Tiskane izdaje
Pariz, premični praznik, Hemingway je vedel, o čem govori. Ko enkrat odživiš kos svojega življenja v Parizu, ga nosiš s sabo, kot premični praznik. Zakaj bi se sicer njegov junak v Snegu na Kilimandžaru (1938) pred smrtjo spominjal svoje mladosti, ki jo je preživel na Place de la Contrescarpe na Montparnassu, zakaj bi se sam avtor, preden si je pognal kroglo v glavo, nenehno spominjal Pariza, zakaj bi roman Sonce tudi vzhaja, roman, s katerim je zaslovel, nosil v sebi zemljevid boemsko buržujskega Pariza, druščine izgubljene generacije, ki se seli iz bara v bar in išče zdravilo proti otopelosti in dolgčasu.
Njegov premični praznik nosimo s sabo vsi, zaljubljeni v Pariz, ki tako kot Woodyjevi junaki hrepenimo po tistih časih, ki jih nismo živeli, se nam pa zdi, da so jih »oni takrat« živeli toliko bolj polno. Vsaka ulica, vsak kamen šepeta svojo zgodbo ljudi, ki so ustvarjali zgodovino, luščiš jih po plasteh, kot liste artičoke na krožniku male mizice pariške brasserie ... Sprehod po Parizu je sprehod po času. In zato nostalgično sladki film Woodyja Allena Polnoč v Parizu potrka na tisti košček človekove duše, ki hrepeni po brskanju med starimi ploščami, ki namesto da bi se na svojem laptopu igrala second life, raje paralelno doživlja različne čase Pariza. Toliko bolj ustvarjalno in koliko možnosti ... Na voljo je Pariz templjarjev in Filipa Lepega, Pariz šentjernejske noči, Pariz prvih literarnih salonov 17. stoletja na Place des Vosges, ko se sprehodiš čez Seno, se pred tabo odpre Pariz francoske revolucije, tam je Bonapartejev Pariz, Pariz belle époque, eksistencialistični Pariz in Pariz avantgarde … Sodobni Pariz je kompleksno in neizogibno prepleten s svojo preteklostjo, z včerajšnjimi Parizi. Ker je Pariz ravno tako ideja kot prostor.
In spet se zaveš Woodyjeve (ne čisto njegove, a komu mar) misli – vedno hrepeniš po tistih časih, ki jih nisi doživel. Včasih je bilo lepše, bolj romantično. Edith Wharton hrepeni po času George Sand, George Sand po času romanov Victorja Hugoja ... Sandova, ki se je v zgodnjem devetnajstem stoletju preselila v Pariz, na Quai Saint-Michel, s pogledom na Seno in Notre Dame, je zapisala: »Imela sem vse. Imela sem reko, ptice, pariško nebo ... A nisem čutila modernega Pariza, iskala sem poetični Pariz romanov Victorja Hugoja iz 15. stoletja. Pariz preteklosti …«
Pariz literarnih salonov
»Če je v Parizu življenje umetnost, so ženske tu umetnice.« Edith Wharton.
