Tiskane izdaje
Padec berlinskega zidu in razpad sovjetskega sistema sta svetu ponudila novo pot. Novo upanje. Toda Washington je imel svoje načrte. Velesila, ki ni imela več tekmeca, se ni odločila za pot upanja, kot je pričakoval ves svet, ampak za pot prikrivanja, zavajanja, laži in vojn. Za popoln nadzor nad evrazijskim območjem, ki je v gospodarskem pogledu njen edini pravi tekmec. Washington se je odločil za nadaljevanje hladne vojne. Do 11. septembra je ta »divjala« malodane neopaženo, potem pa je privrela na dan. S potezami in prijemi, značilnimi za najbolj zakrknjene totalitarne režime. Ni se mogoče znebiti občutka, da so Bushevi jastrebi pravzaprav nujno potrebovali ta 11. september...
Demokracija, ki jo zdaj širi Washington, je posebne vrste. To je totalitarna demokracija. Demokracija, ki pod vojaškim nadzorom Pentagona in Nata drži skupaj vse niti ameriške gospodarske, politične in kulturne hegemonije, pravi William Engdahl v svoji knjigi Popolna prevlada, ki jo je založba Ciceron lani izdala tudi v slovenskem prevodu. William Engdahl, Američan, ki živi v Nemčiji, je danes eden najvplivnejših svetovnih analitikov in publicistov s področja geopolitike in nafte. Je avtor številnih knjig in esejev, ki jih prevajajo v vse najpomembnejše jezike sveta. Lani je denimo izšla njegova zelo odmevna knjiga Gods of Money: Wall Street and the Death of the American Century.
Sodobni svet vse bolj tone v krizo in nove vojne. Demokracija je vsem odveč, človekove pravice tudi. Kriza prinaša na površje desničarski fundamentalizem, ki ne spoštuje ne lastnih zakonov ne mednarodnega prava. V kakšnem svetu pravzaprav živimo? Se je mar George Orwell v svojem znamenitem romanu zmotil v letnici?
Dobršen del današnjega sveta v resnici spominja na Orwellow roman 1984, v katerem je laž postala resnica, suženjstvo svoboda, vojna pa mir. Moja knjiga govori prav o tem. V bistvu je nekakšna analiza političnih zlorab Pentagona in ameriških elit. Zdajšnja faza ameriške popolne prevlade sega v čas hladne vojne in zloma Sovjetske zveze. Svet je bil takrat poln optimizma. Vsi smo mislili, da je pred nami vendarle obdobje trdnega in trajnega miru. Čas, ko bomo meče dokončno prekovali v pluge. Ko ne bo več Nata, saj je Varšavski pakt vendar razpadel, Sovjetske zveze pa po letu 1991 ni bilo več. Toda supersila, ki je ostala, ni imela takšnega mnenja. Severnoatlantsko zavezništvo je zlorabila za širjenje vpliva na nekdaj nedostopna območja in s tem zagospodarila velikemu delu sveta.
Ameriški načrti so jasni celo slepcem. Orwellov novorek je postal učinkovito propagandno orožje Pentagona. Invazija Nata na Libijo, ki je brez ameriškega soglasja seveda ne bi bilo, to zelo nazorno dokazuje. Cilj napada na Gadafija je bil samo eden – zamenjava režima. Toda uradna razlaga bombardiranj, ki že skoraj pol leta ubijajo nedolžne ljudi in uničujejo gospodarsko infrastrukturo, je povsem drugačna. Letala so nad Libijo krenila iz humanitarnih razlogov. Iz odgovornosti za zaščito. Responsibility to Protect. Za zaščito civilnega prebivalstva, ki naj bi bilo žrtev libijskih napadov na mesta. Toda zakaj niso ameriška in Natova letala krenila tudi nad Bahrein, Sirijo, Jemen? Napad na Libijo nima nič opraviti s humanitarno odgovornostjo, ampak gre za čisto neokolonialno politiko vojaških intervencij. Za barbarsko osvajanje s silo.
Ki v današnjem svetu edina šteje...
In Libija je lep dokaz za to. In tudi za Orwellov svet, v katerem živimo.
