Zvezde nad Sarajevom

Ko se nad velikansko vrtačo na igmanskem Malem polju spusti prvi mrak in se olimpijski skakalnici zasvetita v soju žarometov in vgrajenih neonskih cevi, je to olimpijsko prizorišče videti kakor zimska pravljica. In take so se mnogim zdele tudi te olimpijske igre. Sanjski vrhunec nečesa, na kar smo se tako dolgo pripravljali, zvezdni trenutki, ki pa jih bo kljub vsemu konec, ko bodo ugasnile odrske luči in se bo občinstvo razšlo … A že zdaj lahko rečemo, da so bile to imenitne igre. Tako po športnih bojih in rezultatih, k čemur so prispevali svoj delež športniki z vsega sveta, pa tudi po organizaciji prireditev in edinstvenem ozračju, k čemur so levji delež prispevali Sarajevo in Sarajevčani …

S temi besedami je pokojni novinarski kolega Andrej Novak, s katerim sva med sarajevskimi igrami skupaj delala v tiskovnem središču na Igmanu, začel svoj uvodnik v Sobotni prilogi ob koncu velikega olimpijskega praznika pred natanko tridesetimi leti. Andrej Novak, nekdaj veliko ime Delovega novinarstva, je imel seveda prav. In podobnega mnenja so bili takrat tudi mnogi drugi neposredni udeleženci sarajevskega olimpijskega praznika. To je bil športni dogodek, kakršnega je naša generacija doživela samo enkrat, zato se je vsem, ki s(m)o takrat bili zraven, za vselej zasidral v globinah spomina.

Prenovljeni štadion Koševo je bil tistega zgodovinskega osmega februarja pred tridesetimi leti pretesen za vse, ki so hoteli na otvoritev iger. Na njem je bilo le 50.000 sedežev, tako da so tisoči ostali pred vrati in zaman upali, da se jih bo kdo le usmilil in jim dovolil na olimpijski spektakel. Kajti otvoritev je bila v resnici veličastna. Tudi po slovenski zaslugi, saj je za scenografijo denimo poskrbela Meta Hočevar, skupaj s Kemalom Hrustanovićem.

Sarajevčani – in vsi drugi, ki smo se tistega nepozabnega dne stiskali na tribunah Koševa – so navdušeno pozdravljali športnike z vseh vetrov sveta. Avstrijsko zastavo je denimo nosil Franz Klammer, ameriško sankač Frank Masley, sovjetsko legendarni hokejski vratar Vladimir Tretjak, jugoslovansko pa kasnejša velika zvezda Sarajeva ’84 Jure Franko. Olimpijsko zastavo je na štadion prineslo osem takrat najbolj znanih jugoslovanskih športnikov, med njimi Darjan Petrič, Nenad Stekić in Matija Ljubek, na jambor pa sta jo dvignila Boris Strel in Boris Radjenović. In potem še veliki finale: na štadion je z olimpijsko plamenico v rokah prismučal Ivo Čarman in jo izročil zadnji nosilki, takrat najboljši jugoslovanski umetnostni drsalki Sandi Dubravčić. Ta je potem prižgala olimpijski ogenj. Sledila je samo še prisega. V imenu vseh športnikov jo je v slovenskem jeziku izrekel Bojan Križaj. Pri tej odgovorni nalogi ga je resda malce zvila trema, toda tega mu ni takrat nihče zameril …

Po takratnem dogovoru so vodenje tiskovnih središč na posameznih olimpijskih prizoriščih prevzele osrednje medijske hiše iz vseh jugoslovanskih republik. Evgen Bergant, takratni urednik športne redakcije Dela, se je odločil, da bo naša hiša skrbela za press center na olimpijskih skakalnicah, ki sta ju zasnovala brata Gorišek. Odločitev je bila pametna, saj so nam bili smučarski skoki že zaradi planiške tradicije zelo blizu, pa tudi vsa olimpijska tekmovanja so v bistvu vodili kar planiški skakalni delavci sami, tako da smo se v tistih dneh na Igmanu bržkone tudi zato počutili, kakor da bi bili doma …

