Tiskane izdaje
Starši želijo otrokom najboljše, tudi najboljše ocene. Zato se mnogi z otroki učijo, jih pred kontrolkami sprašujejo, in ko sami ne znajo več, najamejo inštruktorje. Tisti, ki v takšnem početju ne vidijo smisla, veljajo že skorajda za čudake. Se je šola res tako spremenila, da morajo starši aktivno sodelovati v procesu učenja? Ali pa so se predvsem spremenila pričakovanja staršev?
Medvedja usluga
»Ocene so visoke zaradi nerealnih pričakovanj otrok in staršev, ki želijo dobre ocene za vsako ceno. S tem starši delajo otrokom medvedjo uslugo, saj ob prehodu v srednjo šolo otroci velikokrat doživijo šok,« opozarja Ivan Lorenčič, ravnatelj II. gimnazije Maribor, ki ugotavlja, da pri učencih iz nekaterih osnovnih šol ocene niso pravo merilo, saj za njimi ni ustreznega znanja.
V gimnazijo so se mnogi vpisali s pričakovanjem, da bodo uspeh obdržali, zato se že kmalu po začetku šolskega leta pojavijo prve težave. Zaradi slabih ocen so ti otroci razočarani in to lahko vpliva tudi na njihovo samopodobo. Podobno opažajo tudi na ljubljanski Gimnaziji Bežigrad. Na obe se vpisujejo učenci s samimi odličnimi ocenami. »Med posameznimi dijaki, ki naj bi bili približno enaki po uspehu oziroma ocenah, opazimo velike razlike v znanju,« pojasnjuje ravnatelj Ciril Dominko. Tisti, pri katerih ocene v srednji šoli ne odstopajo bistveno od ocen v osnovni šoli in ki realno ocenjujejo svoje znanje, se kmalu sprijaznijo z novo porazdelitvijo ocen in naprej normalno delajo. »Manjšina, pri kateri ocene bistveno odstopajo od tistih v osnovni šoli, pa ima velike težave, ki se ne kažejo samo v slabših ocenah, ampak tudi psihosomatsko.«
Realne ocene
Eksterci, kot v žargonu pravijo zunanjemu preverjanju znanja, bi lahko bili po mnenju strokovnjakov odličen korektiv ocenam učiteljev, saj bi bili ti primorani uskladiti ocenjevanje z realnim znanjem. Nacionalno preverjanje znanja, ki je zgolj povratna informacija o znanju otrok določene generacije, namenjena učencem, staršem, učiteljem, ravnateljem in vsem, ki so na državni ravni odgovorni za šolski sistem, pa te naloge ne opravlja, saj je vsakoletna podrobna analiza rezultatov prepuščena dobri volji šole. V nekaterih vsako leto opravijo podrobno samoevalvacijo, v drugih pa ne. »Eksterci bi morali imeti svojo vlogo pri določitvi končne ocene. Sedanji sistem nacionalnega preverjanja nima več pravega pomena. Potrebna je resna sprememba, in to čim prej,« poudarja Ivan Lorenčič.
Morebitne spremembe pa so po prepričanju Cirila Dominka mogoče samo po celotni šolski vertikali od osnovne šole do fakultete. »Seveda z neko strategijo, ki bo izhajala iz vizije, kaj v Sloveniji sploh želimo doseči in kam se bomo usmerili.«
Problem, kot opažata ravnatelja, je tudi to, da se dijaki z dobrim znanjem in slabimi ocenami v primeru omejitve vpisa ne morejo vpisati na najboljše gimnazije. »Pri vpisu bi bilo treba upoštevati tudi rezultate eksternega ocenjevanja, ki bi tudi tem s slabšimi ocenami omogočil vpis na želeno ustrezno šolo. S tem bi se prenehal trend 'točkomanije' v Sloveniji, ki se nadaljuje pri prehodu na univerzo, in spet začel trend pridobivanja znanja. Treba je še povedati, da dijaki v oddelku najbolje delajo in uspevajo, če so po znanju in ciljih približno enaki.«
Strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da so šolske ocene prenapihnjene. V osnovni šoli je danes veliko več odličnih učencev, kot jih je bilo pred desetletji. A nič se ne spremeni. Izr. prof. dr. Matevž Bren s Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru, ki je v soavtorstvu z dr. Darkom Zupancem, direktorjem Državnega izpitnega centra (RIC), že leta 2010 v reviji Sodobna pedagogika opozoril na inflacijo pri ocenjevanju in jo ponazoril z grafom, ki kaže, da Gaussova krivulja ne velja več, ugotavlja: »Strokovnega odziva na članek ni, tako da gredo stvari svojo pot.«
Štipendije in vpis
V Zvezi aktivov svetov staršev Slovenije (ZASSS) pravijo, da bi prav starše moralo najbolj zanimati otrokovo realno znanje. »Oni bodo nekoč morali 'odgovarjati' otroku, če ga bodo ščitili pred realnim spoznanjem o ravni njegovega znanja,« pravi predsednik dr. Anton Meden. A tudi oni opažajo, da so ocene ponekod pokazatelj znanja, drugod pa morda ne. »Velike razlike med šolskimi ocenami in uspehom na preverjanju, ki je za vse enako, kažejo, da pri šolskem ocenjevanju obstajajo razlike, in to je sporno.«
Po njegovih besedah si starši za boljše ocene prizadevajo, ker so te pomembne za štipendiranje nadarjenih in kot merilo za vpis v srednje šole z omejitvijo vpisa. »Kriteriji za pridobitev Zoisove štipendije so se v zadnjem letu spremenili, vendar zaradi inercije 'usodna' pomembnost ocen zadnjega razreda devetletke še ni izbrisana iz zavesti. Merila za vpis v srednje šole z omejitvijo vpisa pa še vedno temeljijo na seštevku vseh ocen v zadnji triadi.«
Učitelji se tega zavedajo, zato so pri ocenjevanju lahko v dilemi. »Pa ne nujno zaradi zunanjega pritiska, ampak preprosto zato, ker učencu želijo dobro. Težava je, ker se potem pojavijo razlike – nekateri učitelji popustijo bolj, drugi manj in učenci so lahko zaradi tega v zelo različnem položaju,« pojasnjuje Anton Meden.
Vse usmerjeno le v količino namesto v kakovost
Še en vzrok za inflacijo petic pa bi bil lahko to, da so šolske politike v svetu in v Sloveniji usmerjene v količino: v večje deleže vpisanih, in to v zahtevnejše in višje stopnje šolanja, ne pa v kakovost. »Ti veliki deleži ne zagotavljajo izboljšav in učinkovitosti šolstva, prej nasprotno,« poudarja Matevž Bren. Kakovost izobraževanja in posledično prihodki posameznikov ter gospodarska rast države so po njegovih besedah povezani z visoko ravnjo kognitivnih znanj, ne pa zgolj z deleži vpisanih in tistih, ki šolo končajo.
Starši, ki želijo otrokom najboljše, bi zato bolj kot odlične ocene morali spodbujati znanje in obenem še razvoj radovednih, zdravih in srečnih osebnosti.