Libijska zgodba je v resnici precej nenavadna. Glavna opozicijska skupina, Nacionalna fronta za rešitev Libije, naj bi bila namreč še do nedavnega povezana s Cio.
Ne samo s Cio. Financirala jo je tudi francoska obveščevalna služba. Ibrahim Sahad, vodilni mož te libijske fronte, je še do nedavnega živel v Washingtonu. Leta 1984 ga je Cia vpletla v ponesrečen poskus prevrata v Tripoliju. Polkovnik Gadafi je namreč že dolgo trn v peti Zahodu. V arhivih ameriškega kongresa je mogoče najti dokumente, ki dokazujejo, da je Cia tej libijski organizaciji pomagala tudi po poskusu prevrata. Toda Zahod je očitno precenil politično moč (neenotne) libijske opozicije. Vojna proti Gadafiju se namreč vleče že skoraj pol leta.
Vaša teorija je, da se hladna vojna pravzaprav ni nikoli končala.
Nekdanji ameriški veleposlanik v Moskvi Jack Matlock je v pogovoru z nemškim raziskovalcem Hannesom Adomeitom potrdil, da je bil osebno navzoč, ko je ameriški zunanji minister James Baker sovjetskemu voditelju Mihailu Gorbačovu zagotovil, da je »nesprejemljivo kakršnokoli širjenje območja Nata«. Obe strani sta se takrat resno pogajali o združitvi Nemčij, o procesu, ki bi bil brez soglasja Moskve nemogoč. Toda James Baker je obljubo, da se Nato ne bo širil na Vzhod, v svojih spominih odločno zanikal. Mihail Gorbačov in njegov zunanji minister Eduard Ševardnadze sta bila preveč naivna. Od Washingtona bi morala zahtevati pisni dokument o tem, kar je govoril Baker. Bela hiša seveda ni držala besede. Razpad sovjetskega imperija je edini preostali velesili ponujal imenitno priložnost za popolno prevlado nad tem delom sveta. Nato je korak za korakom prodiral na Vzhod. Najprej na Poljsko, Češko in Madžarsko, nato so prišle na vrsto še baltske države, preostala vzhodna Evropa, z območja nekdanje Jugoslavije pa kot prva prav Slovenija. Pentagon se je nenadoma znašel na območju, kamor prej ni imel dostopa. Tam so se naselili obveščevalci, vojaški načrtovalci in različne nevladne organizacije, za katerimi sta stala Pentagon in State Department. Te so začele organizirati barvne revolucije v državah, ki še niso bile pod ameriškim okriljem. Zlasti v Ukrajini in Gruziji.
Po zgledu nove tehnike tako imenovanega »rojenja«, ki je najprej odnesla Miloševićev režim v Srbiji?
Padec Miloševića je bil za Washington dokaz, da njihovo novo orožje za odstranjevanje vlad, ki nasprotujejo ameriški politiki, deluje. Zato se je Richard Miles, ameriški veleposlanik v Beogradu, kmalu zatem preselil v Tbilisi. Za marsikaterega veleposlanika bi bila služba v Gruziji nazadovanje. A ne za Milesa. Tja je odšel, da bi ponovil nenasilno revolucijo, kakršno je izpeljal v Beogradu.
V teh barvnih prevratih sta bili še posebno aktivni dve ameriški nevladni organizaciji: Freedom House in National Endowment for Democracy. V njunih vrstah so se kalili mnogi ugledni ameriški desničarski politiki.
Allen Weinstein, glavni arhitekt in teoretik organizacije National Endowment for Democracy, je leta 1991 v pogovoru za Washington Post brez ovinkov priznal, »da veliko tega, kar je Cia še pred četrt stoletja delala tajno, danes mi počnemo javno«. S tem je povedal vse.
Korenine takšne ameriške politike in sanj o popolni prevladi segajo daleč nazaj. Oblikovati jo je začel pravzaprav že zasebni Svet za zunanje odnose, ki je imel leta 1939 zelo pomemben sestanek v New Yorku.
