Vsi se nekoč vrnemo domov. Na katerem koli svetu že

Trideseti januar 1972. Med mirovnim pohodom v predelu Bogside severnoirskega mesta Derry je odjeknilo več kot sto strelov. Ubitih je bilo štirinajst ljudi, med njimi polovica najstnikov, predvsem tistih, ki so poskušali pomagati ranjenim. Britanska vojska je protestnike večinoma streljala v hrbet, medtem ko so bežali. Iskali so zavetje. Eden od teh, pravzaprav prva smrtna žrtev, je bil sedemnajstletni boksar Jackie Duddy. Tekel je vzporedno z duhovnikom Edwardom Dalyjem. Ta je nekaj sekund kasneje, ko so Jackieja pokosili streli in so ga vzdignili, da bi ga odnesli na varno, z dvignjenim belim robcem mahal proti vojski, naj nehajo streljati. Fotografija je obkrožila svet. A Jackie je za vedno ostal mlad.

Več kot enainštirideset let kasneje, ko je Derry – Britanci so v ime mesta nasilno pridali še London: Londonderry – britanska prestolnica kulture leta 2013, se na eni od ploščadi, na Eberton Squaru, ne zgodi samo kratka repriza dogodkov krvave nedelje, temveč režiser Haris Pašović z mednarodno ekipo sto nastopajočih – med njimi v osrednjih vlogah nastopata tudi člana Slovenskega mladinskega gledališča, Damjana Černe in Željko Hrs – prikaže gorje, ki so ga ljudje, navadni ljudje, žrtve politike, politične trgovine, njenih napačnih odločitev, predvsem pa človeške psihopatologije na vseh koncih sveta doživeli in v njem umrli. Milijoni njih.

Ob 20.30 se v neposredni bližini nekdanjih vojaških barak predela nad reko Foyle, ki mesto nekako deli na katoliški in protestanski del, sliši napev palestinskih delavskih pesmi, mejan. Otroci pred hišo – zagotovo stoji na Zahodnem bregu –, kjer mati pere perilo, glasno igrajo nogomet. Prepirajo se, ko žoga ne gre tja, kamor bi hoteli. A nenadoma jih preglasi močan zvok rovokopača, ki se z vso hitrostjo približuje. Nameri se proti hiši. Toda v žlico rušilnega stroja spretno skoči Palestinec (izvrstni koreograf predstave, belgijski plesalec in igralec Thomas Steyaert) in se je oklepa, medtem ko šofer po navodilih Juda, ki stoji ob njem, spretno in sunkovito manevrira z njo, da bi se čim prej otresel nebodigatreba. Ko se to zgodi, trikrat udari po strehi hiše in jo z leve in desne v nekaj sekundah zravna s tlemi.

Zaslišijo se streli ...

Igralci se po vijugasti cesti napotijo proti dolini, gledalci pa za njimi. Pri prvem ovinku angleški vojak s puško (igralec Shane O'Reilly), naslonjeno ob steber svetilke, meri v nas. In takrat postane jasno, da smo se vrnili enainštirideset let v preteklost, da smo del mirovnega protesta v Bogsidu. Korakamo v tišini. Občutek, da bi lahko vsak trenutek zaslišali strele nad našimi glavami, je vseprisoten. In nekaj ljudi na glas izrazi to bojazen. Režiser je dobro vedel, kako zasnovati strah pred nepričakovanim, pred gorjem. A že smo na ploščadi Eberton, kjer je na nekaj sto metrih razporejenih nekaj odrov in tovornjakov, v sredini je osrednji oder. Razporedimo se okoli njih.

Pod nami se v soju luči v noč prebuja reka Foyle, pravkar zgrajeni vijugasti Peace Bridge in del temne zgodovine sovraštva med protestanti in katoličani, Irci in Britanci, ki na tem ozemlju traja že nekaj stoletij. Je religija tista, ki napihuje nacionalizem ali pa je nemara obratno – sva še nekaj ur poprej z režiserjem drug drugemu postavljala vprašanje …

V naslednji uri in pol in še nekaj več so ljudje stoje prisostvovali, kot se je kasneje izrazila direktorica Slovenskega mladinskega gledališča Uršula Cetinski, ki je producent projekta ob sodelovanju s Prime Cut Productions iz Belfasta in Gledališča East West iz Sarajeva, »skorajda pasijonu. Ko smo se spuščali na osrednje prizorišče, se je dejansko zdelo, kot da hodimo za Kristusom.« Šli smo za Bertrandom Russllom in najbolj krvavo zgodbo človeštva – nasiljem.

