Dragocena vesoljska tkanina

Kako so arhitektura, oblikovanje in umetnost spremenili vojaške oznake, funkcionalnost in logistiko.

tor, 29.08.2017, 10:20

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Vesoljske odprave v svoji danes najbolj razširjeni pojavni obliki, kot konglomerat znanstveno-tehnoloških nalog pod okriljem nacionalnih obrambnih ministrstev (malo drugače je v primeru EU), redno vsebujejo droben, a nezamenljiv kos opreme. Večina človeških posadk, ki je v zadnjih petdesetih letih potovala v vesolje, je bila zaznamovana s posebnim izvezenim emblemom, našitkom iz blaga, ki ga kozmonavti ali astronavti nosijo na uniformah ali skafandrih. Poznamo osebne, ekipne, projektne, tovorne, agencijske, komemorativne in druge našitke, ki z umetniško obdelavo motiva ter pogosto z zelo jasnim metaforičnim jezikom upodabljajo glavne naloge ali značilnosti odprave. Tradicionalno so na njih že dolgo zapisani tudi priimki posameznih kozmonavtov ali astronavtov.

Dandanes obstaja živahen trg, ki zbiratelje zalaga s temi iskanimi kosi vezenin. Pri tem gre navadno za reprodukcije ali spominke, pa tudi za ponaredke, ki so bili naknadno ustvarjeni za odprave, ki so sicer imele svoje uradne insignije, ne pa tudi našitka iz blaga ali njemu podobnega kosa oblačila. K zbirateljski zagrizenosti prispeva še dejstvo, da je včasih težko dobiti zanesljive podatke o izvoru našitkov, ker so nastajali v zelo majhnih serijah, mnogo pred časom globalnih telekomunikacij ali tržne odprtosti vesoljskih programov, še zlasti v Sovjetski zvezi ter pozneje v Rusiji.

Prvi našitek v zgodovini je leta 1963 na Vostoku 6 nosila Valentina Tereškova, prva ženska v breztežnosti. Naredili so samo en primerek in mu tedaj očitno še niso pripisovali kakšne manifestacijske vrednosti. Tereškova je svojega goloba miru, ki je bil poleg sončnih žarkov in kratice CCCP (Zveza sovjetskih socialističnih republik) glavni motiv na našitku, nosila na termoizolacijski plasti svojega skafandra, pod oranžno vrhnjo plastjo, zato je dokumentiran samo na redkih uradnih fotografijah. Najzgodnejši poleti nasploh niso posvečali posebne pozornosti takšnim oznakam, ki bi bile ustvarjene zgolj za en sam polet ali celo osebni podpis udeleženca.


Orbita Noordung, našitek, 2006. Foto: arhiv KSEVT

Ko so leta 1965 svoj prvi našitek ustvarili Američani, in sicer ga je zase in za svojega kolega Peta Conrada v kapsuli Gemini-5 oblikoval astronavt Gordon Cooper, je že imel dve različici. V uradni mu je bilo na zahtevo vodstva treba odstraniti osebni moto »8 Days or Bust«(slov. 8 dni ali pa nič; toliko dni so namreč pričakovali, da bo trajala odprava). Odtlej so Nasine odprave redno vsebovale ta element astronavtske oprave. Od časov požara na Apollu 1 jih izdelujejo iz negorljivih snovi, npr. silikatne beta-tkanine (ang. Beta-cloth) in drugih derivatov. Ogromno kontroverzij in sprememb v oblikovanju je seveda imela odprava Apolla 11, tudi zaradi ogromne količine poznejših ponaredkov in seveda svoje ikonografske vrednosti. Na njej lahko vidimo ameriškega beloglavega orla, ki nosi oljčno vejico miru na Luno.

Na ruski strani je Aleksej Leonov, znani ljubiteljski slikar med kozmonavti, med svojim pionirskim vesoljskim sprehodom leta 1965 oblikoval svoj našitek, ki so ga potem uporabili še na nekaj naslednjih odpravah. Vsaj do leta 1978 in prvih odprav Interkosmosa, daljnosežnega sovjetskega programa, ki je okno v vesolje odprl še za druge nacije poleg »Američanov in Rusov«, je bilo oblikovanje teh posebnih našitkov na ruski strani precej naključno in neuradno. V enaki meri je bil dostop širše javnosti do izvirnikov omejen na diplomatska darila, reprodukcije ali zagrizenost zbirateljev.

