Tiskane izdaje
Ne samo oblika plodov, tudi uporaba semen tropskega drevesa Bixa orellana L. je res tesno povezana z rdečilom za ustnice, zato mu v angleščini pravijo kar »lipstick tree« (drevo šminka).
Vsak obiskovalec tropov med skoraj neštetimi odtenki zelene zagotovo zelo hitro opazi živo rdeče skupke plamenčkov na ličnih manjših drevesih. Seveda ne gre za prave plamene, ampak za plodove bikse (Bixa orellana). Biksa je večji grm ali manjše drevo, katerega domovina so tropski predeli Srednje in Južne Amerike. Ima svetleče, precej velike in nekoliko srčasto oblikovane liste ter rožnate cvetove, združene v socvetja.
Vendar je biksa bolj kot zaradi cvetov zanimiva zaradi svojih plodov. Ta je namreč rdeče obarvana semenska glavica, oblikovana kot plamen in po zunanji strani prekrita z nežnimi bodicami. Ko semenska glavica dozori, porjavi, se odpre, iz nje pa padejo prav tako rdeče obarvana semena. Biksa je dobila ime po španskem zavojevalcu, imenovanem Francisco de Orellana (1490−1546), ki je bil v letu 1541 tudi eden prvih, ki je raziskoval porečje Amazonke, da bi našel čudežno mesto El Dorado.
Danes je biksa razširjena po skoraj vseh tropskih predelih sveta. Je namreč na pogled zelo lepo drevo, hkrati pa tudi uporabno. Predvsem semena so že v daljni preteklosti uporabljali Indijanci, saj vsebujejo barvili bixin in norbixin, ki dajeta rdeče oranžno obarvanost. Semena so zdrobili in prah uporabljali kot barvilo za barvanje ustnic, telesa, las, tekstila ali drugih izdelkov.
Barvilo iz semen bikse je še danes v komercialni uporabi tudi kot barvilo za hrano. Nič nenavadnega ni, da v trgovinah v tropih na polici naletite na rdečo pasto ali prah z imenom Achiote ali Annato (tako staroselci poimenujejo omenjeno rastlino). Je namreč v splošni uporabi za barvanje različnih omak, sirov, masla, juh ... V pasti so prahu semen bikse primešana še nekatera druga zelišča.
Dandanes je biksa razširjena po skoraj vseh tropskih predelih sveta. Foto: Blanka Ravnjak
Tudi sicer se lahko prah semen bikse v večjih količinah uporablja kot začimba. Ima rahel sladkobno pekoč okus, ki nekoliko spominja na okus po oreščkih. Biksa pa ni uporabna le kot začimba ali barvilo, ampak tudi kot zdravilno zelišče. Menda ima protivnetne, antibakterijske in antimikotične učinke, prav tako jo v tradicionalni medicini uporabljajo kot digestiv. Liste bikse so uporabljali celo za zdravljenje malarije.
Prav zaradi njene vsestranske uporabnosti so bikso sadili kot plantažno drevo v različnih tropskih predelih širom po svetu. Največji gojitelji so v Braziliji, saj pridelajo kar 5000 ton semen na leto, največja izvoznica pa je Peru, ki jih na leto izvozi 4000 ton. A vendar je biksa tudi z vidika hortikulture lepo drevo. Za svojo uspešno rast potrebuje dovolj veliko zračno vlago ter odcedno in nekoliko bolj rodovitno prst. Drevo se bo najlepše razvijalo na soncu ali v polsenci.
V teh zimskih mesecih lahko primerek vrste Bixa orellana vidite tudi v tropskem rastlinjaku Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani, kjer lahko v prijetnem toplem okolju preživite mrzle dni ob pogledu na še drugo zanimivo tropsko rastje.
***
Dr. Jože Bavcon je vodja, mag. Blanka Ravnjak pa raziskovalka Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani.
