Tiskane izdaje
Fenomen punka je postal predmet sodobne umetnosti. V posebni sobi, imenovani Punk muzej, v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova v Ljubljani so razstavljeni fanzini, videoposnetki in diapozitivi iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Muzej je zasnovan kot odprti arhiv, ki se poveča vsakič, ko zainteresirani obiskovalec donira plakat, koncertno vstopnico, fotografijo ali kakšen drugi predmet iz svojega osebnega arhiva. Idejni vodja prostora je Igor Vidmar, ki je v enega izmed katalogov zapisal: »'Punk muzej' v Muzeju sodobne umetnosti na Metelkovi bo avtonomen, delo samih protagonistov − punkerjev 77−87: bendov, publike, grafitarjev ... Ne bo analogno negibna zbirka starin, ampak digitalno, spremenljivo, interaktivno, 'naredi sam'/v nastajanju dogajanja Ideje/Idej punka tukaj in zdaj. Tudi za nazaj.« Punk muzej je živ prostor, kjer občasno potekajo tudi pesniške delavnice, ki jih vodi eden od protagonistov tega gibanja osemdesetih Esad Babačić.
O punku v Sloveniji je bilo v preteklosti že veliko zapisanega, a kljub temu ne bo odveč, če nekatere stvari znova poudarimo. Skoraj hkrati z rojstvom punka v Veliki Britaniji se je ta pojavil tudi pri nas, v podobni obliki, a ne z isto vsebino. Na Otoku se je punk razširil med mladino iz delavskih četrti, ki se je z nezadovoljstvom in nezaupanjem odzvala na politično-ekonomski sistem ter na krizo vrednot, značilnih za kapitalistično družbo. Pravzaprav se je tudi pri nas mladina odzvala na podobno situacijo: stanje splošne recesije, stanovanjske probleme in brezposelnost, krizo pa je spremljal tudi generacijski konflikt, značilen za zaton socialističnega sistema. Izrazita je bila želja po pluralistični družbi, ki bi svoje zahteve uveljavila na demokratični način. Razmere so spodbudile ustvarjalnost (večinoma srednješolcev in študentov), ki je na svoj način − prek glasbe, mode, videa, poezije, fotografije, teatra in performansa − izrazila upor.
Esad Babačić v Punk muzeju, 2016. Foto: Dejan Habicht/Moderna galerija, Ljubljana
O punk fenomenu na svojevrsten način priča spominska plošča pri vhodu moščanske gimnazije. Pred štiridesetimi leti je namreč skupina Pankrti, prva punk skupina v tedanji Jugoslaviji, v tamkajšnji telovadnici imela svoj prvi koncert. Pankrti so občinstvu predstavili nov tip besedil, ki so predstavljala prelom s prevladujočo popularno glasbo. V njih so obračunavali z režimom, izpostavljali njegov hinavski značaj, hkrati pa zavzeli kritično distanco do družbe, do uveljavljenega razmišljanja, ki so mu nastavljali ogledalo. V naslednjih letih je sledilo formiranje punkovskih bendov, kot so Kuzle, Lublanski psi, Otroci socializma, Indust-bag, Via ofenziva, Tožibabe, Niet in drugih. Punku ob boku sta stopali tudi skupini Borghesia, ki je pravzaprav prva, ki je v slovenskem prostoru uvedla videoumetnost, in Laibach, ki je kasneje postal del kolektiva Neue Slowenische Kunst.
Punk muzej na razstavi Sedanjost in prisotnost, 2011−2015. Foto: Dejan Habicht
Zaradi izredne popularnosti punka se je pojavila potreba po prostorih, kjer bi se ljudje s podobnimi interesi lahko družili. V osemdesetih letih je bilo ustanovljenih veliko klubov, ki pa jih je oblast po relativno kratkem času delovanja zaprla. Prevladovalo je stališče, da subkulturno-glasbeni pojav ne nosi nikakršne teže, za obstoj klubov in ostalih prostorov, ki so jih samoiniciativno odprli punkerji, pa tako ni nikakršne podlage.
Alternativci so se začeli zadrževati tudi na javnih prostorih, recimo na trgih in v parkih. Plečnikov trg so z grafitom preimenovali v Johnny Rotten Square (poimenovan po pevcu skupine Sex Pistols). V tem kontekstu je pomemben pojav grafitov, ki so bili pogosto kritične narave in so hkrati oznanjali nove vzornike, pomembno vlogo pri širjenju informacij med punkerji pa je imel tudi fanzin.