Takrat se je v največji tajnosti sestala majhna elitna skupina vojaških in političnih ekspertov in začela z velikodušno finančno podporo Rockefellerjevega sklada, zraven pa so bili tudi Morgan in drugi veliki bančniki, načrtovati podobo povojnega sveta. Njihova naloga je bila začrtati temelje povojnega ameriškega imperija, vendar tako, da to ne bo videti kot resnični imperij... Sestanek je bil, še preden so nemški tanki krenili na Poljsko in v času, ko so velika ameriška podjetja Standard Oil, Dow Chemical in DuPont brez vsakršnega sramu pomagala ustvarjati Hitlerjevo vojaško mašinerijo. Toda med drugo svetovno vojno se je potem zgodilo nekaj pomembnih stvari, ki jih Američani seveda niso mogli predvideti. Stalin se je brutalno upiral ameriškim imperijskim načrtom o svetu po njihovi meri. Sovjetska zveza se ni pridružila IMF na konferenci v Bretton Woodsu leta 1944, saj Stalin ni hotel soustvarjati ameriškega finančnega imperija. Tudi Churchill ga je nenehno provociral.
In predlagal, naj bi Sovjetsko zvezo celo napadli?
Aprila 1945 je začel prepričevati generala Eisenhowerja in predsednika Roosevelta, naj takoj začneta vsesplošno vojno proti SZ. Med drugim naj bi v njej kot topovsko hrano uporabili tudi dvanajst zajetih nemških divizij in rdečo Rusijo uničili enkrat za vselej. Američani ga seveda niso poslušali. Odvrnili so, da je njegov predlog preveč tvegan. Washingtonu je takrat ustrezala močna Sovjetska zveza. Zaradi lažjega obvladovanja »vazalov«, ki so se v strahu pred Moskvo ponižno zatekali pod ameriško okrilje.
Toda Churchill je po svoje zelo dobro vedel, kaj govori. Imel je namreč izvrstnega učitelja, sira Halforda Mackinderja, očeta britanske geopolitike. Moža, ki ga danes nihče več ne pozna.
Res je. Halforda Mackinderja ne citirajo več niti največji strokovnjaki za geopolitiko, čeprav so njegove knjige in eseji široko dostopni. Nekaj jih imam tudi v svoji zasebni knjižnici. Njegov najznamenitejši esej nosi naslov Geografsko osišče zgodovine. Predstavil ga je leta 1904 pred Kraljevo geografsko družbo v Londonu. V njem je orisal temelje današnje geostrategije. Njegov koncept je pravzaprav precej preprost. Rusija je zanj predstavljala »geografsko osišče zgodovine«. Zato tisti, ki nadzoruje Rusijo, odloča o tem, kdo bo nadzoroval prostranstva Evrazije, kamor je prišteval tudi Bližnji vzhod in Severno Afriko. In kdor bo nadzoroval Evrazijo, bo torej obvladoval tudi ves svet. Zanj je bila Evrazija osrčje svetovne politike. Zato sta britanska in kasneje tudi ameriška imperialna politika na vse načine preprečevali kakršnokoli povezovanje Nemčije in osrčja, ki ga nadzoruje Rusija. Dve svetovni vojni sta se morali zgoditi, da bi Nemcem preprečili kakršnokoli prevlado nad Srednjo Evropo in Evrazijo.
Mackinder je imel tudi v ZDA dva velika oboževalca: Henryja Kissingerja in Zbigniewa Brzezinskega, ki sta glavna arhitekta ameriške zunanje politike zadnjih desetletij.
Res je, toda začuda ga nista nikoli omenjala. To pravilo je prekršil le Brzezinski. Pa še to je storil le enkrat, ko se je leta 1997 skliceval prav na Mackinderjevo geopolitiko kot tisto strategijo, ki lahko ZDA po porazu Sovjetske zveze omogoči ohranjanje statusa edine velesile. Geografija je torej narekovala, katere regije sveta in katere države so pomembne za krepitev lastne moči. V času po razpadu SZ je bila ključna naloga ameriške politike – in Brzezinskega – obkoliti Rusijo in jo s tem popolnoma ohromiti. Ekonomsko, politično in še zlasti vojaško. Kajti Rusija je edina država na svetu, ki ima vojaški know how in dokaj razvito vojaško tehnologijo. V Pentagonu so se za podobno politiko odločili tudi v odnosih do Kitajske in Srednje Azije.
