Tiskane izdaje
Sledi predhodnikov gugalnih konjičkov nas vodijo v srednji vek, ko so bile med otroki priljubljene igrače konjički. Les v obliki konjske glave je bil nameščen na dolgo palico, ki so jo otroci dali med noge in »jezdili« naokoli. S takšnimi igračami se otroci igrajo še danes.
Gugalni konjički, kot jih poznamo danes, so skozi čas doživeli veliko sprememb in izboljšav. V 17. stoletju so bili narejeni iz masivnega lesa, z visokim težiščem, kar je imelo za posledico mnogo otroških padcev. V viktorijanski dobi so izdelovali votle, lažje konjičke s stojalom. Kraljici Viktoriji (1819−1901) so bili najbolj všeč konji sive barve s pegami. Njeno navdušenje nad njimi je prav gotovo pripomoglo k priljubljenosti teh igrač. Sprva so konjičke iz lesa po naročilu izdelovali in oblikovali obrtniki. Nekateri so jih tudi pobarvali in okrasili z grivo, repom, sedlom, drugi pa so finalna dekorativna dela prepustili drugim mojstrom ali kar novim lastnikom. Ob koncu 19. stoletja so začeli konjičke izdelovati tovarniško.
Tudi materiali so se skozi čas spreminjali: lesenim konjičkom so se pridružil tudi takšni iz mavca, iz blaga, polnjenega z žagovino, plišasti, plastični. Tudi spodnji, gugalni del se je spreminjal. Daljše »sani« so omogočale bolj »divjo ježo«, krajše pa bolj mirno. Nekaterim so dodali tudi kolesa.
Leta 2006 sta se Katlinel in Les Hartness iz Kalifornije vpisala v Guinessovo knjigo rekordov kot imetnika največjega ročno izdelanega konjička na svetu, na katerem so se lahko gugali trije odrasli ali pet otrok hkrati.
V muzejski zbirki Otroško življenje hranimo deset gugalnih konjičkov iz različnih obdobij. Osem jih je na ogled na stalni razstavi Brlog igrač, dva trenutno hranimo v depoju. Foto: Sherpa
Gugalnega konjička iz zbirke Otroško življenje, ki ga danes predstavljamo, je darovala ena najmlajših soustvarjalk zbirke. Konjiček je med tovrstnimi igračami v zbirki najmlajši − tako po nastanku kot po datumu prihoda v muzej.
Devetletna deklica Zara se takole spominja svoje igrače: »Gugalnega konjička sem dobila, ko sem bila stara štiri leta. Na božični večer me je pričakal v sestrini sobi. Ob pogledu nanj sem bila zelo presenečena in navdušena, saj sem si konjička zelo želela. Takoj sem zlezla nanj in 'ježa' se je začela. Moj Konj, tako mu je bilo ime, je bil nekaj posebnega, saj se je tudi oglašal in srček pod njegovo glavo se je svetlikal. Zelo rada sem mu česala in urejala grivo in rep. Najraje sem se gugala v sobi, včasih se mi je v sedlu pridružil tudi plišasti medved Marko. Konjiček je bil priljubljen tudi med mojimi prijateljicami. Spomnim se, da sva si neko popoldne pripravila piknik. Kar v v moji sobi. Po tleh sem razgrnila odejo in zabava se je začela. Namesto sladkornih kock in ovsa sem svojega Konja hranila s pisanimi perlicami, ki pa mu žal niso teknile. Sredi zabave pa − nevihta! Skupaj sva se zatekla v varno zavetje jame. Ta 'jama' je bila za vrati otroške sobe. Ker sem igračo prerasla, sem se odločila, da jo podarim Otroškemu muzeju Hermanov brlog, kjer rada preživljam prosti čas.«
Zarin gugalni konjiček je vpisan v Zbirko otroško življenje z oznako OŽ 4074. Mere: 75 cm x 70 cm x 35 cm. Foto: Jožica Trateški/MnZC
Morda je Zaro ravno ta gugalni konjiček tako navdušil, da si je lani izbrala nov hobi (konjička) in se pridružila konjeniškemu klubu. Z velikim navdušenjem hiti pripovedovati o Seri, Boniju, Hakimu, Alfu in Princes. Pa o skrbi in negi konj, o vadbi, o koraku, kasu, galopu, o ponijih in o tistih ta velikih konjih, s katerimi se že zdaj druži.
Že stoletja priljubljena igrača še vedno predstavlja izziv sodobnim in priznanim oblikovalcem doma in v tujini. Kljub novim formam in materialom pa ustvarjalce gugalnih konjičkov še vedno vodi misel, da bo nova igrača otrokom prikupna in da bodo z njo »odjezdili« v prijazen otroški svet.
***
Jožica Trateški je kustodinja v Muzeju novejše zgodovine Celje.