Zaslišijo se streli. Igralci so pomešani med občinstvo uprizorili uboj sedemnajstletnega Jackieja Duddyja, ki je izdihnil pod streli britanske vojske tiste krvave nedelje. Samo nekaj ulic stran. »Bila je strašna gneča, težko sem se prebijala med gledalci, potem pa sem se znašla pred starejšim gospodom, ki me je nepremično gledal … Nisem vedela, kaj bi, in vključila sem ga v predstavo; v angleščini sem ponavljala, da so ustrelili mladega fanta,« je dve uri zatem pripovedovala igralka Damjana Černe (v tem prizoru priča dogodkov krvave nedelje, Mrs. Connelly): »V tistih nekaj sekundah, kolikor sem obstala pred njim, sem videla, kako so mu po licih tekle solze. Komaj sem se zbrala in se prerinila mimo njega do odra.«

Smrt tega fanta na Severnem Irskem velja za enega najbolj čustvenih dogodkov tako imenovanih severnoirskih Težav (Troubles). A tistega večera so nas igralci pod vodstvom Harisa Pašovića, ki se je s kučmo na glavi premikal med gledalci – kot bi med predstavo nemo usmerjal svojo ekipo –, popeljali med najbolj grozljive dogodke ali obdobja 20. pa tudi 21. stoletja: v Vietnam, Čile – umor umetnika Victorja Jere na santiaškem stadionu, Auschwitz, Kambodžo, BiH – Srebrenico, posiljevanje žensk. Bili smo priča Kissingerjevemu vehementnemu razmišljanju o destabilizaciji Kambodže med vojno v Vietnamu, pobojem več kot petsto civilistov v vasi My Lai, Miloševićevemu načrtu in posledicam, genocidu v Ruandi, nečloveškemu ravnanju z ujetniki v Guantanamu …

Kompletna predstava

Igro, ples, glasbo, dokumentarne videoprojekcije je režiser »zmontiral« v devet prizorov najstrašnejše zgodovine, ki jih ne smemo nikoli pozabili. Občinstvo je dogajanju sledilo z redko doživeto koncentracijo. Lokalni mediji pa tudi britanski Independent in BBC so v bili v poročanju o petkovi oziroma sobotni premieri edini, »da gre za gledališki dogodek na izjemno visoki umetniški in produkcijski ravni z vrhunsko igralsko ekipo, ki v dveh urah v pretresljivi inscenaciji prikaže neustavljivo eskalacijo nasilja, ki smo ji bili priča v stoletju vojn, v tem kratkem in tragičnem dvajsetem stoletju«.

In igralski ansambel Cornelius Macarthy, Damjana Černe, Željko Hrs, Thomas Steyaert, Mona Muratović, Saša Handžić, Patrick O'Reilly, Shane O'Reilly, Matt Faris, Dermot Hickson in vsi drugi so osrednji nosilci igralske bravuroznosti, na plečih katerih je v tej predstavi zgrajena vsa človečnost in krutost tega sveta.

A kar je režiserju več kot le uspelo, je misel Bertranda Russlla v mojstrski interpretaciji londonskega igralca Corneliusa Macarthyja – o katerem bomo v prihodnosti še veliko slišali; bil je prva priča, nemi spremljevalec grozot, ki so se dogajale pred njegovimi očmi. Nekoč in med predstavo. Tako je režiser ubežal podajanju gole faktografije in dogodku dal tisto emocionalno in duhovno dimenzijo, zaradi katere bo šel v gledališko zgodovino. Vsako grozodejstvo spremljajo Russllove besede iz knjige The Conquest of Happiness iz leta 1930, ki ne prizanašajo ne tako imenovani »upravičenosti nasilja«, še manj pa političnim elitam posameznih nacionalnih držav, ki se s to upravičenostjo branijo, oziroma tekst Pašovića in soavtorja besedila Damiana Gormana.