Gre torej za neposredno nadaljevanje hladne vojne, a pod drugim dežnikom in drugačnim imenom. Temu se zdaj pravi Partnerstvo za mir. Toda v bistvu gre za nekakšen novi Natoland, za boj za popolno prevlado. Kot Američan jasno opozarjam, da je to nezdravo za Ameriko, za ameriško prihodnost in njeno gospodarstvo. Vlada zapravlja na tisoče milijard dolarjev za vojaško mašinerijo, namesto da bi obnovila ameriška mesta in uničeno infrastrukturo, da bi postavila na noge javno zdravstvo in izobraževanje, ki postaja vse manj kakovostno, in nam s tem vrnila državo, kakršno smo imeli nekoč. Ko je bila Amerika polna optimizma in dobrih želja. To Ameriko je treba obnoviti. Ne pa nenehno siliti v nove vojne.
Toda George Bush je s svojimi neokonservativci razmišljal popolnoma drugače. Živel je v svetu sanj o ameriškem imperiju in totalitarni demokraciji.
Neokonservativci, ki so popolnoma obvladovali Pentagon, State Department in druge pomembne državne ustanove, so se pogosto glasno jezili: »Ne sme nas biti sram govoriti o imperiju, saj vendar smo imperij!« Imperij, ki ga vodijo dobri fantje. A po tistem, kar smo videli na Balkanu, v Iraku, Afganistanu, zgodbam o dobrih fantih ne gre več verjeti. Nasedajo jim samo še naivneži in politični slepci.
Richard Perle in Douglas Feith sta že leta 1996 govorila o vojni proti Iraku. Takrat je bilo do 11. septembra še zelo daleč.
To je bilo pet let po prvi zalivski vojni, ko so Sadama Huseina izgnali iz Kuvajta, kamor so ga Američani pravzaprav sami zvabili. S pritiski na cene nafte in s tem na iraško gospodarstvo. Dokaj naivno se je ujel v njihovo past. Kasneje so neokonservativci, zbrani okrog Dicka Cheneyja, napisali dokument, ki sta ga javno predstavila Perle in Feith. Izročila sta ga takratnemu izraelskemu premieru Benjaminu Netanjahuju. Papir, ki je nosil naslov Clean Break [aluzija na prelom s sporazumom iz Osla], je bil v bistvu načrt, ki ga Američani še danes uresničujejo na Bližnjem vzhodu. Toda glavna točka je bila vendarle odstranitev Sadama Huseina za vsako ceno. Z udarom, vojaško intervencijo, čeprav je leta in leta zelo koristno sodeloval s Pentagonom in Cio. V različnih projektih. Vse kaže, da si Husein ni izbiral najboljših prijateljev.
V tistem času je v ZDA nastajalo veliko nenavadnih dokumentov. Skupina jastrebov, zbranih okrog projekta za novo ameriško stoletje (PNAC), je denimo ravno tako že leta 1998, tri leta pred 11. septembrom, od takratnega predsednika Clintona glasno zahtevala odstranitev Sadama Huseina.
Da. Toda člani tega projekta so samo leto pred 11. septembrom v sklepu svojih priporočil o prenovi ameriške obrambne moči zapisali nekaj osupljivega. Zapisalo se jim je namreč, da bo to zelo dolgotrajen proces, razen če ne bo kakšnega katastrofalnega in katalizacijskega dogodka, nekakšnega novega Pearl Harbourja. Čez leto dni se je ta potem v resnici zgodil. Takoj po napadih je predsednik Bush (ne)vede izjavil, da je to novi Pearl Harbour, a je kasneje opustil to primerjavo, saj so se v javnosti kar sama začela zastavljati vprašanja, kaj je vlada v resnici vedela o 11. septembru.
Zgodovina ameriških posegov in akcij, ki so jih uprizarjale »prijateljske« obveščevalne službe, je polna primerov tako imenovanega izobešanja lažnih zastav. Ena takšnih je bila znamenita ugrabitev potniške ladje Achille Lauro...
