Tiskane izdaje
Tako za ameriško kot za svetovno gospodarstvo je to glavno vprašanje v proračunskih vojnah, ki pustošijo v Washingtonu.
Z izidom prve runde te vojne so se, kot se ve, na prehodu iz leta 2012 v leto 2013 izognili udarcu, težkemu kar 600 milijard dolarjev, ki bi ameriško gospodarstvo prizadel z avtomatičnimi nenadnimi zvišanji davkov in klestenjem zvezne blagajne.
Po mnenju številnih analitikov so se s tem izognili ponavljanju kapitalnih napak, ki so jih v podobnih krizah zagrešile ameriške (leta 1937) ali japonske (leta 1997) oblasti, s tem ko so se namesto za nadaljnje spodbujanje gospodarstva prenagljeno odločile za ukrepe, s katerimi so zmanjševale svoje primanjkljaje in dolgove. Torej je bila do izida druge runde omenjenih vojn ta grožnja vsaj za trenutek odpravljena.
Morda pa tudi ne, če so točne številke, ki jih je pred nekaj dnevi v britanskem finančnem dnevniku navedel Robert Altman, nekdanji visoki finančni funkcionar ameriških vlad, ki verjetno še kako dobro pozna stvari, o katerih piše.
Po njegovem mnenju že tisto, kar je bilo doseženo v prvi rundi teh spopadov, napoveduje zmanjšanje primanjkljajev zvezne blagajne za vsote, ki bodo znašale okoli dva odstotka domačega proizvoda države. Z vsem tistim, kar se bo pokazalo kot sad ogorčenih bojev v zvezi z zgornjo mejo državnega zadolževanja iz sredine leta 2011, trdi nekdanji funkcionar, se bo ameriški državni dolg v prihodnjem desetletju umiril na okoli 73 odstotkov sedanjega bruto domačega proizvoda.
Ni malo, vendar pa hkrati ne gre za breme, ki bi bilo nesprejemljivo za ekonomijo ameriških razsežnosti. Po teh izračunih bo cilj dosežen tako, da bodo večjim davčnim prihodkom iz prve runde proračunskih spopadov 2013 (740 milijard dolarjev za desetletje) dodali zakonsko obvezna zmanjševanja izdatkov zvezne blagajne (2300 tisoč milijard v desetih letih).
To pa pomeni, da se bo tudi, če v bližnji drugi rundi proračunskih vojn v Washingtonu republikanci ne bodo izpostavili občutno višje cene za privolitev v višji limit državnega zadolževanja, ameriška politika od spodbujanja gospodarske rasti preusmerila k zmanjševanju državnih primanjkljajev in dolgov. Kot kaže, je od izida bližnjih bojev odvisna zgolj velikost, ne pa tudi smer preobrata. Preobrat bo očitno veliko večji, če se bo uresničila domnevna grožnja republikancev, da bodo za vsak dolar višjega limita zadolževanja zahtevali, da se za dolar zmanjšajo tudi izdatki zvezne blagajne.
Naj so izračuni, ki jih navaja omenjeni bivši finančni funkcionar, točni ali ne, dejstvo je, da so bili navedeni hkrati z napovedjo, da se bodo uresničili, če bo v prihodnjem desetletju gospodarska rast dosegla stopnjo, s katero računa konsenz napovedovalcev te rasti.
Malenkost! Na tej strani smo že opozarjali na vse tisto, kar se je v preteklem letu in pol dogajalo s skorajda vsemi napovedmi gospodarske rasti, in to tako na mednarodni (IMF in drugi) kot na državni ravni. Prav vse napovedi so namreč na veliko spreminjali – na tri mesece ali v kakšnih drugih časovnih razmikih. In vse pogosteje so jih morali spreminjati navzdol.
V zvezi s tem je samokritika IMF brez dvoma eden pomembnejših dogodkov lanskega leta. Zdaj sta Olivier Blanchard, glavni ekonomist IMF, in Daniel Leigh iz ekonomskega štaba te ustanove pojasnjevala, da je glavni razlog teh spodrsljajev v napovedih prav v podcenjevanju delovanja politike zategovanja pasu na gospodarsko rast.
Ugotovila sta tudi, da ni točna trditev, da en dolar zmanjšanih državnih izdatkov za pol dolarja zniža domači proizvod. Dejanske posledice teh zniževanj so namreč od tri- do štirikrat večje (od 0,9 do 1,7 odstotka). Povedano z drugimi besedami, sta omenjena ekonomista ugotovila tisto, kar je mogoče s prostim očesom videti na območju južnega obrobja evrskega območja.
Pa tudi drugod. Britanski finančni minister je pred nekaj dnevi izjavil, da se bo politika zategovanja pasu nadaljevala najmanj do leta 2018. Ta politika, ki je usmerjena v zmanjševanje državnih primanjkljajev in dolgov, ni dosegla ciljev, je pa hkrati dodatno upočasnila že tako počasno gospodarsko okrevanje.
In to kljub dejstvu, da angleška centralna banka pospešeno tiska funte, obresti pa ohranja na nižji ravni kot kdaj prej v vsej svoji več kot 300 let dolgi zgodovini. Celo IMF je – v nasprotju s svojim slovesom denarnega policista – vladi v Londonu svetoval, naj nekoliko popusti z zategovanjem pasu. In naj ga nikar tako silovito ne zateguje. Omenjena izjava pravzaprav kaže, kje se skriva glavna nevarnost v primerih, kadar gospodarska rast opeša tudi pod pritiski zmanjševanja državnih izdatkov. Privrženci te politike – kot je razvidno – bodo najbrž prej trdili, da pas ni bil dovolj zategnjen, kot da bi priznali, da je s to politiko nekaj narobe.