Glede na dejstvo, da so bili kozmonavti ali astronavti največkrat vojaški piloti ali inženirji v vojaški službi, je takšne našitke mogoče videti kot logično nasledstvo določil vojaških uniform in njihovih različnih oznak za čine: epolet, trakov na manšetah, ploščic. Celo v letu 2017 kozmonavti ali astronavti za svoje polete še vedno oblikujejo lastne, neuradne našitke kot del posebne tradicije, ki je strogo uporabno vojaško oznako v vesoljskem okolju pretvorila v čustveni zapis z izredno nesnovno vrednostjo, pogosto podkrepljen z močnim umetniškim pečatom.


Spominska soba/središče Hermana Potočnika Noordunga, Vitanje, našitek, 2006. Foto: arhiv KSEVT

Poleg astronavtov slovenskega porekla, Jerrya Linengerja, Ronalda Šege in Sunite Williams, ima ta drobni izdelek tudi v Sloveniji, domovini čipkarstva, drugačno zgodovinsko in uporabno črto. Danes bomo izpostavili tiste našitke, ki so neposredno povezani z zgodbo Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij.

Tematski predhodnik trem vitanjskim emblemom je bil gotovo našitek, ki ga je za prvo iniciativo za ustanovitev Slovenske vesoljske agencije (SVA) leta 2001 oblikoval Boris Balant. Pobuda je nastala na prvem Noordungovem forumu v Ljubljani, natančneje ob štirideseti obletnici Gagarinovega poleta. To je bil poziv slovenski državi k upoštevanju zgodovinskih temeljev za polnopravno sodelovanje v uradnih vesoljskih programih na področju znanosti in umetnosti. Našitek vsebuje kopico referenčnih zamisli in izčiščen sporočilni jezik: središčni motiv je kratica SVA, kjer je S v sredini, V in A pa se preslikujeta obakraj plasti svetlobe, ki Zemljo na fotografijah od zunaj navidezno ločuje od teme (tukaj pomensko svetle beline), ki jo obdaja. Med vsemi plastmi prehajata dve človeški ribici s skafandroma na glavah.

Ob otvoritvi spominske sobe, posvečene Hermanu Potočniku Noordungu, v kleti občinske stavbe v Vitanju sta nastala naslednja dva primerka, ki ju je oblikoval Miha Turšič. Prvi, večji, govori o zgodovinski prelomnici, ki je takrat šele postajala del širše recepcije Potočnikovega dela. Na njej sta iz tlorisa in narisa prikazani poenostavljeni skici bivalnega kolesa, prve vesoljske arhitekture iz leta 1928. Drugi, manjši, prikazuje geostacionarno orbito kot orbito Noordung, saj je njena prva natančna določitev in opredelitev pomena izvirala točno iz istega časa, iz Potočnikove knjige iz leta 1928. Ena največkrat citiranih fotografij z obema našitkoma je tista, na kateri z njima pozira Günter Verheugen, tedanji podpredsednik Evropske komisije, na otvoritvi razstave Noordung 1995:2045 v Bruslju leta 2006, kmalu po otvoritvi spominske sobe v Vitanju.


Našitek KSEVT. Foto: arhiv KSEVT

Četrti našitek nosi kratico KSEVT in je zaznamovan s Tržaškim konstruktivističnim ambientom, še enim pomembnim delom zgodovinske zasnove kulturnega vesoljskega programa. Tudi tega je oblikoval Miha Turšič. Zadnja črka okrajšave je povezana z levitacijsko konstrukcijo Eduarda Stepančiča iz leta 1927, ki je bila del skupinske umetnine in je na svoj način predhodila razvoju umetnosti v breztežnosti. Prikazana je iz treh različnih zornih kotov, da bi označila preskok umetnosti v realno tridimenzionalnost, ki jo na Zemlji omejuje njena lastna težnostna konstanta. Obenemo obiskovalcem sporoča, da je vsaka orientacija predmeta v vesolju zgolj relativna in ne več absolutna, kakor to velja za naš domači planet.

Stavba Ksevta v Vitanju ter njene stalne zbirke bodo čez nekaj dni, 6. septembra 2017, praznovali peto obletnico otvoritve. Po eni strani v tem času skupaj vstopamo v novo sezono poglavij Kabineta čudes, po drugi pa v obdobje, ko bosta muzejska in spominska raven Ksevta, dobili nove oblike in razsežnosti, prav tako kot dialog med vojaškimi in vesoljskimi našitki.

***

Blaž Šef skrbi za stike z javnostjo v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT).

Prijavi sovražni govor