Tiskane izdaje
Kdo med nami spominov iz otroštva ne povezuje z igračami? Naj so bile igrače preproste, izdelane doma ali pa prava umetniška dela, vsi smo imeli tiste posebne zaklade, s katerimi smo preživljali svoje otroštvo.
Nekateri so svoje igrače ohranili, nekateri so jih zavrgli, številne pa so na srečo pristale v zbirkah muzejev. Igre in igrače so se skozi čas spreminjale, vsaj v načinu izdelave, če ne v svoji osnovni ideji in namenu.
Zelo pogoste igrače deklic iz mesta so bile punčke − od doma izdelanih punčk iz cunj do tistih porcelanastih, ki so si jih nekoč lahko privoščili le redki. S pojavom plastičnih mas so postale tudi punčke lažje dosegljiv zaklad. Njihova popularnost pa je le še rasla.
Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor
Muzej se ponaša z lepo zbirko igrač, v kateri so tudi številne punčke. Ena pa ima posebno zgodbo:
Punčko sem dobila konec 70. let iz Nemčije. Podarila sta mi jo teta in stric moje mame, ki sta živela in delala v Zvezni republiki Nemčiji. Anica in Franc (tako jima je bilo ime) sta sorodnikom vedno prinašala izredno lepa darila, sploh hčerkam svojih dveh nečakinj (bile smo štiri punce).
Najbolj srečna sem bila, ko sem dobila pričujočo punčko, ki je pela in govorila. Na hrbtu ima namreč neke vrste majhen gramofon, v katerega si vstavile eno od številnih malih plošč. Najbolj sem si zapomnila, da je punčka tako rekla »mama, mama«, »Ich liebe dich« in pela pesem »Oh, du lieber Augustin«.
To je bilo tudi moje prvo srečanje z nemškim jezikom, saj nismo lovili avstrijske televizije ali radia. Moja starša, kljub temu da smo živeli v maloobmejnem območju, nikoli nista hodila po nakupe v Avstrijo. Spomnim se, da so drugi hodili tja po pomaranče, kavo in čokolado.
Čeprav mi je mama svetovala, naj punčke ne nosim v vrtec, sem jo seveda odnesla in okoli nje so se vnemali prepiri, saj se je vsak hotel igrati z njo. Takih igrač v Jugoslaviji ni bilo in vsi so se je želeli dotakniti. Ko jo je prijatelj Dejan vrgel na tla in je bilo videti, da se je pokvarila, sem jokala. A na srečo je še vedno delala, v vrtec pa je nisem več nesla.
Morda sem jo prav zaradi tega, ker je v moji mladosti predstavljala tako dragocenost, ohranila do današnjega dne. Priča o časih, ko je veliko naših odhajalo na delo v Zahodno Evropo, o nam neznanih stvareh, ki so jih prinašali od tam, o ločitvah družin, saj sem imela kar nekaj sošolcev, katerih starši so delali v Nemčiji, otroke pa pustili doma, s starimi starši.
Nekateri otroci so se tako popolnoma odtujili od staršev. Po drugi strani pa je nekaj mojih sošolcev zapustilo domovino po letu 1991, ko so jih starši odpeljali s seboj v tujino.
Priča tudi o časih velikih razlik med Vzhodom in Zahodom in o tistem »posebnem« na drugi strani meje, kamor mi nikoli nismo stopili (vsaj medve s sestro ne), čeprav je mama službeno pogosto potovala v tujino. Priča o časih, ko je bila čokolada na policah slovenskih trgovin redkost, za pralni prašek se je stalo v vrstah ... Jaz pa sem imela punčko, ki je ni imel nihče drug.
Foto: Muzej narodne osvoboditve Maribor.
***
Punčka bo od 3. decembra na ogled v Muzeju narodne osvoboditve Maribor, na novi razstavi Svet igrač.
Dr. Aleksandra Berberih-Slana je direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor.
