času Kikijine največje slave, je zapisal: »Man Ray je oblikoval Kikijin obraz in ga naslikal nanjo z lastnimi rokami. Začel je s tem, da je obril njene obrvi – in ji narisal nove, v barvi, ki jo je izbral za njen obraz tistega dne.« Njene težke veke so bile en dan bakrene, spet drugič kraljevo modre, naslednji dan lesketajoče se srebrne ali jantarne.
Njuna zgodba je trajala šest let, šest let nenavadne umetniške zgodbe, ki so jo zaznamovali boji, razhodi, nasilne, ljubosumne scene v javnosti, pretepi v njegovem studiu in praskanje z nohti (katerih barvo in dolžino je določil sam); tem pa so sledile strastne pomiritve.
Instrument umetnosti
Takrat je nastala najbolj kultna podoba, ki jo je posnel Man Ray: Le Violon D'Ingres je gola Kiki, ki sedi s hrbtom obrnjena proti opazovalcu, z dvema črkama »f« na njenem hrbtu; njeno telo je dobilo ne le obliko, ampak tudi značaj violine, violončela. Poklon njenim oblinam, pa tudi Rayeva izjava, da je bila Kiki (predvsem?) instrument za ustvarjanje.
V kratkem eksperimentalnem filmu Mana Raya L'Étoile de mer iz leta 1928 (morska zvezda je zanj predstavljala izgubljeno ljubezen) vidimo Kiki, njen obraz v prvem planu, na zaprtih vekah narisane oči s svetlo šarenico; ko jih odpre, zagledamo vlažen temen pogled, drugo Kiki. Na koncu njen odsev v počenem ogledalu z napisom La belle, Lepotica.
Kot bi režiser s tem filmom videl v prihodnost: Kikijina podoba se je v tistem času razklala na dvoje, njene izbruhe besa je bilo težko krotiti; zadnji škandal se je zgodil, ko jo je lastnik kavarne v Nici ozmerjal s kurbo: skočila je vanj z istim besom kot včasih v svojega ljubimca. Zaprli so jo zaradi »nasilnega vedenja«, dokler ni Rayev odvetnik dosegel, da so jo izpustili zaradi duševne neuravnovešenosti.
Kmalu zatem jo je Man Ray zapustil zaradi nove muze, ki je bila Kikijino popolno nasprotje. Svetlolasa, aristokratskih potez, intelektualka, ki je pod njegovim vodstvom iz modela za Vogue postala fotografinja, Lee Miller. Novico o novi ljubezni je svoji Kiki sporočil v »njunem« baru – skril se je pod mizo, da bi ubežal krožnikom in kozarcem, ki so leteli proti njemu, kot za Guardian piše pisateljica Anna Davis.
Ko se je pojavila na Boeuf sur le Toit, kabaretu Jeana Cocteauja na desnem bregu Sene, je dobila ponudbo za Ameriko. Odletela je v New York, a kot da ni znala funkcionirati drugod kot na Montparnassu. Ko se je vrnila, njen Montparnasse ni bil več čisto njen. A s svojimi bari in pogledi drugih je bil še vedno tiste vrste droga, ki jo danes poznajo rock zvezde. Imela je svoj kabaret; vsi gostje, turisti, umetniki na obisku v Parizu ali stalni obiskovalci, vsi so hoteli videti njen nastop.
Nekega dne je začela slikati tudi sama, njena razstava naivnih slik z živimi barvami je bila na Montparnassu velik dogodek; že na otvoritvi je razprodala vse slike.
Vrvohodka brez varnostne mreže
Potem je izdala že omenjene Spomine. V kratkih, iskrenih stavkih je brez zadržkov povedala zgodbo o otroštvu brez matere, neuspehih v šoli, o prepirih z nunami, o pariških nočeh lakote, o ljubezenskih zgodbah, o življenju modela na Montparnassu. Ganljiva knjiga je postala uspešnica. Celo angleška izdaja (natisnil jo je založnik Titus, mož Helene Rubenstein) je bila kmalu razprodana. Toda Kiki, to so trdili vsi sodobniki, ni imela talenta za praktičnost, niti ne občutka, kako bi lahko unovčila vse številne talente.
»Kiki je vladala dobi Montparnassa bolj kot kraljica Viktorija viktorijanski dobi,« je zapisal Hemingway v predgovoru k njenim Spominom leta 1929. Izid te knjige je zaznamoval konec obdobja Montparnassa. Istega leta je naslikala podobo dekleta na vrvi, ki lovi ravnotežje na uličnem sejmu; ljudje spodaj občudujoče strmijo vanjo ali v njeno krilo, toda spodaj ni varnostne mreže.
Okrog leta 1932 je Brassaï posnel fotografijo v Cabaret des Fleurs na Rue de Montparnasse. Kiki, ne več rosno mlada, rahlo pijana, ki se z notami v mrežasti rokavici nagiba k harmonikarju s cigareto v ustih. Njena značilna ravna bob pričeska ne pada več na oči, počesana je nazaj, njene ustnice niso več tako vznemirljive, na obrazu posledice pretiravanja.
Kot vse žrtve klasičnega »strupa Montparnassa«, ki je sicer deloval kot stimulant v majhnih količinah in kot usoden v velikih odmerkih, je tudi Kiki začela piti še več, njeno telo je potrebovalo več vsega; pijana, zadeta, z nezdravljeno vodenico se je vlekla iz ene kavarne v drugo, prepevala za turiste, samo še senca nekoč občudovane zvezde Montparnassa. Za vsakogar, ki jo je spoznal v trenutku njene slave, je bilo žalostno opazovati njen propad.
Ko je leta 1953 umrla, stara 52 let, je za svojo kraljico žaloval ves Montparnasse. Za njen pogreb so zbrali denar lastniki vseh kavarn šestega pariškega okrožja. Na pogreb je prišel tudi tisti slikar, ki nikoli ni postal njen ljubimec, Foujita, tistih, ki so bili, ni bilo več tam. »Bilo je, kot bi skupaj z njo na pokopališču Thiais pokopali tudi dušo Montparnassa,« je zapisal Brassaï.