Producentka Emma Jordan iz Prime Cut Productions je po premieri pretekli petek menila, da bo predstava naredila neizbrisljiv pečat na vsakogar, ki jo bo videl: »Gre za enormno produkcijo, ki je od vseh treh producentov, Mladinskega gledališča, East West in nas, zahtevala izjemen napor – a ta projekt nas je povezal tudi na zelo osebni ravni. Eden od gledalcev mi je po petkovi premieri rekel, da gre za predstavo, ki gledalca – poleg tega, da mu neprestano kljuva po vesti – spremeni v nekaj, kar se ne zgodi pogosto: v pričo. In za gledalce v Derryju je bilo dejstvo, da so žrtve spora na Severnem Irskem bile obravnavane tako na politični kot zasebni ravni, enako pomembno kot spoznanje, da so posledice te tihe vojne uvrstili na seznam najbolj krivičnih in krvavih dogodkov prejšnjega stoletja.« Jordanova je prepričana, da je takrat, ko družbo doleti krivica, eden od najhitrejših pa tudi najbolj učinkovitih načinov zdravljena bolečine prav javno prepoznavanje storjene krivice. »Še posebej, če je nasilje orkestrirala država. In umetnost ima pomembno vlogo pri takšnem dialogu med zasebnim in političnim. Upam, da bo Osvajanje sreče kaj pripomoglo k temu.«

Nikoli več

Eden od ustanoviteljev dublinskega festivala Joseph Long je o predstavi Osvajanje sreče za Delo povedal: »Zaključni prizor zgodovinske predstave Harisa Pašovića se zgodi na ozadju nočne panorame Derryja, z njegovim novim Mostom miru in osvetljenimi zvoniki cerkva. V osrčju mesta so osrednja mesta sektaškega konflikta postala turistične točke, nekdanji ogromni murali z motivi besa in sovraštva ter 'no surrender' gesli so bili za poglede kulturnih turistov prebarvani v prijaznejše različice. Toda seme sovraštva in jeze je še vedno živo. Na obeh straneh ostanki paravojaških skupin grozijo in pohabljajo, družine so razdrte … V oddaljenem Kibuyeju, v Ruandi, so lobanje žrtev genocida razstavljene v cerkvi – napis ob njih pravi never again, nikoli več. Osvajanje sreče nas prisili, da se vprašamo, kako pogosto izrekamo ti besedi. Kambodža, Ruanda, Čile, Srebrenica … Camus je zapisal, da črvi Kuge nikoli ne umrejo, živijo v temi, vse dokler jih brezbrižnost in pozabljivost ne prikličeta na plano. V Pašovićevem mednarodnem dogodku imajo pisatelj, umetnik, igralci nalogo, da ohranijo in spoštujejo spomin, da se borijo proti brezbrižnosti in izgubi spomina.«

»Ni bilo težko najti skupnih točk med Derryjem in Mostarjem: v obeh mestih živijo različne narodne, verske skupnosti, večinoma vsaka na svoji strani reke. In obe mesti sta čudoviti. Obe imata kompleksno zgodovino. In čeprav v obeh prevladuje mir, integracija poteka hudičevo počasi,« je še dodal.

Na vprašanje, kaj ga je vodilo pri osnovanju zamisli za predstavo, je odgovoril, da predvsem misel na srečo v tem nesrečnem svetu. »Hotel sem sodelovati s čutečimi ljudmi, s katerimi smo si izmenjali naše sanje, strahove in upanja. Skupaj smo ustvarili vizijo, ki je navdihnila tako nas kot gledalce – in menim, da nam je v Derryju to tudi uspelo.«

»Temina, ki je v vseh nas«

Bosanski igralec Saša Handžić je, tako kot Damjana Černe, dolgoletni sodelavec režiserja. »Osebno sem imel največjo težavo, ko smo postavljali oziroma ko zdaj igram v prizorih iz časa vojne v BiH. Še vedno me vsakokrat prizadene. Vse nas, pravzaprav. Velikokrat se je zgodilo, da smo prekinjali vaje, ker enostavno ... ni šlo. Sesuvali smo se kot keglji.«

