Vstajniki nismo niti levi fašisti niti totalitaristi

Moje obžalovanje v zvezi z odgovorom gospoda Borisa Pahorja na moj članek Fašizem? Leva diktatura? Lepo vas prosim! je dvojno. Obžalujem, da je gospod Pahor moje pisanje razumel kot napad nanj. In obžalujem, da se je odzval nasprotno od tistega, kar sem upal in pričakoval. On kar vztraja pri izjavah, ki jih je podal v intervjuju Borisa Ježa z njim v Sobotni prilogi Dela 6. julija 2013 z naslovom Boris Pahor: naša glavna blagovna znamka v Evropi, za katere sem menil, da so lahko samo nesporazumi in/ali spodrsljaji.

Napisal sem, da gospoda Pahorja izjemno cenim. K temu lahko mirno dodam, da ga tudi, tako kot mnogi, spoštujem: zaradi nepreračunljive odkritosrčnosti, zaradi njegovega bojevitega antifašizma, zaradi zvestobe svojim prezrtim političnim sojetnikom v koncentracijskih taboriščih, zaradi trdovratne in brezprizivne zvestobe svojemu narodu – kar ni nacionalizem, kot mu očitajo, saj se zaveda, da z zanikanjem nacionalne identitete v prid domnevne multikulturnosti ali z asimilacijo nismo rešili problema etnične nestrpnosti, ampak se zgolj podredili drugim in izdali sebe –, zaradi vztrajanja pri absolutni in nedotakljivi svobodi posameznika, ki mora ostati nad vsako ideologijo in političnim programom, zaradi razkritja povojnih pobojev, zaradi zrcala, ki ga nastavlja pogosto slepi in gluhi matici ... Razen tega cenim odkrivanje mogočne moči ljubezni v njegovem literarnem delu. Torej ne more iti za napad. Skladno s prvotnim namenom ponavljam javni poziv pisatelju, da z morebitnimi novimi podatki pojasni naslednjo svojo trditev, saj razen zdravega razuma, milo rečeno, podcenjuje tudi vse tiste, ki so kakorkoli sodelovali pri zimskih protestih:

»A medtem ko je Cerkev vzpostavila svoje tradicionalne forume, operira bivša oblast v ilegali. A doslej je imela predsednika države in zveze združenj borcev na svoji strani, ko pa ji je umanjkal predsednik in je postal predsednik vlade Janez Janša – Borut Pahor pa se je, ko še ni bil predsednik države, izjavil za sodelovanje –, vodstvu v ilegali ni ostajalo nič drugega kot organizacija ljudstva, kar je bilo zelo lahko delo, ko pa je zaradi splošnega varčevanja marsikdo prizadet. Prišlo je do natančno organiziranega vladnega udara z obsodbo protikorupcijske komisije v pravem trenutku, da je koalicija razpadla. To je trezno mnenje vsakogar, ki bi sledil kot s politično neprizadetega področja.«

Taka kot je, je citirana trditev laž. Da bi se izognil nesporazumom, gospoda Pahorja prosim, da pojasni, kdo sestavlja to konkretno »bivšo oblast« in kako konkretno deluje v ilegali. Če je to pretežko, naj nam vsaj razkrije, kako on ve, torej po čem sodi, da ta oblast še kar naprej obstaja in da deluje ilegalno. Hitro se bova strinjala, če je s svojo trditvijo slučajno imel v mislih ves naš politični spekter, ki deluje tako v legali, v parlamentu, kot v ilegali, ko deluje nezakonito. Ampak če je tako, potem v »bivšo oblast« – predvidevam, da »bivša« pomeni komunistična – sodi vsa naša politika, tako t. i. pozicija kot opozicija, tako nekdanja komunista, predsednik stranke Janez Janša in predsednik republike Borut Pahor, kot Zoran Janković, Vinko Gorenak, Barbara Brezigar, če imenujem samo nekaj najbolj prominentnih. Če je to skriti smisel gornje trditve gospoda Borisa Pahorja, potem vsaj v zvezi s tem nisva v sporu. Potem lahko tudi razume napore vstajnikov razviti politično silo, ki bi bila alternativa taki »bivši oblasti«. Kajti združena »bivša oblast«, servilna EU in globalnemu finančnemu kapitalu, res podtalno, vendar danes že kar vsem na očeh razgrajuje naš demokratični sistem in tako omogoča ropanje države in njenih prebivalcev. Citirana trditev gospoda Pahorja pa je – taka kot je, brez dodatnih pojasnil – enaka teoriji konspiracije o še vedno potekajoči komunistični zaroti. V tem primeru gre za jedro, za aksiom politične propagande populistične desnice. Še več, taka teorija zarote ne more skrivati podobnosti z nacističnim konstruktom o judovsko-komunistični svetovni zaroti izpred druge svetovne vojne.

