Tiskane izdaje
Čupa iz zbirke Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) je preprost ribiški čoln, dolg sedem metrov in širok 70 centimetrov, stesan iz enega debla, v našem primeru iz hoje. Tovrstna plovila so izdelovali ribiči sami, tudi naša je bila narejena leta 1898 na domačiji pri Babčevih v Nabrežini pri Trstu. Čupa je edini primer morskega deblaka v Evropi, ki je bil v rabi še do druge svetovne vojne. Je čoln, katerega obliko in način izdelave ter uporabe so naši predniki prinesli še iz svoje pradomovine, kjer so jih uporabljali za ribolov in prevažanje po rekah in jezerih.
Razširjena je bila ob vsej jadranski obali, od Kotorja do Tržaškega zaliva. Ker tu ni bilo pristanov, so morali ribiči čolne po ribolovu vsakokrat potegniti na skalnati breg, pri čemer so se čupe izkazale za trpežne in vzdržljive in se niso prehitro obrabile. Da je čupa ohranila bočno stabilnost in je lahko plula po valovitem in mnogokrat razburkanem morju, sta k opremi spadali še dve glavni vesli, dolgi po šest metrov, ter petmetrski prečni drog teslir. Imela je tudi tretje, pomožno veslo, dolgo tri metre.
Čupa v »fasalu« pod Nabrežino. Fasal je v breg izkopan prostor, kjer je čupa na varnem pred razburkanim morjem in je voda ne more doseči in premetavati. Foto Petrichevic, Trst/Arhiv SEM.
Čupa velja za prvo slovensko morsko plovilo in treba je poudariti, da je bila na obali pod kraškim robom v rabi več kot tisočletje. Razmerje med njeno dolžino in širino priča o razmeroma veliki hitrosti in manjši gonilni moči, s čimer je bila primerna za vse vrste ribolova, tudi pri znanem tunolovu »po slovensko«, ki je potekal v poletno-jesenskih mesecih vse do petdesetih let. 20. stoletja. Čupe, nekoč zelo razširjena plovila, so začele izginjati z gradnjo pristanov konec 19. stoletja.
Čupo iz zbirke SEM, ki so jo Babčevi poimenovali Marija, je leta 1947 pridobil muzejski kustos Milko Matičetov in jo ob zapletenih mejah med cono A in cono B, kjer se je čupa nahajala, z veliko iznajdljivostjo pripeljal v Slovenski etnografski muzej. O njeni zadnji plovbi pri nabrežinskem pristanu »Pri čupah« imamo kar nekaj fotografij. Od tedaj jo muzej hrani kot veliko zanimivost in dragocenost.
Avgust in Zdravko Caharija, Babčeva, zadnjič plujeta s čupo, preden so jo prodali v Slovenski etnografski muzej leta 1947. Foto Petrichevic, Trst/Arhiv SEM.
Plovilo pred prenovo razstavne hiše na Metelkovi ulici ni imelo možnosti, da bi bilo razstavljeno, čeprav gre za edino ohranjeno čupo s slovenskega obrežja. Šele ob odprtju stalne razstave Med naravo in kulturo leta 2006 je končno dobila zasluženo osrednje mesto pri prikazu morskega ribištva. Ob čupi se predvaja tudi dokumentarni film, v katerem Zdravko Caharija, Babčev iz Nabrežine, pripoveduje zgodbo o čupi Mariji, ki jo je tudi sam še uporabljal. V njem izvemo vse o njeni izdelavi in pomenu za slovenske ribiče.
Čupa na stalni razstavi Med naravo in kulturo v Slovenskem etnografskem muzeju. Foto Marko Habič/Arhiv SEM.
Žal pa čupa v zadnjem času kaže vse očitnejše znake propadanja, saj ji ambientalna postavitev ne zagotavlja primernih klimatskih razmer. Kažejo se razpoke in druge očitne poškodbe, ki jih prej ni bilo. Poleg klimatskih razmer je čupa mamljiva tudi za obiskovalce, ki se je radi dotikajo, in večkrat se dogaja, da se v njej znajdejo otroci. Ker gre za edinstven muzejski predmet, smo iskali možnosti za boljše klimatske in varstvene pogoje, a nobena od številnih rešitev ni imela zagotovila, da bo resnično delovala. Na koncu smo se odločili, da jo umaknemo v depo, na razstavi pa jo nadomestimo s kopijo, ki se je bo mogoče dotikati in se vanjo tudi usesti.
V muzeju se veselimo njene umestitve v stalno razstavo, saj bomo zanamcem le tako lahko za čim daljši čas ohranili originalno čupo, to izjemno pričo dediščine avtohtonega slovenskega morskega ribištva, ki bo od junija 2015 imela svoj stalni prostor v ustreznih klimatskih razmerah v muzejskem depoju.
***
Barbara Sosič je kustosinja za kulturo gospodarskih načinov in prometa v Slovenskem etnografskem muzeju.
