Tiskane izdaje
S temi besedami se je naš junak Wilhelm Petek lotil pisanja svojih spominov, ki jih je podaril »... moji dragi, ljubeči iz globine srca, ki mi je najdražje in najmilejše na tem svetu«. Zakaj se je lotil pisanja, ne bomo nikoli izvedeli, a dejstvo je, da je za seboj pustil neprecenljivo pričevanje, kljub temu da je iz zapisov jasno razbrati, da so bili spomini zanj precej boleči: »Ta moj kratek spis iz mojih življenskih dogodkov, iz te 'svetovne vojne', ki je storila toliko žalosti in gorja, nesreč in zla, v spomin, v trajen spomin, in vsakdo kdor bi to knjigo prečital, naj ne bo preveč otožen in žalosten. Ni to popolnoma celi opis, ker bi tudi se človeku poprej zmedlo ob mislih in ob pogledih nazaj v prošlost grozot na bojišču, ki so se tam vršile. Koliko je bilo zdihovanja in jokanja za padlimi brati, možmi in dragimi, ki jih je usoda ločila na takšen grozen način od njih. Strah in groza pretresa srce samo ob misli.«
Pisalo se je leto 1915, ko je bil Wilhelm Petek 15. aprila vpoklican v 87. pehotni polk. Ta polk je veljal za eno najboljših enot avstro-ogrske armade. Njegovo jedro je bilo izrazito slovensko, saj je bilo maja 1918 v njem 84 odstotkov Slovencev, med njimi tudi Petek. S tem se je začelo njegovo dolgo in pretresljivo potovanje skozi vojne strahote in šele po osmih letih službovanja v vojski se je lotil pisanja spominov.
Spomini Wilhelma Petka so pretresljiv oris pogojev, v katerih so živeli vojaki, bolečin, ko so bili ranjeni, bolezni, s katerimi so se spopadali, strahu, žalosti ob izgubi prijateljev, in hkrati tudi večnega vprašanja: čemu in za koga? Med njegovimi zapiski najdemo misli človeka, ki se bori proti sovražniku, a se mora soočiti tudi z notranjo bitko: »Ura bije ena zjutraj in glej, oh groza. Kamor Ti nese pogled Tvojih oči povsod ne vidiš drugo kakor ogenj in ogenj, ki ga bruhajo naši topovi na zakletega sovražnika. Toda ob mislih človeški ako poglobi svoj spomin, si lahko misli, kaj je sploh storil on meni žalega ali jaz njemu, da se tako postopa nasproti njim, ki tudi niso prav zaprav nam nič zakrivili.
Izgubljena mladost
Wilhelm je imel srečo in je vojno preživel, kakor tudi boje za severno mejo. Po vrnitvi domov se je namreč pridružil Maistru in njegovim borcem. A najlepša leta svojega življenja je, kakor je ugotovil, izgubil v vojni: »... Iz mojega mladega življenja nimam kaj poročati, ker sem v teh letih, ko pride mladostna norost, [moral] iti k vojakom.«
***
Dele spominskih zapiskov Wilhelma Petka lahko obiskovalci najdejo na primerjalni razstavi prve in druge svetovne vojne Oblaki so rdeči v Muzeju narodne osvoboditve Maribor.
Dr. Aleksandra Berberih-Slana je direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor.