Naš press center, ki ga je vodil zdaj že pokojni kolega Henrik Übeleis, skupaj z njim pa nas je v njem delalo še osem Delovih novinarjev in novinark, je v tistih dneh postal svet v malem. K nam so vsak dan prihajali novinarji z vseh koncev sveta. Med njimi je bil takrat zagotovo najbolj znan nekdanji skakalni as Lars Grini, ki je sarajevske dogodke komentiral za norveško televizijo. Toda prihajali so tudi drugi gostje. Sloviti švedski smučar Ingemar Stenmark denimo, ki si je brez veliko besed ogledal delovne prostore novinarjev, popil kozarec radenske in odšel naprej. V gosteh sta bili tudi nekdanji avstrijski smučarski legendi Karl Schranz in Annemarie Moser. A najbolj ljub nam je bil zagotovo Roy Andersen, bradati Kanadčan norveškega rodu, ki je v Sarajevo prišel iz Calgaryja, gostitelja naslednjih iger, kjer je kot član organizacijskega komiteja skrbel prav za skoke. Zaradi njegove vljudne radovednosti, prijaznosti in nenehne dobre volje smo ga razglasili za nekakšno maskoto našega press centra.

Tu so bili potem seveda še skakalni junaki tistega časa, iz katerih sem moral za olimpijski bilten vsak dan iztisniti kakšno izjavo. Vsak dan kaj novega, kar ni bila lahka naloga, še zlasti ne pri tistih, ki jim na treningih – in kasneje na tekmah – ni šlo najbolje. Glavni zvezdi obeh tekem sta bila vzhodni Nemec Jens Weissflog in Finec Matti Nykänen. Drobni Jens z vzdevkom Bolha, ki je imel takrat komaj devetnajst let, je dobil tekmo na manjši skakalnici; leto dni starejši Finec je bil drugi. V olimpijskem boju na veliki skakalnici, ki si ga je takrat ogledalo rekordnih 90.000 gledalcev, pa sta si z Nykänenom zamenjala mesti, tako da sta iz Sarajeva oba odšla z zlatom in srebrom. Sloviti finski skakalec je kasneje zmagoval in zmagoval, toda po končani karieri se je žal vrgel v popevanje, popivanje in tudi v grobijanstvo, tako da je od nekdanjega športnega asa z leti ostal le še velik kup sramote.

Slikovito Sarajevo, ki je s svojimi hani in Baščaršijo slaba dva tedna navduševalo olimpijsko druščino z vsega sveta, je v tistih dneh postalo mesto prisrčnih in gostoljubnih svetovljanov. Vse je delovalo brezhibno. Telefoni, teleprinterji, televizorji Gorenja. Avtobusi z vseh koncev Jugoslavije, od Alpetoura, Panturista, Sandžaktransa in Sunturista, so vozili točno in tako vztrajno, da je neki nemški novinarski kolega že vnaprej podelil zlato olimpijsko odličje šoferju, ki ga je vsak dan vozil iz novinarskega naselja v mesto ob treh zjutraj in potem spet opoldne. Sarajevčani so vse to počeli brez pripomb in vselej z nasmehom. Tudi ko je bilo treba na mestnih ulicah čez noč očistiti novozapadli sneg.

Dolina Miljacke je takrat, kot je duhovito zapisal pisatelj Miljenko Jergović v svoji Zgodovinski čitanki, postala Planet. Police sarajevskih trgovin so se kljub jugoslovanski ekonomski krizi tedaj dobesedno lomile od razkošja. Kupiti je bilo mogoče tako rekoč vse. In v Sarajevo je tedaj prišla tudi kokakola. Naši ljudje so stopali pred avtomat s to pijačo kot pred oltar, piše Jergović, pred katerega so polagali svoje upe, in z desetdinarskim kovancem kupovali prihodnost, ki je bila razločno slišna, ko so s kazalcem odprli pločevinko in se je razlegel zvok, ki je bil bolj kot vsak drug – zvok olimpijade. Zadnja pločevinka kokakole je izskočila iz avtomata na dan, ko je bila odpeta Lepo bilo je v Sarajevu, na svidenje v Calgaryju. In prihodnosti od tedaj nenadoma ni bilo več …