... ki jo je leta 1985 organiziral izraelski Mosad, krivdo za to odmevno dramo pa so potem obesili Palestincem. To je bila izraelska propagandna akcija, s katero so hoteli dokazati, da so Palestinci zgolj tolpa okrutnih klavcev. To je kasneje v knjigi Profits of War priznal sodelavec izraelskih tajnih služb Ali Ben Menaše, svojčas tudi svetovalec premiera Jicaka Šamirja.
Gre morda tudi pri 11. septembru za operacijo izobešanja lažnih zastav?
Po tragediji na Manhattnu so se mnogi neodvisni analitiki resno spraševali, ali niso bili ti napadi pravzaprav res novi Pearl Harbour, ki so si ga Bushevi jastrebi, zagovorniki projekta o novem ameriškem stoletju, tako želeli. Eckehardt Werthbach, nekdanji vodja nemške notranje obveščevalne službe, je po napadu dejal, da so za takšno smrtonosno natančnost potrebna dolga leta priprav. Še natančnejši je bil Horst Ehmke, nekdanji nemški pravosodni minister, ki ga je vse skupaj spominjalo na »hollywoodsko produkcijo«. Takšne operacije teroristi niso mogli izpeljati sami, brez podpore tajnih služb, je bil prepričan Ehmke.
Veliko strokovnjakov za mednarodni terorizem iz Nemčije, Rusije in tudi iz ZDA, še zlasti nekateri upokojeni generali, ki so s svojimi izjavami tvegali izgubo pokojnine, je prepričanih, da gre pri 11. septembru za delo varnostnih služb. Devetnajst arabsko govorečih »teroristov«, ki naj bi se učili leteti s cessno, nikakor ni moglo pilotirati tako velikih potniških letal. Ki jih začuda ni odkrila ne vojaška protiletalska obramba in ne civilna kontrola letenja. Govoril sem s poklicnimi piloti, ki imajo za seboj veliko ur letenja z velikimi potniškimi letali, podobnimi tistima, ki sta treščili v WTC. Zagotovili so mi, da bi tudi najbolj izurjeni vojaški piloti težko izpeljali tako zapleten in zahteven manever nad Manhattnom. Zato je popolnoma nemogoče, da bi to zmogla omenjena skupina Arabcev, ki so jih noč pred tem videli v baru na Floridi, kjer so popivali in se zabavali z napol golimi plesalkami. Težko je verjeti, da so z noži za rezanje papirja, ki so jih pretihotapili na krov, ustrahovali pilote in letala potem prav oni usmerili v oba nebotičnika in nad Pentagon.
To je menil tudi odvetnik Stanley Hilton, ki je zastopal družine žrtev napadov. Prepričan je, da so bila letala vodena na daljavo.
S pomočjo sistema cyclops. V kljunu letala je namreč računalniški čip, ki kontroli na zemlji omogoča, da pilotu odvzame nadzor in letalo usmeri natančno proti cilju. Washington seveda odločno zavrača vsakršno neodvisno preiskavo. Takoj po napadih so odpeljali v razrez večino najpomembnejšega dokaznega materiala, vključno z jekleno konstrukcijo obeh nebotičnikov. Newyorški župan Rudy Giuliani, velik Bushev zaveznik, je gasilcem takrat celo prepovedal reševati trupla prijateljev in sodelavcev iz ruševin in dal aretirati nekaj tistih, ki so se uprli ukazu.
Mar to pomeni, da nikoli ne bomo izvedeli resnice o 11. septembru?
Verjetno res ne. To očitno ni v interesu Bele hiše. Ni pa zato Busheva administracija niti za trenutek razmišljala, kakšen bo odgovor na tragedijo na Manhattnu. Ameriška vlada je v hipu razveljavila vrsto svoboščin, ki jih zagotavlja ustava: svobodo govora, svobodo združevanja, pravico do poštenega sojenja. In uvedla novo, orwellovsko zakonodajo. Totalitarno demokracijo. S tem je v ZDA ustvarila de facto policijsko državo. In to v deželi, ki je bila nekakšen svetilnik svobode in demokracije za ves svet. Toda ta svetilnik je že desetletje v popolni temi. Brez žarnic in tople svetlobe. In nič ne kaže, da se bo Washington kdaj vendarle rešil te zagatne teme.