Marais, zame najbolj slikovit predel Pariza. Tam je bar La Perle na križišču Rue Vieille du temple in Rue des 4 Fils, čez dan precej neopazen bar, ki se ponoči transformira v zabavo umetnikov, dizajnerjev, sinov in hčera francoskih celebrities, ki bi bili radi socialisti ...; prav tam je nedavno svojo kariero neslavno končal John Galliano. Tam je Le Progres, lokal na vogalu, Rue Vieille du Temple in Rue de Bretagne, ki ga ponoči zasedejo mladi umetniki, oblikovalci, filmarji ... in pijejo rdeče vino saint-amour ali pastis (ouzo v Grčiji, ojen v Španiji, pernod pri Hemingwayu), ki z mešanjem z vodo dobi mlečen videz. » Sprehod po Rue de Bretagne prinese vonj po morju s severa dežele, po morski hrani, s stojnic bleščijo sveže ostrige, iz trgovin s siri se širi vonj, ki te prestavi v preteklost, v sedemnajsto stoletje prepotenih, neumitih, napudranih teles v korzetih po preplesani noči. Marais, za domačine gejevska četrt, za turiste meka estetike in šarma, z nizkimi stavbami, nekatere segajo v 13. stoletje, v čas templjarjev (z imenom velikega mojstra templjarjev Jacquesa de Molayja se ponaša tudi hotelček na Rue des Archives); vzporedna z Rue des Archives je morda najlepša, najbolj trendovska, najbolj chic ulica v Maraisu – Rue Vieille du Temple, polna galerij, butikov, malih restavracij, knjigarn, kavarn, kjer se tiščiš z ramo ob rami in s stegnom ob stegno s popolnimi tujci – in nikoli ne čutiš tolikšne svobode. Od templjarjev ostajajo imena ulic in trendovska kavarna in restavracija Au Petit Fer à Cheval, Pri konjski podkvici. Z ulice Rue Vieille du Temple zaviješ na Rue des Francs-Bourgeois, ki pelje do enega najlepših trgov v tem delu mesta, Place des Vosges, ki ga obkrožajo stavbe, stare skoraj štiristo let, nespremenjene od časa, ko so gostile nekatere najbolj znanih literarnih salonov 17. stoletja, predhodnike sodobnejših barov in kavarn.
Za Edith Wharton so bili saloni najboljše, kar se je zgodilo v Franciji, predvsem so predstavljali triumf intelektualne ženske. Trg Place des Vosges naj bi po zgodovinarju Vincentu Croninu pomenil ključen prehod iz patriarhalne moške, grobe družbe iz obdobja Henrika IV. (Kraljica Margot) v iskrivo, salonsko družbo, kjer so nadarjene, vplivne ženske odigrale pomembno vlogo tako v kulturnem kot političnem življenju. Na Place des Vosges št. 20 je leta 1590 prišla italijanska nevesta, postala markiza Rambouillet in svojo sprejemno dvorano poimenovala salon. Salon markize Rambouillet je tako postal prvi literarni salon, ki je združil vse tiste sladke stvari, ki jih še danes povezujemo s Parizom. Umetnost hranjenja, komunikacije, umetnost oblačenja in umetnost ljubezni. Umetnost življenja, savoir vivre.
Predrznost je postala ženskega spola
Na istem trgu št. 1 se je rodila Madame de Sevigné, pozneje znana kot »prva novinarka«, popisovalka dobe Sončnega kralja, navad, mode in intrig takratnega plemstva. Za vogalom, na Rue Pas-de-la-Mule, je živela njena tekmica Ninon de Lenclos, najbolj vplivna kurtizana 17. stoletja, čez trg, takrat Place Royale, je prišla na nosilnici, ki so jo nosili njeni služabniki, epikurejka od svilenih nogavic do globokega dekolteja ... Približno takrat se je Ninon de Lenclos vprašala: Zakaj je za moške vrlina drznost in za ženske spodobnost? In z vsemi vzvodi, kar jih je imela, vsaj za tisti čas, obrnila moško-ženski svet na glavo. Predrznost je postala ženskega spola. Vsak mladi plemič, ki se je želel uveljaviti v visokih krogih, je moral skozi njeno šolo stila, okusa, oblačenja in ljubezni. »Stokrat več veščine je potrebno za ljubljenje kot za poveljevanje vojski,« je rada rekla, njen salon je postal leglo kritične misli in od znotraj rušil absolutizem; k njej so zahajali vsi pomembni moški dobe, od Molièra in Saint-Evremonta do Condéja in La Rochefoucaulda; Ninon je bila tista, ki je v najstniku Voltairu prepoznala genija in mu zapustila del premoženja; ona je bila tista, ki je omrežila moža svoje bolj puritanske tekmice madame de Sevigné in dvajset let pozneje še njenega sina. Bila je učiteljica, ljubica, po nekaterih razlagah članica skritih združb in ena prvih bork za pravice žensk. Saloni, v katerih so takrat zavladale ženske, so postali jedro kritične svobodne misli, ki je počasi, od daleč rušila dvor Sončnega kralja, varno umaknjenega v Versailles, zaslepljenega z razkošnimi predstavami in dekorjem.
