Zvezdni veter in šifrirano novinarstvo

Dokler ne bodo spregledali, se ne bodo nikoli uprli.

(George Orwell)

Svoboda ni zastonj!

(Edward Snowden)

* * *

Peter Maass, eden najbolj znanih ameriških preiskovalnih novinarjev, še danes sanja o Bosni. O krvavi vojni na Balkanu, o kateri je poročal za Washington Post. O vojni, v kateri so ljudje postali živali in ubijali kot volkovi, je zapisal v knjigi Love Thy Neighbor. A Story of War. In sanja kajpak tudi o Iraku, kjer je pred dobrim desetletjem spremljal prihod ameriških okupacijskih čet in padec Sadama Huseina.

Ko se je vrnil z Bližnjega vzhoda, je začel pisati novo knjigo. Crude World. Knjigo o prekletstvu, ki ga prinaša nafta. Ne samo Iraku, ampak vsem petrodržavam. V arabskem svetu, v Latinski Ameriki, v Rusiji. V Ekvadorju ga je zbodel v oči grafit na naftovodu Más petroleo = Más pobreza. Več nafte = več revščine. Nafta namreč praviloma v resnici ne prinaša boljše prihodnosti. Kajti črno zlato korumpira. Politična elita grabi dolarje zgolj zase, za lastno razkošje, za ­petrograndeur, večina prebivalstva pa kljub ogromnemu bogastvu pogosto nima niti za kruh ...

S Petrom sva se o novinarstvu pogovarjala v njegovem prijetnem newyorškem stanovanju na severnem robu Manhattna. Tem ni zmanjkalo. Peter Maass namreč že dobro leto sodeluje z Glennom Greenwaldom in ­Lauro Poitras. Prav njima je Edward Snowden razkril, v kakšne mračne vode je krenila nacionalna varnostna agencija (NSA), kjer je delal kot sistemski administrator. Dokumenti, ki jima jih je izročil, so bili šokantni. Agencija vsak dan prestreza milijarde elektronskih komunikacij in prisluškuje milijonom ljudi. Vohunila je celo za voditelji tujih držav.

Varnostne agencije so ugrabile internet, nekoč platformo za individualnost in svobodno izražanje, je zapisal Luke Harding, moj dobri znanec in Guardianov novinar, izgnan iz Putinove Rusije. Guardian je aprila letos, skupaj z Washington Postom, prejel Pulitzerjevo nagrado za razkritja o strašljivem početju NSA. Objavljati so jih začeli junija lani. Pred natanko letom dni. Takoj zatem, ko je Edward Snowden, ta je 21. junija dopolnil 31 let, del tajnih dokumentov izročil Glennu Greenwaldu in Lauri Poitras.

Peter Maass se je prvič sestal z njima kmalu po njunem zdaj že zgodovinskem srečanju s Snowdnom v Hongkongu. Dobili so se v Greenwaldovi hiši v Floresta da Tijuca nad Riom de Janeirom, kjer poleg Glennovega partnerja Davida Mirande živi še deset potepuških psov in ena mačka. Peter je s posredovanjem Laure Poitras prav tam, prek interneta, opremljen z napravami za šifriranje, opravil svoj prvi intervju z Edwardom Snowdnom, ki je bil avgusta lani objavljen v New York Timesu.

Prvo vprašanje Snowdnu je seveda bilo, zakaj se z zajetno mapo skrivnih dokumentov ni, denimo, obrnil na največje ameriške časopise, ampak prav na Glenna in Lauro. Ta že dolgo slovi po izjemnih dokumentarnih filmih (najbolj odmevna sta bila My Country, My Country o vojni v Iraku in The Oath, ki govori o dveh Jemencih, eden je bil šofer, drugi pa osebni stražar Osame bin Ladna), zaradi katerih je imela vrsto težav z oblastmi. Zlasti ob prihodih v ZDA, kjer so jo na meji zadržali in zasliševali najmanj štiridesetkrat. Tudi zaradi tega zdaj živi v Berlinu, kjer končuje nov dokumentarec o Edwardu Snowdnu.

Odgovor je bil po svoje logičen. Po 11. septembru so se mnogi ameriški novinarji zavestno odpovedali svoji temeljni vlogi – nadzoru nad oblastjo in njenimi ekscesi. Predvsem iz strahu, da jih bodo razglasili za nedomoljubne. Uradnim ustanovam je takšno oportunistično novinarsko ravnanje kajpak koristilo, javnost pa je bila zaradi tega grobo prikrajšana za resnico. Laura in Glenn sta ves ta čas ostala zvesta svojim načelom. Kljub grobim kritikam. Zlasti Laura je postala tarča ameriških oblasti. A je kljub temu pogumno nadaljevala najnevarnejšo nalogo, ki jo lahko opravi novinar – poročanje o hudodelstvih najmočnejše vlade na svetu. Prav zato je izbral njiju.