Enajsti september je bil imeniten povod za vojaški naskok na Afganistan. Vi pravite, da so Američani tam zaradi dveh stvari: nadzora nad trgovino z mamili in zaradi bližine Rusije in Kitajske, dveh velikih tekmic Bele hiše za prevlado v tem delu sveta?
Če pogledate zemljevid Srednje Azije, je takoj vse jasno. Cilj ameriške intervencije je bil postaviti stalna vojaška oporišča v Afganistanu. Pa ne zato, da bi ta prinašala demokracijo revnim vaščanom, ampak zato, ker je od tam pravzaprav le streljaj do Kitajske in Rusije, do srednjeazijskih držav, ki so nastale po razpadu Sovjetske zveze, in do Irana. Natove čete so danes v osrčju Srednje Azije. S tem Američani preprečujejo povezovanje srednjeazijskih držav, Rusije in Kitajske, o čemer je govoril že Mackinder.
Za Hamida Karzaija pravijo, da ni le afganistanski predsednik, ampak tudi opijski boter. Da samo zaradi denarja še vztraja na tem položaju.
Karzaijev brat, ki so ga ubili pred kratkim, je bil velik trgovec z mamili v Kandaharju. O tem so pred časom javno pisali v New York Timesu. In dodali, da je bil na plačilnem seznamu Cie. Pod talibi je pridelovanje opija malodane povsem zamrlo, saj mamila uničujejo moralo ljudi in jih zasužnjujejo, so svarili talibi. Zato so zelo goreče uničevali makova polja, ko so prevzeli oblast v državi. Tik pred izbruhom vojne leta 2001 je bila proizvodnja mamil na najnižji ravni v vsej afganistanski zgodovini. Zdaj so pridelki rekordni. Afganistan je daleč največji proizvajalec opija na svetu. Kar 93 odstotkov svetovne proizvodnje opiatov prihaja prav od tam. Makova polja cvetijo kot gobe po dežju. Njihova površina presega površino polj, ki jih v Latinski Ameriki uporabljajo za gojenje koke.
Kdo nadzoruje trgovino z mamili? Cia?
Med vietnamsko vojno je Cia vodila tako rekoč vso trgovino z mamili, denar od prodaje pa je uporabljala za svoje črne sklade, iz katerih je potem financirala prevrate in druge tajne operacije po svetu. Mamila so iz Vietnama takrat vozili kar s tovornimi letali, ki so operirala pod okriljem Cie. Nekaj podobnega se danes dogaja tudi v Afganistanu. Kdor obvladuje trgovino z mamili, v bistvu obvladuje svet. Že Henry Kissinger je v sedemdesetih letih dejal, da če nadzoruješ nafto, nadzoruješ tudi tamkajšnje narode, če nadziraš hrano, nadzoruješ ljudi, in če nadziraš denar, obvladuješ ves svet.
Kar dokazuje tudi zdajšnja svetovna finančna kriza, ki se je zgodila prav zaradi finančnih malverzacij in netransparentnih poslov na Wall Streetu?
Ta kriza je v resnici nastala na Wall Streetu. Alan Greenspan je nekoč ponosno govoril o ameriški finančni revoluciji, v resnici pa je šlo zgolj za licenco za goljufanje, s katero so si najmočnejše finančne hiše Wall Streeta zagotovile neizmerno politično moč. Toda teh grehov danes ne plačujejo le ameriški davkoplačevalci, ampak ves svet.
Če se vrneva k Afganistanu: mar torej tudi Slovenija kot članica Nata in koalicije voljnih (ne)hote sodeluje pri ameriškem nadzoru trgovine z mamili?
Nikogar nočem kriviti neposredno. Toda vse države, ki so v Natu in ki podpirajo vojno v Afganistanu, zavestno sodelujejo pri nadzoru velikih zaslužkov, ki jih upravljajo mamilarski karteli in tiste velike banke, ki skrbijo za pranje tega denarja. To je problem, nad katerim bi se morali zamisliti tudi v Sloveniji.