Drugo vprašanje gospodu Pahorju bo zanj neprimerno težje, saj se nanaša na to, kako je to »vodstvo v ilegali« organiziralo »ljudstvo« v proteste? In za povrh, kako je z vstajami sinhroniziralo še protikorupcijsko komisijo? Sicer ne bi bilo nemogoče, da bi v skladu z mojo prejšnjo interpretacijo pisateljevih trditev o levo-desni bivši politiki sklepali, da so oboji družno organizirali proteste. Levi zato, da bi vrgli desno vlado. Desni zato, da bi levico kompromitirali. Težava je edinole v tem, da smo mi, ljudje v Koksu, VLV, TRS in v množici drugih vstajniških skupin, dejansko primarni viri za preverjanje pisateljeve trditve o tej domnevni veliki zaroti. Že kar usodna težava je dalje v tem, da mi o tem, da smo bili vodeni, ne vemo prav nič. (Drugi primarni vir bi lahko bili sami podtalni organizatorji, če bi se nekdo od domnevnega vodstva v ilegali pokesal, priznal in dokazal svojo raboto, svoje organiziranje vstaj.) Dokler se to ne zgodi, pa spoštovanega pisatelja lepo prosim, naj nam vendarle dokaže, da so nas organizirale podtalne sile, leve, desne ali levo-desne, in pojasni, kako se je to zgodilo! Če to ni mogoče, naj nam vsaj razkrije, po čem na tako velezaroto sklepa.

Dalje, gospod Pahor navaja moj opis političnega fenomena desnega populizma in se dela, kot da opisano pripisujem njemu. Poglejmo, ali je res tako:

»Gospod Pahor, pravite, da ste proti omalovaževanju protifašističnega boja in preganjanju njegovih simbolov in proti ukinjanju ministrstva za kulturo. Predvidevam, da niste za korupcijo in partitokracijsko nastavljanje nesposobnih partijskih kadrov, za sistemsko korupcijo, za mešetarjenje z Mercatorjem, za preganjanje neodvisnih novinarjev, za prisvajanje zaslug za osamosvojitev, za sumljivo podrejanje represivnih organov politiki, za tesno sodelovanje med našo nadvse konservativno RKC in populistično desno politiko, za demontažo socialne države ... Če se pri vsem naštetem ne motim, ste v napačnem taboru, gospod Pahor, ste eden izmed nas, in pri tem je še najbolj tragično dejstvo, da tako vztrajno podpirate te paranoične in populistične manipulatorje. Hessel in Morin, ki ju navajate, sta naša inspiracija. Zagotovo to nista avtorja, ki bi navduševala Janšo, Gorenaka, Grimsa, Predaliča in podobne.«

Ko pišem, da je gospod Pahor eden izmed nas, imam pri tem seveda v mislih vstajnike, ljudi, ki so preteklo zimo bili na cestah. Morda ga je zavedla trditev, »ste v napačnem taboru«. Če bi hotel biti bolj natančen, bi moral zapisati, »vas uvrščajo v napačen tabor«. Gre namreč za to, da si ga populistična desnica očitno lasti, vendar po moji presoji ne sodi tja. Vse moje pisanje ga želi vzpodbuditi, da se o tem tudi sam izreče.

O vstajnikih gospod Pahor nima najboljšega mnenja, kar je seveda njegova pravica.