Edward Snowden ni prvi opozoril na mračne projekte ameriških varnostnih služb po 11. septembru. Pred zlorabami in grobimi kršitvami ameriške ustave sta že pred njim (zaman) svarila visoka uradnika v NSA Thomas Drake in William Binney. Za to potezo se je odločil, ko je videl, da kongresni nadzor nad obveščevalnimi službami preprosto ne deluje. In ko je dobil v roke zaupno sporočilo iz leta 2009 o programu Stellar Wind, po katerem so varnostne službe brez ustreznih dovoljenj zbirale podatke o milijonih Američanov. A to je bil le eden od dokumentov, ki jih je Snowden izročil izbrancema. Koliko jih je v njegovih rokah, ne ve nihče. Niti Keith Alexander, do nedavnega prvi mož NSA, ki ga je v začetku tega leta zamenjal Michael Rogers.

Peter Maass zdaj piše novo knjigo. Prav o tem monstruoznem nadzorovanju in prisluškovanju, ki močno spominja na svet Georgea Orwella. To bo pravzaprav knjiga o dokumentih, ki jih je Glennu in Lauri izročil Snowden. »Ljudi seveda nadzorujejo tudi v Veliki Britaniji, v Rusiji, na Kitajskem, toda tega nikjer ne počnejo tako množično kot v ZDA,« pravi Maass.

Kakšna pošast je pravzaprav NSA? Je to država v državi? »Veliko je držav znotraj države. To je v bistvu le ena od njih. Nedolgo tega je prišlo na dan, da je Cia vohunila za člani senatne preiskovalne komisije, ki nadzoruje delo Cie. To je zgodba brez primere. Kakor da bi se dogajala v totalitarni družbi in ne v demokraciji. Čeprav je NSA ogromna organizacija, je v bistvu manjša od Cie. So torej agencije, ki imajo še več moči in večje arhive kot NSA. A tam se novi Snowden še ni pojavil. To je v resnici država znotraj države. Toda to je postala zato, ker so ji to dovolili. Prav Bela hiša je namreč odobrila program množičnega nadzora. Zdaj prisluškujejo celo članom kongresa,« odgovarja Peter Maass.

A država v državi je v bistvu že dolgo. Pooblastila­ je, podobno kot nekoč FBI, zlorabljala že tam v šestdesetih in sedemdesetih letih. O tem je takrat govorila Churcheva preiskovalna komisija. Zlorabe torej niso nič novega. A po 11. septembru so ameriške varnostne agencije vendarle prekoračile vse meje. »To, kar je Stasi zbiral o državljanih nekdanje NDR, ni nič v primerjavi s tem, kar NSA ve o nas danes. Prav grozljivo je, da pri teh umazanih poslih z njo sodelujejo tudi največje korporacije, od Microsofta in Googla do Facebooka in Twitterja. Kapital je pač močnejši od morale. Zato korporacije v bistvu grdo lažejo, ko trdijo, da skrbijo za spoštovanje zasebnosti in da ne vohunijo za svojimi strankami ...«

»Ali NSA potemtakem nadzoruje tudi tebe?« me je zanimalo. »Zaradi Glenna in Laure? Ne vem. Vsak moj e-mail je šifriran. S sistemom, ki mora biti kos brutalnim napadom nasprotnika. Ta ima namreč stroje, ki zmorejo več milijard kombinacij v sekundi. A tega ne počne le NSA. Tudi druge vlade nadzorujejo novinarje. Veliko je ustanov in vladnih agencij, ki jih zanimajo elektronska pošta ali telefonski klici novinarjev. Zato jim je treba čim bolj otežiti delo. S šifriranjem. Brez tega v prihodnje ne bo več kritičnega novinarstva. In ne skrivanja virov. Prav ti pa oblast najbolj zanimajo ...«

Peter Maass je zdaj član ožje novinarske ekipe novega internetnega medija Intercept, ki ga od februarja letos urejajo Glen Greenwald, Laura Poitras in Jeremy Scahill. Pri tem projektu jih je finančno podprl Pierre Omidyar, ameriški strokovnjak za računalništvo, ustanovitelj družbe Ebay in filantrop iranskega rodu, ki je v ta projekt vložil 250 milijonov dolarjev začetnega kapitala. Preiskovalno­ novinarstvo namreč veliko stane. In ne prinaša denarja. Oglaševalcev takšni izdelki preprosto ne zanimajo.

Je Intercept nov način novinarstva v času popolnega nadzora? »Da in ne. Gre v bistvu za klasično pre­iskovalno novinarstvo. In obrambo svobode medijev pred tistimi, ki želijo to svobodo zlomiti. Nekaj podobnega se je v ameriškem novinarstvu že dogajalo. V začetku 20. stoletja, ko so novinarji razkrivali incestne povezave med oblastjo in naftnimi monopoli. In s tem povezano korupcijo. Tisti, ki so pisali o tem, so imeli resne težave. In njihovi viri tudi. Zgodba se torej ponavlja,« pravi Peter Maass. Tudi zato se je treba vrniti h koreninam novinarstva, ki mora nenehno gledati pod prste vladajoči nomenklaturi in kapitalu, česar mainstream mediji že dolgo ne počnejo več.