Vojna v Afganistanu se vleče že deset let! Zgodovina kaže, da vojne v Afganistanu ni mogoče dobiti. Tu so si zobe polomili vsi imperiji. Nekateri pravijo, da je ameriška vojska prevelika za domače potrebe in premajhna, da bi obvladovala svet.
Lord Acton je nekoč dejal, da oblast korumpira, absolutna oblast pa korumpira absolutno. In prav to iskanje absolutne oblasti nad svetom je povzročilo absolutno korupcijo ameriških elit. Nikoli si nisem mislil, da bodo ZDA postale tako korumpirana država.
Kdo bo torej dobil to vojno? Odvisno od tega, kdo ponuja definicije. V Pentagonu pravijo, da so vojno že dobili. Zato, ker so zgradili vrsto vojaških oporišč, od koder bodo nenehno gledali pod prste Kitajski, Rusiji, Kazahstanu, Uzbekistanu, Iranu. State Departmenta ne zanimata mir in stabilnost v Afganistanu. Zanima ga le nadzor nad to strateško pomembno državo in njeno soseščino. Po tej plati je Pentagon v resnici zelo blizu zmage. Izgubili pa so seveda Afganistanci. Država je namreč uničena bolj, kot je bila po umiku Rdeče armade. Toda vojna še ni končana. Po svoje tudi zato, ker je nevarnost mednarodnega terorizma po ameriških vojnah v Iraku in Afganistanu večja, kot je bila prej.
Vedno torej izgubljajo preprosti ljudje, preprosti Afganistanci, ki so najbolj tragične žrtve te nove Velike igre za prevlado v Srednji Aziji.
Ta nova Velika igra je že v polnem razmahu. Kitajska se s Kazahstanom, Turkmenijo, Iranom in drugimi sosedami resno pogovarja o naftovodih in plinovodih. Ne samo v Aziji. Kitajska je zelo vpletena tudi v dogajanje v Sudanu in Darfurju. Pentagonu to ni všeč. Američani namreč v Afganistanu še zdaleč niso zaradi talibov ali Al Kaide. Eric Margolis v eni svojih knjig denimo jasno pove, da je Cia pred 11. septembrom sodelovala in podpirala oboje – talibe in Al Kaido. General marincev James Jones, nekdanji svetovalec predsednika Baracka Obame, je pred kakšnima dvema letoma prostodušno priznal, da Al Kaida v Afganistanu nima ne oporišč ne moči, da bi koga napadla. Cia jo je zlorabljala predvsem za boj proti Kitajski, z netenjem ujgurske vstaje v pretežno islamskem Xinjiangu, talibe pa za rovarjenje proti srednjeazijskim državam, ruskim zaveznicam v tem delu sveta.
Afganistan je v bistvu del novega, izjemno širokega bližnjevzhodnega projekta, o katerem je George Bush vzneseno govoril leta 2004 na zasedanju skupine G8 na Sea Islandu v ameriški zvezni državi Georgia.
To je pravzaprav dopolnjena verzija dokumenta, ki sta ga Richard Perle in Douglas Feith leta 1996 predstavila Benjaminu Netanjahuju. Takrat je izraelski premier zavrnil ta projekt. Destabilizacija islamskih sosedov bi po njegovem mnenju namreč predstavljala resno grožnjo varnosti židovske države. Glavni cilj projekta, ki je nastajal več let, je nekakšna gospodarska revolucija, podobna tisti iz leta 1991 po padcu komunizma, ki naj bi svobodni trg prinesla v vse islamske države, od Maroka do Alžirije, Libije, Tunizije, Egipta in naprej do Jemna, Bahreina, Irana, Afganistana in Pakistana. Ta revolucija bi seveda povzročila popolno gospodarsko destabilizacijo, nenehni konflikt, ki bi Američanom in Natu omogočil popolno kontrolo nad nafto, denarnimi tokovi in celotnim gospodarstvom. Ekonomije tega velikega Bližnjega vzhoda naj bi se prelevile v raj svobodnega trga, ki so ga Američani tako uničujoče prinesli v Vzhodno Evropo. S šok terapijami v slogu Miltona Friedmana, ki bi ameriškim multinacionalkam tudi tod omogočile prevzem najboljših podjetij. Takšni strategiji jaz pravim »kreativna destrukcija«.