Strinjam se z mnenjem, ki ga v Sobotni prilogi Dela izraža Drago Bajt, ko odklanja nastop Društva slovenskih pisateljev in poulične demonstracije s prostaškim ščuvanjem.

Seveda če ima s »poulične demonstracije s prostaškim ščuvanjem« v mislih t. i. vstaje. Morda pa ima v mislih poulične demonstracije Zbora za republiko. Saj ne kaže zanikati, da so bile v marsičem prostaške? Samo vstajniško gibanje, pa naj je bilo prostaško ali ne, je bilo predvsem gibanje za zaščito in utrditev demokracije. Antitotalitarno in antifašistično gibanje za demokracijo vendar ne more biti totalitarno in fašistično! Če se tudi sam skicujem na »kolikor toliko treznega človeka«, bi takemu moralo biti jasno, da če pišem, da predvidevam, »da (Boris Pahor) ni za korupcijo in partitokracijsko nastavljanje itd.«, s tem ne izrekam niti obtožbe niti suma, ampak samo opozarjam, da so njegova stališča, ki jih citiram, protislovna. Njegovo pozornost želim usmeriti na protislovnost njegovega izstopa iz Pena v podporo Janezu Janši in na njegovo, vsaj delno pritrjevanje Janševem govoru na demonstracijah Zbora za republiko na Kongresnem trgu o levem fašizmu. S tem popravljanjem Janševega poimenovanja gospod Boris Pahor namreč pritrjuje temeljnim propagandnim tezam o komunistični konspiraciji ter o enačaju med komunizmom in fašizmom, ki jih ponavlja populistična desnica.

Tretji pisateljev očitek mojemu članku ohranja upanje, da gre vendarle za nesporazum. Zdi se namreč, da ne razpravljava o isti stvari. Gospod Pahor o nekaterih podobnostih med komunizmom in fašizmom, jaz o perverznosti Janševega očitka, da gre pri vstajah za levi fašizem. Tisti znameniti tvit in izjava na zborovanju Zbora za republiko namreč gradita na populistični potvorbi zgodovine o enakosti med fašizmom in komunizmom, vendar sta dejansko komentar na vstaje. Levi fašizem je bil pripisan demonstrantom pred parlamentom in drugod po Sloveniji. Skovanka »levi fašizem« priča o naporu populistične desnice, da bi izenačila komunizem in fašizem in tako upravičila politično rehabilitacijo domobranstva. Proslava v Rovtah in tamkajšnje Janševo obračanje zgodovine na glavo, ki ga je zaznal tudi gospod Pahor, sta bila logična posledica take potvorbe. Razen tega ni mogoče privoliti v očitek o podobnosti med požigom Narodnega doma in medkomunističnimi boji v Trstu in demonstracijami v Ljubljani. Če bi privolili v to podobnost in v trditev, da je vstaje organiziralo in vodilo domnevno »nekdanje« »vodstvo v ilegali«, bi bili vstajniki posledično res bojevniki za totalitarizem. Vendar je to na glavo obrnjena resnica, na las podobna v Rovtah izrečeni Janševi.

Če sem se motil in pisatelj vstajništvo dejansko razlaga s komunistično zaroto »bivše oblasti« in ga primerja s požigom Narodnega doma v Trstu, to pomeni, da sta najini oceni dogodkov različni. Jaz trdim, da vstajniki na ulicah slovenskih mest nis(m)o bili niti levi fašisti niti levi totalitaristi. Nasprotno, postavili smo se v bran erodirani demokraciji.

Res sem upal, da je v pisateljevi trditvi o »levem totalitarizmu« s »prostaškim ščuvanjem« šlo za nesporazum. Vendar če ni tako, če je res, kot pravi, da ničesar, kar je zapisal, ne preklicuje in k temu nima kaj dodati, potem imajo tisti, ki si ga prisvajajo, očitno prav. Kar sicer obžalujem, vendar nič hudega. Tako nestrinjanje v demokratični družbi načelno ne bi smelo dajati povodov za grožnje s tožbami. ¾