Fanzin (fan-magazin, revija ljubiteljev, bi lahko rekli) je pravzaprav nekakšna alternativna publikacija, kjer so bila sprva objavljena besedila raznih punkovskih bendov, fotografije, kritike plošč in koncertni vtisi, članki o glasbenih skupinah, intervjuji z različni osebami s punkovske scene, kasneje pa so se začeli pojavljati tudi vse bolj politično obarvani zapisi, ki so izražali družbenokritična stališča. Fanzin je predstavljal alternativo množičnim medijem, ki so o punku večinoma poročali z negativnega stališča.
Punk muzej na razstavi Nizkoproračunske utopije, od 2016. Foto: Dejan Habicht
V medijih so se že konec sedemdesetih let pojavljali članki in pisma bralcev, ki so izražali začudenje, od kod pravzaprav ta provokativna drža prihaja, kritično misleče so obsojali in z njimi pogosto zelo ostro in grobo obračunavali (nekomu se je celo zapisala absurdnost, da so punkerji po koncertu nekemu kmetu ukradli psa in ga kasneje pojedli). Zaradi nenavadnega videza in obnašanja, ki ga starejša populacija ni razumela in odobravala, so se v družbi kmalu začele pojavljati govorice, da so punkerji nacisti ali da s tem, ko nosijo nacistične simbole ter vzklikajo nacistična gesla, podpirajo nacizem.
Tovrstno nastrojen odnos je podpihovala tudi partija, ki je začela izgubljati nadzor. Začela se je gonja proti fenomenu, ki naj bi prinašal nered in nasilje z Zahoda. S punkom pri nas je bila pogosto tesno povezana represija: racije v javnih lokalih niso bile nič nevsakdanjega, pritiske pa so izvajali tudi nad družinami punkerjev, v šolah ter na delovnih mestih, vse hujša je postajala tudi cenzura. Punkerji sami so dojemali neprestane aretacije kot izraz strahu pred spremembami.
Oblast ni znala na drugačen način obračunati s tistimi, ki so jasno in glasno izražali, da niso zadovoljni s sistemom. Nekateri med njimi so resda nosili nacistične simbole, a ne zaradi privrženosti nacizmu, temveč zaradi oblike upora in načina provokacije. Policija je kar nekajkrat prijela in odvedla na zaslišanje posameznike z obtožbo, da so privrženci nacizma.
Leta 1981 je policijsko nasilje doseglo vrh s skonstruirano tako imenovano nacipunk afero. Aretirani so bili člani benda Četrti rajh (krajše 4R), ki naj bi bili ustanovili neonacistično stranko. Osumljenci so bili obtoženi sovražne propagande in pozivanja k protiustavni spremembi socialistične samoupravne družbene ureditve. Poskusi utišanja alternativne mladine, ki je bila nekonvencionalna, kreativna in je rušila tabuje ter neposredno govorila o problemih, so bili neuspešni.
Punk muzej na razstavi Nizkoproračunske utopije, od 2016. Foto: Dejan Habicht
Kaj nam ostaja po punku?
Punk je del družbe predramil in sprožil porast različnosti ter kritičnosti, ki ju Jugoslavija dotlej ni poznala, morda bi lahko celo trdili, da je prispeval k demokratizaciji družbe. S svojo nekonformistično držo so se punkerji zavzemali predvsem za svobodo izražanja in ustvarjanja, hkrati pa poosebljali nezadovoljstvo z obstoječim sistemom. Mislili so onkraj nacionalnih okvirov, brez predsodkov, pisali in peli so tako v slovenščini kot v srbohrvaščini (ter drugih jezikih) in na tak način kljubovali ozkoglednosti nacionalizma.
V današnjem času lagodnosti in konformizma, ko nam primanjkuje strasti in angažmaja, punk predstavlja sliko drugačne eksistence. Na takšen način ostaja pomemben. Obiščete ga lahko v MSUM.
Muzej sodobne umetnosti Metelkova je odprt vsak dan od 10. do 18. ure, razen ob ponedeljkih in praznikih.
***
Kaja Rožman vodi razstave v Moderni galeriji v Ljubljani.
