Tiskane izdaje
Kar nekaj obiskovalcev me je zadnji teden ali dva vprašalo, kakšen ključek imam priključen na televizor in zakaj iz njega visi kabel. Niso pričakovali odgovora, da vidijo povsem resen osebni računalnik, eno od letošnjih novosti v panogi. Zamislil si ga je Intel in ga zasnoval na svojem procesorju atom, kakršnega mnogi proizvajalci vgrajujejo v tablične računalnike. Ta ima štiri jedra in večino časa deluje pri 1,33 GHz, kratkotrajno tudi pri 1,86 GHz. Zraven so dodali dva gigabajta pomnilnika, 32 GB prostora za podatke, povezljivost v brezžična omrežja in bluetooth, napravica pa ima še vhod usb in režo za dodatno pomnilniško kartico.
Namen je, da jo lahko vedno vzamemo s seboj in imamo na voljo svoj računalnik, kjerkoli je kakšen ustrezen zaslon. Računalnik le vtaknemo v vhod hdmi na televizorju ali monitorju, v priključek micro usb pripeljemo napajanje - hdmi ga ne zagotavlja, kar je tudi edina estetska in praktična pomanjkljivost ključka - in na zaslonu nastavimo ustrezen slikovni vhod. Prikaže se namizje in delo ali zabava se lahko začneta. No, skorajda.
Omejene zmogljivosti, ne pa tudi namembnost
Na računalniku so nameščena okna 8.1 (različica z bingom), škoda le, da 32-, ne 64-bitna. Morda bo ena od naslednjih pošiljk že imela desetico, a za zdaj mora sicer brezplačno nadgradnjo na windows 10 opraviti uporabnik sam, in to priporočamo takoj, še pred nameščanjem drugih programov. Na začetku pa je treba rešiti še malenkosten problem z upravljanjem. Za čim bolj prijetno uporabo si je najbolje omisliti tipkovnico in miško bluetooth, vendar ju med prvim nastavljanjem oken še ni mogoče povezati z računalnikom, zato je dobro imeti pri roki še klasični žični različici ali brezžični s sprejemnikom usb. To bi lahko načeloma uporabljali tudi kasneje, a je potem zaseden edini vhod usb. Ko so okna enkrat nameščena in postavljena za uporabo, vse deluje kot namazano. Za zvok sistem prav tako brez težav uporablja televizor.
Vsaj dokler se uporabnik zaveda strojnih omejitev tega računalnika, bi moral biti z njim zadovoljen. Svetlobne hitrosti, milo rečeno, namreč ne dosega. Občasno je treba malo počakati, vseh zahtev ne izpolni hipno, dogaja se zatikanje in pogosto se pozna, da je pomnilnika premalo (gotovo bi zelo pomagala podvojitev na 4 GB), a vendarle deluje povsem sprejemljivo za priložnostno in tudi resnejšo uporabo. Celo konkretnejše igre se da poganjati in igrati na njem, prav tako video v polni visoki razločljivosti teče gladko, le preklapljanje med okenskim in celozaslonskim načinom traja dlje kot na običajnih računalnikih.
Namenov in scenarijev uporabe je obilo. Lahko je to priložnostni, dodatni računalnik za brskanje po spletu, tipkanje besedil (kot je tole, ki sem ga spisal prav v urejevalniku besedila na tem računalniku, z malo tipkovnico bluetooth na kolenih) ali ogled videov na youtubu. Lahko že nekoliko zastarel televizor poceni spremeni v najbolj »pametnega«, kar se jih da kupiti. Morda bo to najlažji način, kako na velikem zaslonu, morda celo na obisku, pokazati fotografije s potovanja. Uporaben je za gledanje filmov, naj bodo na kartici ali nekje v omrežju, ali pretočnega videa (hbo go, google play, itunes, pickbox, voyo ...), tudi tistega, do katerega polzakonito dostopamo čez omrežja vpn. Ali za igranje iger, čeprav za ta namen priporočamo še dodatno igralno ploščico. Navsezadnje pa je včasih bolje kot dokumente naokrog prenašati kar celoten računalnik. Takega, tudi z miško in tipkovnico, je mogoče spraviti v vsako torbico.
Poceni igrača, priložnostni prenosnik ...
Računalnik oddaja tiho, nemoteče brnenje, saj ima majhen ventilator. Verjetno so obremenitve za procesor večje kot v povprečni androidni tablici. Okna je sicer Microsoft dovolj zmanjšal, da je mogoče povsem solidno shajati tudi z vgrajenimi 32 GB, brez dodatne kartice. Windows 10 zasede manj kot 12 GB in tako uporabniku ostane še več kot polovica vgrajenega pomnilniškega prostora. Marsikaj pa se seveda da shraniti tudi na kartico. Z nekaj znanja, če na njej ustvarimo navidezni disk (tipka win + x, upravljanje diskov, ustvari navidezni trdi disk) in poskrbimo, da ga okna vpnejo med vsakim zaganjanjem (najlažji način je s programčkom vhd attach), so lahko tam tudi sinhronizirane mape oblačnih storitev (onedrive, dropbox ...). Te sicer izmenljivih diskov nimajo rade.
Za zdaj so vsi palični računalniki bolj ali manj enaki, zgrajeni na isti Intelovi osnovi. Preizkušeni model lenovo ideacentre stick 300 stane 160 evrov, podobna je tudi cena vseh drugih, prihajajoči Asusov naj bi bil cenejši in verjetno se bodo sčasoma pocenili vsi. Za celoten komplet s tipkovnico in miško bluetooth je treba odšteti približno 250 evrov. Kljub precej omejenim zmogljivostim tovrstnega računalnika sem imel sam z njim zadnja dva tedna precej veselja. Izkušnja namreč ni prav nič omejujoča, saj deluje, četudi počasi, vse, kar je pisano za okna, in zabavno je iskati nove namene uporabe. Ali zgolj odigrati igro na velikem zaslonu.
