Za izbruh konflikta je dovolj le en napačno razumljen signal

Tarif Kalidi, profesor arabskih in islamskih študij na Ameriški univerzi v Bejrutu (AUB) in nekdanji profesor iz Cambridgea, je eden najboljših poznavalcev islamske zgodovine in luciden analitik trenutnih dogajanj v regiji, ki hodi po robu velikega konflikta. Z njim smo se pogovarjali v prostorih legendarne univerze v starem mestnem jedru libanonske prestolnice, ki jo spet pretresajo eksplozije avtomobilov bomb in samomorilski napadi.

Očitno bo širitev sirske vojne prek libanonske meje težko ustaviti. Samomorilski napadi, raketiranje, avtomobili bombe ter spopadi med skrajnimi sunitskimi in šiitskimi skupinami so znova postali skoraj vsakdanji. Kam to pelje?

Zelo neprijetno je. Tesnoba, strah, negotovost na vsakem koraku. Ozračje v državi, tudi v Bejrutu, se je precej spremenilo. Zdaj vse deluje po principu »oni nam, mi njim«. Izmenjava nasilja in sovražnosti. To je izjemno nevarno. Strah je nalezljiv, epidemičen. Širi se v koncentričnih krogih. A na srečo okužba ne traja dolgo. Če naslednjih štirinajst dni ne bo nič počilo, bo Bejrut spet zaživel polno in radoživo življenje. Libanonci bolehajo od zares čudnega optimizma – zelo hitro in večkrat tudi zelo iracionalno izklopijo črne misli. A to jih je držalo pokonci med državljansko vojno (1975–1990) in jih drži pokonci še danes.

Kako je sirska vojna vplivala na libanonsko družbo? Kako močna je samorefleksija oziroma ali bi travmatični spomini na državljansko vojno lahko preprečili izbruh nove vojne?

Celotno državljansko vojno, petnajst let, sem preživel v njenem »središču«, Bejrutu. Petnajst let je za državljansko vojno zelo dolgo obdobje. Na tiste čase in tudi na uvod v nekatere druge državljanske vojne me spominja izjemen porast sovražnega govora. Sprememba javnega, zasebnega in seveda tudi političnega diskurza. Jezik »nas« in »njih«. Nasilje se vedno začne v jeziku – in to se zdaj spet dogaja. Eden od razlogov za začetek državljanske vojne je velikokrat tudi preprost nesporazum. Ko, denimo, ena stran ne razume povsem, kaj je želela povedati – ali storiti – druga. Klasična človeška napaka: napačna ocena, napačna interpretacija. Državljanske vojne vlečejo vase.

Se bo vojna vrnila? Ne vem. Je pa povratek konflikta skrb zbujajoče blizu. Tisto, zaradi česar še vedno upam, da se bomo v Libanonu izognili novi tragediji, je zavedanje, da od vojne nihče ne bi imel koristi; da bo vojna udarila po vseh straneh. Mislim, da ni politika, ki bi si zares želel vojno. Tu pomembno vlogo igrajo grozljivi spomini iz polpretekle zgodovine in hkrati dnevni opomini iz Sirije. Živa opozorila nam vsem skupaj. A za izbruh velikega konflikta je dovolj le en napačno razumljen signal.

Ko že govorite o »nesporazumih« – kaj je bilo narobe razumljeno v Siriji? Kaj je šlo tako prekleto narobe, da smo posledično priča najbolj krvavi vojni moderne zgodovine?

Prav neverjetno je, kako daleč je šlo vse skupaj, na kakšni »skali« poteka sirski konflikt.

Prvi nesporazum v Siriji je bil, ko režim ni razumel – ali ni hotel razumeti – zahtev protestnikov, ampak se jih je, brez podvprašanj, lotil z brutalno silo. Režim Bašarja al Asada je nedvomno brutalen: je diktatura. A ob tem ne smemo pozabiti, da ne bo še enega nesporazuma, da ima ta režim ves čas zelo visoko podporo med prebivalstvom – tudi ko je bila na najnižji točki, nikoli ni bila nižja od 40 odstotkov. Asad je z nekaj reformami v letih pred izbruhom vojne poskrbel za rast srednjega razreda in splošen dvig kvalitete življenja. To velja tudi za kmetijsko in industrijsko reformo. Tudi družbeno je Sirija napredovala. Ob tem je bila zelo stabilna država. Seveda je med tem ves čas brez milosti obračunaval z vsemi (ne le) političnimi nasprotniki, a režima ne kaže kar povprek demonizirati. Na neki način je bil »dober« za Sirijo. A le, če pozabimo na človekove pravice … Tu je režimski dosje popolnoma črn.