Černetova pa je še povedala, da predstava vsebuje probleme, s katerimi se vsi nekako ubadamo. »A ko smo začeli z vajami, ko smo postavljali najbolj grozljive prizore iz zgodovine kronološko, drugega za drugim, je vse postalo precej čustveno – pred nami se je iz tedna v teden bolj jasno risala grozljiva slika sveta, v katerem smo živeli in živimo. Zakaj vedno isti ljudje? Lik, ki ga igram, je preprosta ženska, ki se znajde sredi vseh teh grozot, navadna ženska. In kaj vse mora človek na račun politike, moči, denarja, interesov prenesti – celo to, da zaradi vsega tega milijoni umrejo … Ko sem v hotelski sobi sama pregledovala materiale, ki jih je za nas pripravil režiser, sem ob večerih tulila, da sem lahko preživela do naslednjega dne.«

Kot pravi, je ob tej predstavi spoznala, da je treba v življenju in družbi reagirati hitro: »Zdaj vem, da je tisti trenutek, ko ugotovimo, da je med nami nekdo, ki si želi nečesa, kar nas lahko pogubi, ali pa si neposredno želi pogubiti nas, treba reagirati. Takoj. Pravzaprav je pripravljanje te predstave v meni prebudilo revolt. Treba se je upirati vsakršnemu nasilju.«

Medtem ko je govorila, se ji je pridružil Željko Hrs: »Predstavo smo pripravljali dolgo in zdelo se nam je, da smo vse to kronološko nasilje dvajsetega stoletja absolvirali, da smo na vajah iz sebe dali vso bolečino, ki smo jo podoživljali. Pa ni tako. Pred dvema dnevoma sem, preden v šolskem avtobusu moške iz Srebrenice odpeljem v smrt …« Stavka ni dokončal. Premagal ga je jok.

Občutki po premieri so bili močni in težko obvladljivi tako za igralce kot tudi gledalce. In pravzaprav se jih nihče ni trudil obvladati. Zakaj le? Željko Hrs ima v predstavi gotovo najtežjo nalogo: v dveh urah odigra nekaj največjih zločincev preteklih desetletij, med njimi poveljnika Pinochetove vojske, tajskega zunanjega ministra, vojaka Rdečih Kmerov, dr. Mengeleja, Slobodana Miloševića, paznika v zaporu Guantanamo …

»Hotel sem povedati, da sem se med vajo zlomil kot punčka,« po premoru nadaljuje. »Dva meseca smo se ukvarjali s tem, poleg intenzivnega fizičnega treninga, ki smo ga začeli v Zenici že julija. Potem smo odpotovali v Belfast, zadnje tedne pa smo vadili predvsem na prizorišču v Derryju. Ves ta čas sem v sebi iskal to, kar so v sebi nosili ti zločinci … Haris se je vmes spraševal, ali je sploh mogoče igrati dr. Mengeleja na odru. Samo stopi na oder, medtem ko drugi pojejo Odo radosti, in se smehlja. Lepo mu je. Na medicinske eksperimente, ki jih počne z otroki, gleda kot na svoj osebni dosežek, vrhunec svoje kariere. Smehlja se, ko jim vbrizga gnojnico v žilo, da bi videl, koliko časa bodo umirali … Smehlja se.«

Hrs še doda, da je najmanj primeren igralec za izkazovanje nasilja na odru: »V Jovanovićevi Lepotici in zveri sem res nekoč zaklal kuro – a to je bilo prvič in zadnjič, da sem ubil žival. Na odru v Beogradu sem ji odrezal vrat in občinstvo je vpilo, da smo fašisti. Čez dve leti so morda prav tisti, ki so takrat vpili na nas, klali po Bosni. Tokrat pa … igral sem to temo, ki je v vseh nas. Mislim, da sem se iz tega projekta naučil predvsem to, da je treba ceniti lepe trenutke v življenju, ki se jih pogosto ne zavedamo. Jih ne prepoznamo. Slovenci toliko jamramo in se jezimo, življenje pa teče mimo nas.«

Bosanska igralka Mona Muratović je trenutno v tistem obdobju življenja, ko zelo težko loči med zasebnim in profesionalnim življenjem. Med vojno v BiH je izgubila polovico ožje družine. »Gre za takšno vrsto predstave, v kateri se ni mogoče distancirati od vsebine. V tej predstavi umre več kot pet milijonov ljudi – ne zaradi naravnih katastrof ali lakote. Zaradi nasilja,« razloži in nadaljuje, da se je med ustvarjanjem ves čas spraševala, o čemer se sprašuje tudi Bertrand Russell v knjigi The Conquest of Happiness. »Kako živeti in biti srečen? V tej predstavi skušamo odgovoriti na to vprašanje. Sem otrok vojne, ki mi je vzela najbližje, in ker je minilo nekaj let od tega, sem mislila, da vsa moja žalost že pripada preteklosti. Pa sem se motila. Človek se nikoli ne navadi na izgubo nekoga, ki ga je imel rad. In še posebej umetniki moramo biti vedno pripravljeni na bolečino. Nikoli ne smemo zamižati pred bolečino sočloveka.«

