Tiskane izdaje
Pozneje smo razglednice neodposlane prinašali s potovanj, ker nismo utegnili kupiti znamke ali nismo našli poštnega nabiralnika. Danes pa lahko vsak trenutek naredimo fotografijo in jo pošljemo s pametnega telefona, poleg napišemo še LP ali pa jo objavimo na katerem od spletnih družabnih omrežij.
Mi smo razglednice ohranili in v Muzeju novejše zgodovine Celje imamo zbirko, ki obsega več kot 7700 razglednic, ki so v celoti digitalizirane. Z njimi se lahko sprehajamo v različne smeri, od domačega kraja Celja do večjih ali manjših mest v regiji. Postale so dragocen vir za spremljanje spreminjanja podobe krajev in razvoja posameznih območij. Poleg splošnih in panoramskih pogledov na mesta in vasi so na razglednicah izpostavljeni tudi posamezni predeli ali stavbe, ki so bili v času, ko so bile izdane, pomembni za politično, narodno, kulturno, družabno, društveno in gospodarsko življenje.
Za zlato dobo izdajanja razglednic velja obdobje med letoma 1890 in 1910. Ljudje so si s papirnatimi kartami pošiljali pozdrave iz krajev, kjer so bivali, jih obiskovali, tja hodili na oddih. Vzporedno z razvojem turizma se je povečevalo tudi število razglednic, ki so iz dopisnega sredstva postale predmet zbiranja. Skupaj z razglednicami so se pojavile tudi prve velikonočne in božične kartice.
Tovarna Westen in Cinkarna Celje, odposlana 1929, založnik Šturm Alojzij, trafikant, Gaberje - Celje. Foto: Arhiv MNZC
Tudi domači založniki so začeli izdajati razglednice, ki so se v naših krajih pojavile prvič v prvi polovici devetdesetih let 19. stoletja, seveda s tujimi založniki. Razglednice so bile natisnjene v tehniki barvne litografije ali kromolitografije. V dvajsetih letih 20. stoletja je stare tiskarske tehnike izpodrinil ofsetni tisk, ki je poslabšal kvaliteto razglednic. Njihove stare slave jim nista povrnila niti iznajdba barvnega ofsetnega tiska in pojav barvnih razglednic.
Naslovna stran prvih razglednic je bila v celoti namenjena naslovu, pozneje pa so jo preoblikovali v dva dela: na desni je bil prostor za znamko in naslov, na levi pa za sporočilo. Zadnja stran pa je imela slikovni in sporočilni del, a se je prvi nato počasi razširil čez celotno zadnjo stran razglednice. Tako se je razvila razglednica v današnji podobi, ki pa smo jo Slovenci vse do leta 1908 imenovali dopisnica.
Pozdrav iz Celja, odposlana 1899, založnik Georg Adler, Celje. Foto: Arhiv MNZC
Samo mesto Celje je zaradi svoje lege, slavne zgodovine in gospodarske veljave že od nekdaj nudilo hvaležne motive za vedutne razglednice, ki so bile tudi pogosto slovensko ali nemško narodnostno uglašene. Celjski knjigarnarji Fritz Rasch, Georg Adler ter družbenika Karl Goričar in Franc Leskovšek so, sodeč po količini izdanih razglednic, poskušali predvsem zadostiti željam dopisovalcev in vnemi zbirateljev v Celju. Založnikom, ki sta jih konkurenca in povpraševanje kupcev silila k čim večji ponudbi različnih motivov na razglednicah in zbirateljem, zasebnim in javnim, kot so muzeji, knjižnice in arhivi, pa se moramo zahvaliti za razglednice, na katerih lahko prepoznavamo podobe naših krajev izpred sto in več let, podobe, ki jih ni več.
V muzejski zbirki razglednic pa ne najdemo le motivov Celja, ki sicer res tvorijo glavnino zbirke. Najdemo tudi zdraviliške kraje Rogaško Slatino, Dobrno, Rimske Toplice, Laško, Topolšico, kraje v Savinjski in Zadrečki dolini, na Kozjanskem, pa kraje proti Radečam in Trbovljam. V zbirki hranimo tudi velikonočne, božične in novoletne čestitke ter voščilnice za god in rojstni dan.
Prof. Bronica Gologranc Zakonjšek je muzejska svetnica v Muzeju novejše zgodovine Celje.