Ne smemo pozabiti, da je še zdaj skoraj pol milijona vojakov zanj pripravljeno umreti, kadarkoli in kjerkoli. Verjetno niso vsi roboti in brez možganov. Očitno je režim za velik del Sircev še vedno primernejša opcija kot vse »alternative«, ki obstajajo. Vojska se je očistila. Ni bilo veliko notranjih pokov. In to ne nujno zaradi »sektaških« vzrokov, saj so vodilni častniki sirske vojske večinoma pripadniki alavitske skupnosti in so režimu zvesti po »plemenski liniji«. Mislim, da je sektaški faktor v sirskem konfliktu precenjen – med vladnimi vojaki je ogromno sunitov. Imeli so možnost pobegniti, a tega niso storili. Če bi bila vojna pretežno »sektaška«, po mojem ne bi trajal tako dolgo. Suniti vendarle predstavljajo veliko večino v državi. Tri leta! To je ogromno. In v tem času je umrlo več ljudi kot v vseh petnajstih letih libanonske državljanske vojne.

Na začetku upora in vojne je kazalo drugače: podpora režimu je naglo padala. Tudi iz vojske je odšlo kar nekaj vidnih častnikov. Potem so upor »ukradle« skrajne sunitske milice, večinoma uvožene in pod sponzorstvom Saudske Arabije in Katarja. Mar ni ravno to ključno prispevalo k utrditvi Asadovega dvora, ki je upor najprej prevedel v sektaški konflikt, pozneje pa v »boj proti terorizmu«? To je tudi »delovni naslov« režimskega pogajanja v Ženevi.

To drži, čeprav je na mizi kar veliko zarotniških teorij in hipotez.

Režimu je – upravičeno ali neupravičeno – uspelo prodreti v podzavest prebivalstva in ga, v veliki meri, prepričati, da se vladna vojska bori proti terorizmu in skrajnežem; da se bori proti tujcem, zavojevalcem in globalni zaroti. To je močno zamajalo že tako neenotno in razpršeno uporniško gibanje, ki se vse bolj spopada samo s seboj.

Prvotni uporniki – protestniki, ki so marca 2011 odšli na ulice sirskih mest in zahtevali svobodo in politični pluralizem – so umrli ali pa so bili poraženi. Veliko jih je izgubilo iluzije. Revolucija se je hitro končala, mar ne?

Zelo hitro. Revolucija se je potem spremenila v nekaj povsem drugega. Z revolucijami je ponavadi tako … Poglejte samo francosko revolucijo, ki se je razvila v vojaško diktaturo.

A kljub temu da zdaj režimu kaže res dobro, niti malo ne dvomim, da bo Asad nekaj moči in vpliva vendarle izgubil. Ne glede na Ženevo, ne glede na razvoj dogodkov na sirskih bojiščih. Nikoli več ne bo diktator z vsemi močmi. Tako kot tudi Sirija nikoli več ne bo ista država. Nekaj grehov – vojnih zločinov – bo moralo biti oproščenih, da se bo Sirija lahko premaknila naprej. Trajalo bo leta in leta, da bo mogoč kakršen koli normalen in konstruktiven pogovor. Po nekaterih ocenah je vojna – ob 130.000 žrtvah in devetih milijonih beguncev – povzročila za približno sto milijard dolarjev škode. To je nepopravljivo.

Vzroki za vojno so skoraj pozabljeni. Pogovarjamo se le še o posledicah. Mar ni to greh zoper zgodovinski spomin?

O vzrokih za sirsko vojno se nikoli ni veliko govorilo, hkrati pa s tem vstopava na izjemno kompleksno in spolzko polje. Za izbruh vojne so bili zagotovo zelo pomembni globoko zakoreninjeni socialno-ekonomski vzroki. Včasih do revolucij ne pride le zato, ker gre ljudem slabše, ampak tudi zato, ker gre nekaterim bistveno boljše … Kot rečeno – v Siriji so se gospodarski kazalci izboljševali. So se ljudje odločili za revolucijo, ker so mislili, da bodo s tem pospešili napredek – predvsem na ravni človekovih pravic in demokracije? Morda.

Tu moramo dodati še primere drugih arabskih držav, kjer so prej izbruhnili uspešni protesti: Tunizijo, Egipt, tudi Libijo. Ben Ali je padel, kot bi mignil. Tudi Hosni Mubarak je odletel tako rekoč iz prve. Tisti norec, kako mu je že bilo ime, Moamer Gadafi, se je nemudoma zapletel in tudi hitro padel. To je moralo vplivati tudi na Sirijo, tako ali drugače. Eden izmed razlogov za izbruh državljanskih nemirov je bila pospešena selitev ruralnega prebivalstva v mesto in posledična sprememba socialne dinamike v celotni državi. Prišlo je do alienacije, ki sama po sebi vodi v revolucionarnost.