Prej omenjeni izračuni bivšega ameriškega finančnega funkcionarja pa tudi ta britanska in različne druge izkušnje pričajo o tem, da je v tej krizi osrednje vprašanje gospodarska rast. Nič od citiranih izračunov ne bo držalo, če ne bo ameriško gospodarstvo v desetih letih doseglo rasti, ki bo v skladu s konsenzom.
Pretirano in tudi zmotno bi bilo trditi, da je problem omejen na izbiro med nekaj opcijami trenutne ekonomske politike. Dejstvo je, da je v preteklem desetletju gospodarska rast v skoraj vseh premožnih državah doživela zlom. V prvem desetletju novega stoletja je imela Italija le nekaj več kot 4-odstotno rast domačega proizvoda, Nemčija nekaj več kot 8-odstotno rast, Francija je v teh letih svoj domači proizvod povečala za 11,7 odstotka, ZDA za 17,3 odstotka, Velika Britanija pa za 19,7 odstotka.
Kakor koli, očitno je, da gre za propad premožnih držav. Pa ne le v primerjavi z zlatimi časi gospodarskih čudežev, ko se je v, denimo, šestdesetih letih prejšnjega stoletja gospodarska rast celo desetletje povečevala za več deset odstotkov (v ZDA in Nemčiji za več kot 50 odstotkov, v Franciji in Italiji za več kot 70 odstotkov itd.). Prvo desetletje novega stoletja je s tega stališča porazno, tudi če ga primerjamo s prejšnjim, torej zadnjim desetletjem prejšnjega stoletja.
Italijansko gospodarstvo je v omenjenem desetletju dosegalo kar štirikrat višjo rast, nemško trikrat višjo, ameriško in francosko gospodarstvo pa sta v devetdesetih letih prejšnjega stoletja dosegala za okoli dvakrat hitrejšo rast kot v prvem desetletju novega tisočletja. To pomeni, da se premožne države brez zelo prepričljivih razlogov ne bi smele odločati za politike, ki – kot to v svoji samokritiki navaja IMF – še dodatno znižujejo tisto, kar je ostalo od gospodarske rasti. Seveda v primeru, če imajo možnost izbire. Če jim finančni trgi, figurativno povedano, ne držijo noža na goltancu.
Zato je toliko bolj nenavadno, da se k tej evropski politiki zdaj obračajo tudi na drugi obali Atlantika. Za ekonomiste nastane problem državnih dolgov in povečevanja teh dolgov takrat, kadar začne takšen dolžnik na trgu za posojila tekmovati z zasebnimi posojilojemalci, predvsem tistimi iz gospodarstva. Očitno je, da takšno stanje ogroža gospodarsko rast.
A takšnega stanja trenutno ni, in to kljub dejstvu, da se nekatere od premožnih držav enormno zadolžujejo. Vendar pa ob tem nikogar ne pehajo s trga, ker se zasebni sektor, korporacije in gospodinjstva v glavnem izogibajo novemu zadolževanju, saj si prizadevajo predvsem za to, da bi na želeno mero zmanjšali že obstoječa bremen dolgov. Dokler se to ne bo zgodilo, dokler se ne bosta začela država in zasebni sektor med seboj bojevati za posojila, državni dolg ekonomiji ne povzroča škode.
Lahko pa bi trdili tudi obratno: kolikor sredstev se od novega državnega zadolževanja vlaga v infrastrukturo, znanost in raziskovanje, izobraževanje itd. – toliko vse večji državni dolg v takšnih okoliščinah pomaga ekonomiji in je ne ogroža. Prav tako kot je mogoče trditi, da se bo gospodarska rast po dostojnih stopnjah začela obnavljati šele takrat, ko bo zasebni sektor kolektivno ocenil, da je bilo delo omejevanja dolgov na sprejemljivo mero opravljeno, nato pa to pokazal s povečevanjem zahtev po dodeljevanju posojil. Takrat bo začel problem velikosti državnega dolga v glavnem sam po sebi izginjati. Takrat se bo morala država umakniti s kreditnega trga, da ne bi ogrožala obnovljene rasti.
To je precej poenostavljena slika stanja, vendar je tudi na podlagi tega jasno, da vsaj za nekatere države ta čas še ni napočil.
Nobenega dvoma ni, da to velja za ameriški primer: v tej državi si lastniki kapitala zelo radi izposojajo denar pod najugodnejšimi možnimi pogoji. Kolektivna ugotovitev trgov se torej glasi, da ti dolgovi in to zadolževanje niso problematični, vsaj ne za zdaj. Zato pa se pojavlja uganka: zakaj politiki iz ameriške republikanske stranke, ki tako zelo prisegajo na trge, ne verjamejo tej ugotovitvi in trdijo, da vidijo problem tam, kjer ga trgi ne vidijo? Zakaj si tudi oni želijo svojo državo včlaniti v evropski klub, ko pa ta nima ničesar, s čimer bi se lahko hvalil v ekonomiji – razen recesij, rekordne brezposelnosti, pospešenega naraščanja revščine v večjih delih evrskega območja itd.?
Odgovore na vprašanja o tako nenavadnem vedenju bodo najbrž dali šele bodoči zgodovinarji, tako kot so bili šele dolga leta po veliki depresiji tridesetih let dani odgovori na vprašanja o krivdah in krivcih za to nesrečo.