Le Procope in Voltaire
Veter potegne proti Seni, prečkam Rue de Rivoli, mimo Notre Dame, ki jo je s svojimi romani odrešil Victor Hugo, na levi breg Sene, kjer na Rue de L’Ancienne Comédie še vedno deluje najstarejša kavarna v Parizu oziroma najstarejša na svetu. Café Procope se je odprla med vladavino Ludvika XIV. (ali leta 1694 ali 1686) in tam so gospodje (brez žensk) srkali sorbet ali čudno eksotično tekočino – prvo kavo, ki so jo stregli natakarji, odeti v orientalskem stilu. Takrat je Mdme de Sevigné izrekla neslavno prerokbo: »Dve stvari sta, ki ju Francozi nikoli ne bodo pogoltnili. Kave in Racinove poezije.« Res je, da je kava kot trend v času Sončnega kralja napredovala počasi, a jo je zato ljubica Ludvika XV., Madame du Barry, spremenila v trend. Odprtje Comédie française čez cesto je Procope obarvalo v gledališko kavarno, med francoskim razsvetljenstvom (1715–1789) se je tu rodila Enciklopedija, oba brata Gautier, pa Benjamin Franklin, Thomas Jefferson ... A nihče od njih ni spil 40 kav na dan kot Voltaire, ki je takrat enkrat napisal pismo Rousseauju, tudi občasnemu gostu, kot odgovor na njegov klic k naravi: »Prejel sem vašo knjigo proti človeški rasi, za katero se vam zahvaljujem. Nihče ni vložil toliko intelekta v poskusu, da bi dokazal, da smo zgolj zveri.« Voltaire je bil kljub vsemu svobodnjak in uživač – svojo kavo je mešal s čokolado, najbrž dediščina njegove mecenke Ninon de Lenclos, ki ne bi bila navdušena, da v kavarniški družbi gospodov za žensko ni bilo prostora. Med revolucijo so Procope zasedli Robespierre, Danton in Marat, Sena se je obarvala krvavo in lasulje nikoli niso bile tako poceni. Kasneje naj bi tam večerjala Joséphine, takrat še Rose de Beauharnais, in mladi, zaljubljeni oficir Napoleon; še danes je v kavarni na ogled njegov klobuk. Vmes je žar kavarne ugasnil, dokler je ni v zadnji polovici 19. stoletja oživel boem, poet in vodja simbolistov Paul Verlaine, ki ga je leta 1894 dvesto mož besede takrat izvolilo za princa poezije; tam se je dobival z Rimbaudom, tam sta se srečevala ljubimca Alfred de Musset in George Sand, preden se je slednja zapletla v kompleksno razmerje s Fredericom Chopinom ...
Ujeti vse nevralgične umetniške točke Pariza – nemogoča naloga. Kje je Montmartre, ki je bil v dvajsetih letih barvno slep in je dovolil, da ga je preplavil črni jazz in obnorela Josephine Baker, kje so tukaj Champs-Élysées, kjer je v Fouquet's pil James Joyce in kjer je odraščal Flaubert, kje Café de la Paix, kjer je Charles de Gaulle pojedel omleto, preden je šel na zmagoviti pohod po Champs-Élysées po osvoboditvi Pariza, kje so kurbe in zvodniki iz zanikrnih barov iz Place Clichy, ki ga je ovekovečil Henry Miller ... Sistematičnost v Parizu odpove. Najlepše je, da tako kot Miller ali Hemingway brezciljno tavaš po mestu, dovoliš, da te zanese veter, včasih nos, včasih pogled – dokler se opolnoči ne ustaviš pod stopnicami Sacre Coeur na Montmartru in čakaš, da mimo pripelje avto iz tridesetih in te odpelje v morda najbolj nori čas Pariza … Na levi breg Sene. Na Montparnasse. V čas izgubljene generacije, kjer sta se med pitjem pernoda, šampanjca in koktejlov iskala Jake Barnes in Lady Brett.
