Pred dobrima dvema letoma je Sony predstavil rx 10: prvi superzum z večjim (enopalčnim z 20 milijoni točk) svetlobnim tipalom. Fotoaparat je bil večji, težji in dražji od vstopnih dslr, a je kljub temu pridobil kar nekaj uporabnikov in spodbudil druge proizvajalce, da so predstavili podobne modele. Zdaj je na voljo že tretja različica (m3).
Pri Sonyju je postalo v zadnjih letih pravilo, da za vsako sezono prenovijo, izboljšajo in podražijo modele iz vsake serije žepnikov ali brezzrcalnikov. To velja tudi za njihove premijske superzume rx 10. Lani poleti so predstavili prvega naslednika rx 10 m2, ki so mu dodali zajem videa 4k, izboljšali elektronsko iskalo in zagotovili hitrejše delovanje (ostrenje, zum, procesor …), niso pa spreminjali same zasnove fotoaparata. Objektiv je ostal enak, prav tako velikost in teža.
V letošnji tretji različici so spremembe precej bolj očitne, saj so se odzvali na lanski Canonov izziv. Prvi rx 10 je postavil visoka vstopna merila, opremili so ga namreč s kakovostnim objektivom 2,8 24-200 mm (prevedeno v format leica) in zelo kakovostnim zajemom videa. Zato so se morali posnemovalci precej potruditi s konkurenčnimi izdelki. Podoben premijski superzum je prvi ponudil Panasonic z modelom fz 1000, ki je za nižjo ceno ponujal daljši objektiv (2.8-4, 24-400 mm) in zajemanje 4k. S podobnimi prodajnimi argumenti so nastopili tudi pri Canonu, saj so v lanskem g3x uporabili kar 25-kratni optični zum 2.8-5.6 24-600 mm (tipalo je pri vseh omenjenih fotoaparatih enako).
Vse, kar dobite pri
Za rx10 m3 lahko zapišemo podobno kot za njegova predhodnika. Objektiv kljub velikemu razponu tudi pri odprti zaslonki in 600 mm omogoča ostre in kontrastne posnetke. Preverjeno enopalčno tipalo je upravičeno prevladalo v skoraj vseh premijskih žepnikih, saj ima dovolj razločljivosti tudi za večje povečave in vsaj do iso 3200 nima težav s šumom. Dobra svetlobna moč in zmogljiv optični umirjevalnik večinoma omogočata uporabo nižjih nastavitev iso, zato je tehnična kakovost posnetka v praksi primerljiva s fotoaparati, ki uporabljajo večja tipala. Pri tako dolgi goriščnici je mogoče tudi z manjšim tipalom doseči učinek neostrine, zelo smo bili zadovoljni tudi z zajemom videa, saj serijo rx10 presežejo šele zmogljivejše videokamere.
Uresničevanje starih sanj o univerzalni napravi
Tretji rx10 je zelo zmogljiva fotografska in snemalna naprava, pri kateri težko najdemo večjo pomanjkljivost. Pestijo jo le enake težave kot vse druge Sonyjeve fotografske izdelke. Za približno 1600 evrov kupec dobi veliko napravo s fiksnim objektivom in razmeroma majhnim tipalom, ki je prenerodna za večino ljubiteljskih uporabnikov in premalo zmogljiva za zahtevne fotografe ali snemalce, ki potrebujejo drugačna orodja. Prejšnji različici rx 10 ponujata zelo podobne zmogljivosti za precej manj denarja, saj m2 stane nekaj več kot 1200, m1 pa 700 evrov. Dobrih 700 evrov staneta tudi panasonic fz 1000 in canon g3x, ki navzlic manj ambicioznemu objektivu nista dosti slabši napravi.
Kljub omenjenim pomislekom so pri Sonyju pokazali, da so se superzumi že zelo približali staremu idealu, po katerem bo nekoč mogoče z eno napravo opraviti večino fotografskih nalog. V svetu dslr in sistemskih brezzrcalnikov ni lahko sestaviti primerljive svetlobne moči in razpona goriščnic, saj cene takšne opreme hitro rastejo. Prednosti večjih tipal pa so zaradi hitrega razvoja algoritmov in druge tehnologije vse manjše in so pomembne samo za najzahtevnejše uporabnike. Za vse druge postajajo premijski superzumi zelo dobra univerzalna izbira. Še zlasti lanski ali rabljeni modeli.