Tu so, ne nazadnje, tudi religiozni vzroki. Predvsem hitrost, s katero so kleriki napolnili luknje brezposelnosti, socialne nestrpnosti in takega ali drugačnega obupa. Prav neverjetno je, s kakšno lahkoto – nikoli v zgodovini islama ni bilo tako – se zdaj ljudje razglašajo za verske avtoritete in voditelje. Nekdo, ki eno leto neredno obiskuje versko šolo, se takoj razglasi za šejka, in ker so vojne razmere, ko vlada brezup, hitro dobi veliko sledilcev. Od tod do takih ali drugačnih zlorab nikoli ni daleč. Ti samooklicani »šejki« so absolutni arbitri morale, etike, vere in politike. Brez znanja, a z jasnimi interesi. Vera je postala potrošniška roba. Tu sva že vstopila na polje fanatizma in skrajnosti. To je smrtonosna kombinacija.

Na tem mestu morava oba globoko vdihniti – govoriti o vzrokih je zelo težko.

Sektaška nasprotja strmo naraščajo. Bližnjevzhodna hladna vojna je vse bolj vroča. Kako vidite prihodnost regije?

Malcolm H. Kerr, nekdanji predsednik Ameriške univerze v Bejrutu, ki je bil umorjen leta 1984, je napisal knjigo o arabski hladni vojni in on si je tudi izmislil to besedno zvezo. Čeprav so bili to časi Naserja, libanonske državljanske vojne ter iraško-iranske vojne, je natančno predvidel, kaj se bo dogajalo v prihodnosti.

Če se delno vrneva k prejšnjemu vprašanju – v Siriji in celotni regiji smo zdaj priče tudi posledicam globoko zakoreninjenih geostrateških vzrokov in silnic. Kar nekaj tradicionalno močnih arabskih držav je zdaj izpadlo iz enačbe – Egipt, Irak in Libija. Da o Siriji ne govoriva. Edina zares močna arabska država je v tem trenutku Saudska Arabija, a tudi Rijad ima velike probleme. Dvor s svojimi polpismenimi oprodami se stara. Sektaška nasprotja se stopnjujejo; šiitska skupnost na vzhodu države je zatirana. Saudska zunanja politika je slaba šala. Njihov zunanji minister je, če se ne motim, najdlje služeči zunanji minister v moderni svetovni zgodovini. Medtem pa saudski dvor izkorišča islamski fanatizem tudi zato, da ga drži čim dlje od lastnih meja. V smislu: če se že želite boriti, se borite nekje drugje.

Sunitsko-šiitski odnosi imajo v zgodovini veliko vzponov in padcev. Mogoče jih je primerjati z odnosi med katoliki in protestanti. Obstajajo številne vzporednice. Odnosi so odvisni od regionalnega razmerja moči. Suniti so v očeh šiitov »buržoazija«, ki stremi k srednji poti in konsenzu. So stranka »reda in miru«. Šiiti so veliko bolj idealistični. Priznavajo le enega voditelja – zanje je najboljša vladavina enega človeka. Absolutnega vladarja. Pri sunitih ni tako. Težijo k poenotenju družbe – ne glede na to, kdo je vladar. Gre za spopad idealizma in pragmatizma. Tudi prek te, dejansko ideološke delitve je mogoče razumeti trenutna dogajanja v bližnjevzhodni regiji.

Gre za percepcijo moči. Saudska Arabija se strašno boji Irana, njegove moči in mednarodnega prestiža. Vedno bolj! To vodi v paniko, v iracionalne odločitve, v sodelovanje z vsemi mogočimi hudiči …

Kaj pa zunanje sile – Združene države, Rusija, Kitajska, Turčija, nekatere evropske države?

Bližnji vzhod je bil vedno igrišče zunanjih sil. To, kar vidimo danes, ni prav nič novega. Vse, kar se dogaja v regiji, je neposredna posledica tega, čemur pravim misijonarsko-kolonialni sindrom. In to se še dolgo ne bo končalo. To je tako rekoč večna šahovska partija.

V tej »prvi ligi« seveda igra zelo pomembno vlogo tudi Iran, zaradi česar se Saudijci bojijo izpada v drugo ligo, če povem po nogometno. A če bi se o vlogi vsake zunanje sile pogovarjala »individualno«, bi potrebovala ogromno časa.