Vse poti vodijo v La Rotonde
»Ni važno, kaj rečeš taksistu, ko te z desnega pelje na levi breg reke, vedno te bo odpeljal v La Rotonde,« je zapisal Hemingway v Sonce tudi vzhaja. Vse poti vodijo v La Rotonde.
Čeprav se lahko najprej ustaviš v Closerie des Lilas, ki je uradno odprla vrata 1847, čeprav je že med francosko revolucijo rabila kot postajališče za kočije, ki so drvele iz mesta. Potem se je zgodil Café du Dôme (1897). Pa La Rotonde (1911). Le Select (1925). La Coupole (1927). Umetniki so se preselili na Montparnasse. Prvi naj bi bil Picasso, ki je v Pariz prišel prepozno, da bi doživel dekadenco prave Le Chat Noir v stanovanju Rodolpha Salisa na Montmartru, cene tam so bile previsoke, zato si je najel cenejši atelje na Montparnassu. V Café du Dôme, »dom za sestradane umetnike«, so mu sledili mladih slikarji praznih želodcev, priseljenci Marc Chagall iz Rusije, Modigliani iz Italije, ki so se družili s političnimi prebežniki, kot sta bila Lenin in Trocki, najraje za šahovsko mizo. Malcom Cowley, ki je dokumentiral izgubljeno generacijo v dvajsetih, je Dome opisal kot »market čez mizo, ki je trgoval z literarnimi usodami«.
Café de la Rotonde velja za prostor, kjer se je rodila pariška avantgarda. Spet je bil prvi Picasso, za njim Chagall, Vlaminck, Kandinski, Léger, Apollinaire ... Modigliani je slikal svoje prijatelje za kozarec vodke, Jean Cocteau distribuiral svoje pesmi, preden je našel svojo drago prijateljico in mecenko Coco Chanel, ki naj bi kot Gabrielle Chanel prav v tem baru, dolgo pred tem, pela »Qui qu’a vu Coco dans le Trocadéro« in si zaslužila svoj vzdevek ter prvega ljubimca in mecena.
»Vsi skupaj ste ena izgubljena generacija«
Med obema vojnama so se tu zapijali in iskali snov za ustvarjanje Hemingway, Breton, Fitzgerald, konec tridesetih se je tu in tam ustavil Henry Miller, a sicer s prezirom gledal na »napihnjeno druščino v La Rotonde« in raje zapravil denar, ki ga ni imel, v bližnji javni hiši ... Sicer pa je seznam znanih imen, ki so v zameno za obrok in pijačo tu pustili svojo sliko, fotografijo (Man Ray), košček pesmi ali vsaj kos energije, neskončno dolg ... Horda nadrealistov Breton, Picabia, Artaud ... Tudi T. S. Eliot, Sartre in Američanka, ki je Picassa predstavila Matissu – Gertrude Stein, če se ji je, obilni, dalo premakniti iz svoje sprejemne dvorane na ulici Fleurus št. 27.
Na levem bregu Sene je težko najti bar, ki se ne bi ponašal s Hemingwayevim imenom. Celo bar v hotelu Ritz pa Dingo bar, kjer se je neznan, zaljubljen in častihlepen aprila 1925 srečal z mrtvo pijanim Scottom Fitzgeraldom, prvo pisateljsko celebrity, in vzplamtelo je obsesivno prijateljstvo, ki je ogrožalo Fitzgeraldovo ekscentrično ženo Zeldo, dokler ni med njima prišlo do obračuna.