Pet majhnih rac

Na Severnem Irskem so mediji zapisali, da je predstava Osvobajanje sreče v okviru britanske prestolnice kulture Derryja dogodek leta 2013. Po premieri se je glede na odzive gledalcev, sodelujočih in kritike zdelo, da je več kot to. Direktorica SMG in producenta predstave Uršula Cetinski je skupaj s Harisom Pašovićem in kolegicama iz Belfasta Osvajanje sreče pripravljala več kot dve leti.

»Zato se mi je zdelo nekako nedoumljivo, da se bo predstava zdaj resnično zgodila, da bodo vizije, o katerih smo govorili in sanjali, resnično zaživele pred našimi očmi. Kot producent, ki je del tako velikega gledališkega mehanizma, kot je ta predstava, čutiš odgovornost, strah in tremo, potem pa te predstava posrka vase kot človeka, čigar individualna usoda je tudi del zgodovine 20. stoletja, v katerem se je zgodilo toliko lepega in navdihujočega, a tudi toliko zla. Predstava me je spomnila na to, da je človek človeški ravno zato, ker je sposoben v najhujših okoliščinah še vedno verjeti v dobro, iskati prijateljstvo, ljubezen, srečo in resnico. Spomnila me je na to, da smo ljudje, ne glede na vse, nepopravljivi optimisti. Še posebno gledališčniki, ki verjamemo, da gledališče razpira obzorja in osmišlja življenje nas samih pa tudi gledalcev naših predstav, seveda.«

Pravi, da kar bodo gledalci videli 11. in 12. oktobra v Ljubljani, nismo pri nas videli že dolgo, pa ne samo po vsebinski oziroma estetski plati, temveč tudi tehnično in prostorsko. »Predstava bo uprizorjena v hali nekdanje tovarne Gorenje Tiki na Magistrovi 2 v Ljubljani. Takšni gledališki podvigi so danes v Evropi redki, ker za producente predstavljajo veliko tveganje, za umetnike pa ogromno žrtvovanja. Tudi v tem primeru brez podpore Evropske unije ne bi šlo, saj predstava presega zmožnosti posameznih producentov, ki so vključeni vanjo. Gospodarska kriza je ljudem vzela pogum za tveganje tudi v umetnosti. Škoda, kajti zares pomembne reči v umetnosti so vedno nastale kot individualno ali skupinsko tveganje: skozi trnje do zvezd. Umetniki v Osvajanju sreče so se v petek na premieri v Derryju zagotovo dotaknili zvezd in ustvarili trenutek, ki je nepozaben za vse, ki smo ga doživeli.«

»Ne vemo, kam gremo. Vemo le, da nas je zgodovina privedla do te točke, in vemo tudi – zakaj se je to zgodilo.« Besede zgodovinarja Erica Hobsbawma. Nekaj pa je vendarle jasno. Če naj ima človeštvo pred seboj prepoznavno prihodnost, ta ne more biti zgolj podaljšek preteklosti ali sedanjosti. Če skušamo zgraditi tretje tisočletje na tem temelju, nam bo spodletelo. Cena spodrsljaja pa – se pravi to, kar nas čaka, če družbe ne bomo spremenili – je ovita v temo.

Bertrand Russell, ta beli golob med jastrebi, je dejal, da je skrivnost sreče v prepoznavanju dejstva, da je svet grozljiv, grozljiv, grozljiv … A Pašovićev konec je v resnici privzdignjen. Pretekli petek so se igralci, na čelu s Corneliusom/Russllom, povzpeli na rob prizorišča – na zid nad reko Foyle, v kateri so odsevale tople luči Derryja. Odpeli so otroško izštevanko Five Little Ducks. Mati raca vsak dan izgubi po eno od račk. A peti dan se vse vrnejo domov … Vsi se nekoč vrnemo domov. Na katerem koli svetu že.