Do zdaj sploh še nisva omenila Izraela …

Že to pove kar veliko, mar ne? Jaz sem Palestinec in Izrael bi v kontekstu bližnjevzhodnih konfliktov moral omeniti na prvem mestu … Izrael je prav v osrčju dogajanja. Ob tem je zanimanja za palestinsko vprašanja čedalje manj, tako v arabskem svetu kot v mednarodni skupnosti. Arabci pravijo, da imajo oni zdaj svoje probleme in naj zdaj mi, Palestinci, rešujemo svoje. Ob tem nam zaželijo še nekaj sreče. To je vse. Mislim, da se bo to kmalu spremenilo, saj lahko vedno računaš na Izraelce, da se bodo slej ko prej ustrelili v lastno koleno: da bodo naredili nekaj, kar je v nasprotju z njihovimi interesi. Izraelske vlade so v zadnjih tridesetih letih postajale vse bolj desne, vse bolj skrajne. Vse bolj – fašistične. Veliko vprašanje je, koliko časa lahko celoten narod držiš ujet pod vojaškim škornjem. Okupacija palestinskih ozemelj je, mimogrede, najdaljša okupacija v moderni zgodovini. Takšna okupacija »brutalizira« tudi okupatorja. Celotno družbo, ki druge strani ne vidi kot ljudi. Družbo, ki meni, da je njena zgodovina bolj sveta od zgodovine nekoga drugega in ji zaradi tega pripada ozemlje. To se bo Izraelu slej ko prej maščevalo.

A trenutno morajo biti Izraelci nad razmerami v regiji navdušeni. Padle so vse močne arabske države. Državljanske vojne … Izrael pa je varen in miren. Če bi bil Izraelec, bi bil srečen. A še enkrat – če koloniziraš vse, kar je mogoče, in zapleniš vso zemljo, ki jo lahko, se ti to enkrat preprosto mora maščevati. Izraelci so sami sebi ustvarili nerešljiv problem. Tega nikoli ne bom razumel – Judje so bili vedno veliki borci za človekove pravice in svobodo.

Kaj – če sploh kaj – je še ostalo od Palestine?

Dokler nas Izraelci etnično v celoti ne očistijo, in tega ne morejo narediti, se bodo soočali z velikim demografskim problemom. Tega se zelo dobro zavedajo. Ves čas se sprašujem, ali se Izraelci, ki so se naselili v naše hiše, kdaj vprašajo, kdo je v teh hišah živel pred njimi. Ali ta hiša govori kakšno zgodbo? Kaj se je dogajalo na tej zemlji? Ali pa se zanje zgodovina začenja z dnem, ko so se vselili v tujo hišo in na tujo zemljo? To je zelo nevarno. V Cambridgeu, kjer sem poučeval, sem srečal veliko judovskih profesorjev, ki so se vračali iz Izraela in, v tradiciji liberalnega judovstva, niso mogli verjeti, kaj se je dogaja v njihovi državi.

Tudi pokojni Tony Judt je bil med njimi …

Predvsem on! Velik zgodovinar, velik človek!

Vas je izbruh tako imenovane arabske pomladi presenetil?

Uh, kako neumna skovanka je to … In ni šlo za pomlad, ker pred tem ni bilo zime. Potem pa se je zakuril prodajalec zelenjave Mohamed Bouazizi. Sledil je učinek domin.

Nedvomno se zadnja tri leta v arabskem svetu dogajajo globoke, celo revolucionarne spremembe, ki jih nisem pričakoval. Kdo pa jih je?! Padlo je z jasnega neba. Hitrost padanja vladarjev je bila resnično neverjetna. Večno se bom spominjal videoposnetka iz Tunisa, na katerem starejši sivolasi možakar sredi ulice vpije: »Postarali smo se, čakajoč na ta trenutek!« To je nepozabna podoba in odličen opis dogajanj v regij. Po drugi strani se je Egipt hitro vrnil v vojaško diktaturo. Mislim, da ima Abdel Fatah al Sisi v svojem delovanju pred seboj vedno Naserjev lik. Noro smešno in absurdno je bilo, ko je dejal, da bo na predsedniških volitvah kandidiral le, če bodo to želeli ljudje. Kako neumno! Kot da so ljudje … slon. Po drugi strani je bil padli predsednik Mohamed Morsi nesposoben klovn. Muslimanski bratje so v enem letu zavozili vse. Kot večina vodilnih islamskih skrajnežev je tudi Morsi v politiko prišel iz inženirskih ali zdravniških krogov. Tam, kjer poznajo le en algoritem. Sistem, ki mu zvesto sledijo. Brez odstopanj. Brez refleksije. Jasni da in jasni ne. Brez debate. Brez vprašanj. Halas! Idealno za verske skrajneže.

Ampak kako je mogoče, da praktično nihče ni (z)mogel predvideti teh dogodkov? Družba je vrela že dlje časa. Bili so jasni znaki, da se nekaj pripravlja. To me malce spominja na ekonomiste, ki »niso vedeli«, da prihaja gospodarska kriza.

Politična znanost je nedvomno v krizi. Nihče, ki ga poznam, ni pričakoval kaj takega.