A jugoslovanska politika se tega takrat bržkone še ni zavedala. In Mednarodni olimpijski komite tudi ne. Sarajevo namreč za prizorišče olimpijskih iger, ki jih je dobilo v bitki z japonskim Saporom in švedskim Göteborgom, ni bilo izbrano po naključju. V Moku so Jugoslavijo takrat videli kot nekakšno rešiteljico olimpijskega gibanja, ki je z bojkotom poletnih iger v Moskvi in nato še v Los Angelesu doživelo dva strahotna udarca. Kate Meehan Pedrotty v zborniku z naslovom Sončna stran Jugoslavije to jasno pove. Politika neuvrščenosti je bila tista, ki je Sarajevu prinesla olimpijske igre, je bilo zapisano v poročilu Moka. To je nenehno poudarjal tudi Branko Mikulić, predsednik organizacijskega odbora iger. »Olimpizem je filozofija, katere humanistični ideali so identični z mirovno politiko neuvrščene Jugoslavije,« je govoril Mikulić, kasnejši predsednik jugoslovanske vlade in tudi zato velikokrat zelo kritiziran politik. A hkrati mož, ki je v Sarajevo prinesel olimpijski ogenj, v njem ostal med vojno in deset let po olimpijskih igrah tam tudi umrl. Sredi obleganega mesta.

Sarajevskih olimpijskih iger ni bojkotiral nihče. Po tej plati je Sarajevo v resnici rešilo olimpijsko gibanje (po Los Angelesu ni bilo več bojkotov), toda tragedija je, da potem Sarajeva ni nihče reševal, ko mu je bila mednarodna pomoč najbolj potrebna.

Jugoslovanska politika je olimpijske igre ravno tako dojemala kot rešitelja, ki naj bi v imenu bratstva in enotnosti kot nekakšen deus ex machina zadelal razpoke med republikami, ki so se začele kazati takoj po Titovi smrti, in znova združil državo. Igre v Sarajevu so za politiko (p)ostale nekakšen katalizator za hitrejši ekonomski in družbeni razvoj države, ki je za odplačevanje dolgov takrat namenjala skoraj pet milijard dolarjev na leto. To naj bi dosegli tudi z večjim turističnim prilivom, ki se je v resnici zgodil. Turizem je Jugoslaviji leta 1982 denimo navrgel 884 milijonov dolarjev, leta 1987 pa se je ta vsota povzpela že na 1,7 milijarde dolarjev. Toda Jugoslavije takrat tudi z dolarji ni bilo več mogoče rešiti. Krepili so se regionalizmi, nezaupanje v sistem in nacionalizmi. Prihodnosti ni bilo več. Začela se je vojna …

In olimpijsko Sarajevo je ostalo pozabljeno. Zlatko Dizdarević, urednik sarajevskega Oslobođenja, ki je v časih bratstva enotnosti izhajalo z eno stranjo v latinici in z drugo v cirilici, je sredi vojne vihre, leta 1994, deset let po olimpijskih igrah, zapisal: »Tu je bilo nekoč možno samo najboljše. Toda ljudje, ki so uresničili to vizijo, so ali mrtvi ali pa bodo umrli jutri. Mednarodna skupnost njihov odhod opazuje brez čustev in z varne razdalje, kakor da bi vsi bili olimpijski sodniki. Olimpizem je v nasprotju z uradno retoriko le še prazen spektakel in ne ideologija, ki bi skrbela za mir …«

Grozljiva ironija usode je, da je štadion Koševo, kjer smo pred natanko tridesetimi leti z navdušenjem in ponosom pozdravljali športnike z vsega sveta, med krvavimi spopadi postal množično grobišče. Toda tam niso počivale le žrtve okrutne in nesmiselne bratomorne vojne. Na Koševu so bile za vselej pokopane tudi vrednote, na katerih je desetletja temeljila Jugoslavija: različnost, strpnost, multikulturalizem, sodelovanje, bratstvo in enotnost. In kajpak medsebojno zaupanje, ki ga ni več ne v Bosni in Hercegovini, ne v Sloveniji, ne drugod po svetu.

Sarajevo je pokopališče postalo šele po olimpijskih igrah. V Sočiju, kjer se zimske igre začenjajo danes, so množične grobove kopali že leta pred njimi. Toda to je kajpak druga zgodba. A nič manj grenka od naše sarajevske.