Tiskane izdaje
Med najpomembnejšimi okupatorjevimi ukrepi za popolno ponemčenje slovenske Štajerske je bilo množično izganjanje Slovencev. Nagle in množične aretacije, ki so jih izvajali po vsej slovenski Štajerski, so kmalu napolnile zapore, zato so za aretirance uredili zbirna taborišča. V Mariboru je bilo takšno taborišče urejeno v južnem poslopju meljske kasarne. Taborišče Aufhaltelager Landwehrkaserne Marburg an der Drau je delovalo do konca julija 1941.
Najprej so v taborišče zapirali le posameznike, v začetku junija pa tudi njihove družinske člane. Od aprila do konca julija 1941 je bilo v meljski kasarni zaprtih približno 11.500 ljudi. Režim v zbirnem taborišču je bil zelo podoben režimu v nemških koncentracijskih taboriščih lažje stopnje. Aretirance so nacisti zasmehovali, še posebno poniževalno pa so ravnali z duhovniki. Prvi transport z izgnanci iz meljske kasarne je odpeljal 7. junija 1941, v prvem in drugem valu deportacij pa je bilo iz slovenske Štajerske izgnanih skupaj 14.612 oseb.
Naša zgodba se je začela 30. marca 1941, na rojstni dan sina dr. Cirila Porekarja. Iz Beograda je prispela brzojavka s sporočilom, ki so ga razumeli le člani družine. Torta je ostala na mizi, pograbili so že pripravljeno prtljago in Ciril je ženo in sina odpeljal na vlak iz Varaždina proti Zagrebu in naprej v Bosno, kjer so že prej kupili hišico. Ob slovesu niso niti slutili, da so se poslovili za celih 52 mesecev.
Ciril Porekar se je rodil leta 1900 na Humu pri Ormožu. Med prvo svetovno vojno je bil poslan na južnotirolsko fronto, zbežal iz ujetništva in se pridružil Maistrovim borcem. Po vojni je doštudiral medicino in delal kot zdravnik v Ljutomeru. Tam je pričakal okupacijo in v svojih spominih zapisal, da je bil prva žrtev nemških vojakov v Ljutomeru povoženi pes tamkajšnjega kulturbundovca.
15. aprila 1941 je v Ljutomer prišel Gestapo in za Cirila se je začelo težko obdobje. Po prvi aretaciji so ga, skupaj z ostalimi priprtimi, sicer spustili na prostost, ob drugi aretaciji pa so dobil dovoljenje, da si pripravijo potno torbo in največ 500 dinarjev po osebi. Od moških so zahtevali, naj podpišejo izjavo, da se prostovoljno odpovedujejo svojemu premoženju v korist rajha in da se bodo prostovoljno tudi odselili. Skupina moških, med njimi Ciril, se je temu uprla. Po grožnjah z ustrelitvijo so se lotili mučenja − uporniki so morali stati na mestu, niso se smeli nasloniti drug na drugega ali na zid. Ob vsakem premiku so jih pretepali, nato pa zaprli v samico.
Foto: Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor
V odlomku iz njegove romanizirane kronike, ki ga hranimo v Muzeju narodne osvoboditve Maribor, je med drugim zapisano: »10. maja 1941 je prišel čas, da so se morali posloviti od Ljutomera. Jetnike so med potjo na kolodvor spremljali žalostni pogledi tihih mimoidočih. Cirilu dolgo ni šlo iz spomina, da bi se bila bivša njegova pacientka iz Noršinec, ko ga je zagledala, skoraj zgrudila, da se ni oprijela drevesa v drevoredu. V Ptuju vlak ni mogel dalje ko do Drave, ker je bil most porušen. Po ruševinah, ki so jih sicer že popravljali, so morali pešačiti. Tudi v Mariboru so mostovi bili poškodovani, zato so jih tam, kjer je menda do 1913 držal čez reko stari most, gnali kot živino čez novozgrajeni pontonski most. Spotoma je Ciril opazil znanko in jo prosil, naj obvesti njegovo sestro, kje ga je videla. Pa jih je dobil z bičem po plečih.
Cirilovo skupino so s šestim transportom odpeljali dne 24. junija že v osebnih vagonih v Lazarevac. Dva dni prej se je razvedelo, da so Nemci napadli Sovjetsko zvezo. Nacisti so bili primerno poklapani, zaporniki pa navdušeni, saj so bili trdno prepričani, da bo Rdeča armada kaznovala okupatorje za vsa njihova zločinstva. Na poti iz meljskega taborišča se je Ciril sklonil in pobral dva kamenčka. Enega je kot spomin na rodno zemljo nosil ves čas izgnanstva pri sebi. Kamenček je sedaj v Muzeju narodne osvoboditve v Mariboru. Drugega je potreboval, da bo v Sevnici z njim obtežil pismo, ki ga bo vrgel iz vlaka na tastov vrt. V Ulici pregnanih mu je pri svoji pastorki ob odprtem oknu v ozadju sobe mahala z robcem rodna sestra in se tako poslovila od njega.«
Kamen, ki ga hranimo v muzeju je priča preganjanju v času druge svetovne vojne. Na videz nepomemben, neugleden spomin, nosi s seboj izredno pomembno zgodbo, ki te pretrese. Trenutno je na ogled na razstavi Oblaki so rdeči. Vprašanje, ki ga postavljamo obiskovalcem, je: kaj bi s seboj vzeli vi, če bi morali zapustiti svojo domovino, svoj dom in svoje ljubljene?
***
Dr. Aleksandra Berberih-Slana je direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor.
Zgodba je del razstave Oblaki so rdeči, primerjalne razstave prve in druge svetovne vojne v Muzeju narodne osvoboditve Maribor.