Toda ko je ta interni dokument, namenjen le voditeljem skupine G8, prišel v javnost, je na Bližnjem vzhodu nastal pravi vihar.
Prvi ga je objavil dnevnik Al Hajat, ki izhaja v Londonu, kmalu za njim pa tudi Le Monde Diplomatique. Projektu sta se še posebno odločno upirala dva arabska voditelja – takratni egiptovski predsednik Hosni Mubarak in saudski kralj. Zato je Busheva administracija ta načrt začasno zamrznila.
Je Hosni Mubarak padel tudi zaradi takratnega nasprotovanja tovrstnim ameriškim projektom? Pravite namreč, da je postal ovira ameriškim načrtom na Bližnjem vzhodu. Slišati je nenavadno, saj je bil Mubarak pravzaprav vedno na strani Američanov.
Ko imaš tako močnega pokrovitelja, kot so ZDA, in ko brez ameriškega žita ne moreš nahraniti svojega prebivalstva, moraš skleniti pakt tudi s hudičem. Toda Mubarak se v resnici ni razumel z Bushem in tudi z Obamo nista bila velika prijatelja. Mubarak se namreč ni strinjal z ameriško bližnjevzhodno politiko. Še zlasti ne s politiko do Irana in z nekritično podporo izraelski politiki. Zato je Mubarak preprosto moral oditi. V Kairu se je pravzaprav zgodil vojaški udar. Vojska nadzoruje dogajanje. Nadzorujejo ulice, internet, mlade ljudi in odločajo, komu je kaj dovoljeno početi.
Ali to pomeni, da Američani ostajajo gospodarji Egipta? Bodo generalom dovolili ostati na oblasti?
Nedvomno. Sami so poskrbeli za prevrat na kairskem Tahrirju. Podobno, kakor se je to dogajalo v Srbiji, Ukrajini, Gruziji. Pentagon je v bistvu zlorabil zahtevo mladih po spremembah, izsilil odhod Mubaraka, toda do pravih sprememb je kljub temu v bistvu še zelo daleč.
Kakšna je pravzaprav razlika med Bushem in Obamo? Se razlikujeta le v retoriki?
Že večkrat sem zapisal, da je med njima v bistvu samo ena velika razlika: Obama je mojster retorike. Morda je zato še bolj nevaren. Volk v ovčji koži. Obdržal je malodane vse ljudi, ki so svetovali Bushu in Cheneyju. Toda zdaj je tudi on gol. Nič ni več skritega.
Mnogi analitiki trdijo, da je ameriški imperij v zatonu. Bo torej preživel?
Britanski imperij je preživel dve svetovni vojni in šele potem potonil. Prehiteli so ga Američani. A to se ni zgodilo z Bretton Woodsom, ampak avgusta 1945, ko so Američani odvrgli atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki. To je bilo za vse svojevrstno opozorilo: ZDA so velesila, ki jo je treba in ki jo bo treba poslušati. Po mojem se je zaton ameriškega imperija začel prav s tema jedrskima bombama. Danes so ameriške finančne strukture in izobraževalne ustanove močno načete. Država je oropana. Ameriško gospodarstvo zaostaja za svetovnim. Zahodna Evropa in Azija ga prekašata po inovativnosti. Ameriško gospodarstvo v bistvu temelji samo še na parazitskih servisnih dejavnostih, ki pijejo kri vsemu svetu. Ta imperijski koncept je v agoniji. Kaj ga bo nadomestilo? Upam, da vlada miru in pravičnosti do lastnih ljudi in do vsega sveta. Kdaj se bo to zgodilo, ne ve nihče. Dejstvo je, da 99,99 odstotka prebivalstva noče takšnega sveta. A spremeniti ga bo mogoče šele tedaj, ko bomo dokončno razumeli, kaj je narobe z njim.