»Montparnasse je četrt, kjer kraljujejo seks, literatura in smrt; to je najbrž razlog, da so ga imeli Američani tako radi,« piše Frederic Beigbeder v romanu Windows on the World. »Pa kaj je bilo tem genijem, da so tolkli to ogabo – vermut s cassisom? Grem mimo številke 27 na ulici Fleurus, dva koraka proč od mene, kjer sta stanovali Gertrude Stein in Alice Babette Toklas. In na moje veliko začudenje je na stavbi tabla v spomin na to mitično stanovanje, kjer so viseli gauguini in miróji in kjer so ovekovečili stavek iz Selecta: 'Vsi skupaj ste ena izgubljena generacija',« piše Beigbeder v Windows on the World. Tam junak išče znamenito stavbo št. 13 na Notre-Dame-des-Champs št. 13, kjer je Fitzgerald scal na stopnišču in sprožil legendarni prepir med Hemingwayem in hišnico ... Te stavbe ni več. Pa čeprav je v tem stanovanju pisatelj Ernest Hemingway ljubil svojo ženo Hadley, sina Bumbyja, sprejemal Gertrude Stein, Sylvio Beach, Johna Dos Passosa in pisal Sonce tudi vzhaja. Beigbeder: »Morala zgodbe: ko izginjajo stavbe, se jih lahko spominjajo edinole knjige. To je razlog, da je Hemingway pred smrtjo pisal o Parizu. Ker je vedel, da so knjige odpornejše od stavb.«
Saint-Germain-des-Prés
Tri kavarne so krive, da je četrt Saint-Germain-des-Prés postala križišče umetniškega življenja dvajsetega stoletja. Flore se je odprl leta 1865, Cafe Deux-Magots leta 1875, Brasserie Lipp čez cesto pa pet let kasneje; med neskončno dolgim seznamom oseb, ki so v njej večerjale, so skoraj vsi francoski predsedniki, poleg sedanjega še Pompidou, Mitterrand in Chirac.
Deux Magots, ki stoji poleg najstarejše pariške cerkve Saint-Germain-du Prés, so najprej posvojili Verlaine, njegov ljubimec Rimbaud in Mallarmé, tudi Oscar Wilde je vsako jutro prišel iz bližnjega L'Hôtela, da je spil svojo prvo kavo. Če iz ulice Rue Bonaparte zaviješ v Rue des Beaux Arts, na številki 13 zagledaš takrat precej zanikrni L'Hôtel, kjer je Wilde, izgnan iz Anglije, žalostno preživel svoje zadnje leto. »Ne prenesem teh stenskih tapet. Nekdo od naju bo moral oditi,« je zapisal malo pred smrtjo, 30. novembra 1900, star 46 let.
Vzporedno z Rue Beaux Arts je Rue de Visconti, kjer je živel Balzac, na mestu, kjer se Rue Visconti sreča z Rue de Seine, je v dolgovih živel Baudelaire. In tako naprej, in tako naprej, vsaka ulica v tej četrti šepeta zgodbe.
Za mizo Deux Magots je Arthur Symons napisal Pivca absinta, Pablo Picasso in Georges Braque sta ujela novo smer in jo imenovala kubizem, Aragon, Breton in Soupault so napisali manifesto nadrealizma skupaj z Manom Rayem, Maxom Ernstom in Joanom Mirójem ... ustvarjanje brez vključitve racia. In ko si je de Chirico zaželel spet slikati po živih modelih, so to razumeli kot sabotažo. Listo znanih, ki so za temi mizami ustvarjali zgodovino umetnosti, lahko vlečemo v neskončnost. Tudi Joyce ni manjkal, tu ga je intervjuvala Djuna Barnes ... In leta 1936 naj bi Picasso, ki je imel modro obdobje davno za sabo, za mizo v kotu zagledal fotografinjo hrvaškega rodu Doro Maar. On 54, ona 29. Muza nadrealistov, učenka Mana Raya, ki mu jo je predstavil Paul Eluard (ki je svojo slovansko ženo izgubil prav zato, ker jo je predstavil Dalíju). Dora Maar naj bi se na mizi igrala igro z nožem in si, kako dramatično, ob pogledu na mogočnega minotavra, ranila prst. Picasso je vzel njene okrvavljene rokavice in jih razstavil v svojem stanovanju. Leto zatem, 1937, je, pretresen nad porastom fašizma in dogodki v baskovski Guernici, naslikal znamenito Guernico, Dora Maar je fotografirala vsako fazo ustvarjanja.
