Tiskane izdaje
Eden najbolj izpostavljenih strokovnjakov ter eden od glavnih govornikov tokratnega simpozija v Vitanju je bil Akihiro Kubota, po osnovni izobrazbi doktorirani inženir pomorske arhitekture, sicer pa profesor umetniških in medijskih študij na tokijski Umetniški univerzi v Tami.
Dejaven je tudi kot algoritemski improvizator, biomedijski umetnik ter predvsem kot snovalec in proučevalec umetniških satelitov.
Na predavanje je prišel kot nagrajenec letošnje izdaje najpomembnejšega svetovnega festivala novih in intermedijskih umetnosti, Ars Electronice 2015 v Linzu.
V isti kategoriji - hibridne umetnosti - je glavno nagrado za svoj projekt z avto-fotosintetičnimi rastlinami prejel Gilberto Esparza, mehiški bioumetnik, ki prav tako trenutno sodeluje s KSEVT na skupinski razstavi Predmet gravitacije.
Kubota je svoje predavanje posvetil prvi kiparski umetnini v globokem vesolju, vesoljskemu plovilu ARTSAT2: DESPATCH.
Zakladnici modernosti KSEVT je ob tem poklonil pomanjšani, s 3D tiskalnikom natisnjeni artefakt, ki simbolizira to plovilo, trenutno najsodobnejši izdelek hibridne umetnosti v vesolju.
Artefakt ARTSAT2: DESPATCH v zbirki Zakladi modernosti. Foto: Ksevt
Despatch je že njegovo drugo pionirsko delo s presečišča naravoslovja, tehnologije, humanistike in umetnosti. Kot prvi je bil namreč februarja 2014 v vesolje izstreljen ARTSAT1: INVADER (angleška kratica za »Interaktivni satelit za eksperimentalne raziskave umetnosti in oblikovanja«), prvi umetniški satelit v zgodovini.
Raketa H-IIA Št. F23, na kateri je bil izstreljen ARTSAT1: INVADER, na poti na izstrelitveno ploščad. Foto: NASA/Wikipedia
Na raketi H-IIA Japonske vesoljske agencije (JAXA) je potoval umeščen v ohišje CubeSat (kockast nanosatelit s stranico 10 centimetrov in težak manj kot 2 kilograma), zasnovan na odprtokodnem vmesniku Arduino.
Njegova programska in fizična oprema se je močno napajala pri hekerski (sub)kulturi. Pod vodstvom Kubote je upravljanje z Zemlje prevzela ekipa študentov in strokovnjakov z Umetniške univerze v Tami in Univerze v Tokiu.
Akihiro Kubota na simpoziju Habiton '15 v vitanjskem KSEVT. Foto: Kornelija Kamenik/KSEVT
Satelit je krožil okoli našega planeta ter proizvajal in oddajal algoritemske vzorce, sintetizirani glas, glasbo, poezijo in slikovno gradivo. Za komunikacijo in sprotno reprogramiranje sta bila zadolžena vgrajeni klepetalni robot (ChatBot) in spletni brskalnik. Med junijem in avgustom 2014 je bil potek misije predstavljen tudi v živo, na razstavi »mission [SPACE x ART] - beyond Cosmologies« v Muzeju sodobne umetnosti v Tokiu. Septembra 2014 se je Invader razgradil ob ponovnem vstopu v Zemljino atmosfero.
Dognanja iz te misije so pomembno vplivala na njeno nadaljevanje - satelit ARTSAT2: DESPATCH (angleška kratica za »Trubadurski izziv v globokem vesolju«), ki ima tehnološko precej podobno zgradbo.
S svojo kiparsko obliko pa nadgrajuje preprosto škatlico Invaderja in nadaljuje misijo dveh prelomnih umetnin 20. stoletja: Tatlinovega spomenika tretji internacionali iz leta 1919 ter Smithsonovega spiralnega pomola, krajinske skulpture iz leta 1970.
Tatlin - Smithson - Artsat. Foto: Artsat Wiki
Od 3. decembra 2014, ko je bil Despatch izstreljen, so ga v okviru globalne iniciative spremljali radioamaterji z vsega sveta, pri čemer je bilo v osrednji ekipi, ponovno na čelu s Kuboto, več kot 70 članov, povečini študentov.
Na Umetniški univerzi v Tami so poskrbeli za zemeljsko postajo, prenos podatkov in programsko vsebino, na Univerzi v Tokiu pa za tehnične pogoje, razvoj in izdelavo umetniškega satelita. Za razliko od svojega predhodnika ta satelit kroži okoli Sonca, vendar je njegova zgradba še vedno precej enostavna, zato je bil njegov signal z Zemlje berljiv komaj dva tedna, dokler ni dosegel razdalje približno 4,7 milijona kilometrov. Njegovo predvideno pot je moč še danes spremljati na posebni spletni strani.
Pri Kubotovem projektu ARTSAT2: DESPATCH gre torej za dve medsebojno povezani misiji, pomembni za kulturni vesoljski program, kjer morajo študenti različnih smeri sodelovati že od vsega začetka.
Po umetniški plati gre za prvo kiparsko delo v globokem vesolju, ki obenem razvija možnosti 3D tiska, ne le v umetnosti, samodejno generira poezijo in jo pošilja nazaj na Zemljo, ter za vse to uporablja odprtokodni vmesnik, da bi ga lahko spremljalo čim več radioamaterjev in neodvisnih strokovnjakov z vsega sveta.
Zadnji sprejem radijskega signala s plovila ARTSAT2: DESPATCH, 14. december 2014. Foto: Zdenek Samek in Rob Hardenberg/AMSAT UK
Vesoljski tehnološki objekti torej morajo postati tudi osebni mediji, podobno kot se je zgodilo s pojavom osebnega računalnika v 70. letih, ki je odtlej korenito spremenil način komunikacije na Zemlji.
Po drugi strani se bosta znanost oz. tehnologija začeli ukvarjati s t.i. kolektivno konstrukcijo in rekonstrukcijo podatkov iz vesolja (kot so to poimenovali v ekipi Artsata), kar pomeni, da informacije iz vesolja ne bodo več strogo v interesu zasebnikov, družb ali celo nacij, marveč plod vzajemnega delovanja visoko strokovne (univerzitetne) in civilne raziskovalne družbe.
S tem se bo humanistična osvoboditev vesolja med drugim začela odzivati na revolucijo osebne uporabe »zemeljskih plovil«, kot so droni, samodejno-vozeči-se avtomobili in drugi roboti. Poleg znanosti in tehnologije mora torej tudi umetnost končno usmeriti pogled k skrajni meji spoznanja - vesolju.
***
Blaž Šef skrbi za stike z javnostjo v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt).