Kakorkoli, kljub sloganu bara, da je Deux Magots Le Rendez-Vous de l’elite intelectuelle, so ga sodobni pariški umetniki prepustili turistom, medtem ko je sosednji Café de Flore še vedno zbirališče intelektualne pariške elite, filmarjev in slikarjev.
Café de Flore
Med vojnama se je Café de Flore, na vogalu Bulevarja Saint-Germain in Rue St. Benoit, oblekel v art deco in imena so se preselila na rdeče stole, ogledala in mahagonij. Dalí si je izbral Café de Flore, ki je ustrezal njegovi nečimrnosti in ekshibicionizmu. A ko je kot mlad slikar prvič prišel v Pariz, je najprej prišel na Montparnasse k Picassu in mu polaskal, da je zanj, ko prideš v Pariz, pomembnejši obisk Picassa kot sprehod po Louvru. Picasso se je zmehčal in nekaj časa je odnos oče-sin, mojster-učenec odlično deloval, sploh ker je Dalí imel svojo rusko muzo Galo in se je Picasso takrat ravno ločeval od ruske balerine Olge, sploh ker sta Gala in Picasso imela enako materino znamenje na ušesu, kar so vsi štirje videli »kot simbol povezanosti«.
Konec tridesetih se je v Café de Flore preselila tudi druščina eksistencialistov, kot piše Sartre, tudi zaradi nacistov, ki so zasedli njihov Dome na Montparnassu. De Flore je bil za naju drugi dom, je pisal Sartre, medtem ko je njegova partnerica, filozofinja Simone de Beauvoir, bolj kritično secirala mlado gibanje okrog Préverta: »Café de Flore je imel svojo lastno ideologijo, mlado skupino ne ravno pravih boemov in ne ravno buržujev, a so pripadali svetu filma ali gledališča, živeli od nedefiniranih prihodkov, iz rok v usta ali od lastnih pričakovanj. Njihov bog in navdih in izvor vseh njihovih prepričanj je bil Jacques Prévert. Glavni motor njihovega nekonformizma je bil, da upravičijo svojo pasivnost, in bili so zelo zelo zelo zdolgočaseni ...«
Na januarski petek 2012 ob štirih popoldne je Café de Flore nabito poln, tako njegova terasa kot obe nadstropji ... Od leta 1994, ko je pariški enfant terrible Frédéric Beigbeder ustanovil nagrado prix de flore za najbolj sveže dosežke v francoski literaturi, ki jo je v začetku dobil tudi njegov prijatelj, takrat še ne tako razvpiti Houellebecq, je Café de Flore še danes vznemirljiva mešanica francoske intelektualne elite, mladih romantičnih ameriških turistov, ki iščejo sledove nekdanjih genijev, pa tudi mlajše generacije ljudi iz filmskega in gledališkega sveta ...
* * *
»Ni naključje, da ljudi, kot smo mi, žene v Pariz,« je pisal Henry Miller v Rakovem povratniku (1934), ki si ga, mimogrede, Sylvia Beach ni upala izdati pri Shakespeare & Co. Pariz je zgolj umetni oder, je pisal, a vrteči se oder, ki dovoljuje opazovalcu, da si ogleda vse strani, vse čase in konflikte tega vrtiljaka. Hodiš po ulicah in na spominskih ploščah prebiraš imena oseb, ki so te oblikovala, zaradi katerih si to, kar si. Vsi so bili tukaj. Ali kot bi rekel Miller: »Tu je živel vsak, ki je nekaj pomenil. Vsak je živel tukaj, v tem ali drugem času ... Nihče ni umrl v Parizu.«
