Tiskane izdaje
V tem mesecu se veliko govori o koncu druge svetovne vojne. V zbirki Parka vojaške zgodovine zavzema častno mesto eksponat, ki je pomembno vplival na njen potek, zato je prav, da najde mesto v tej rubriki.
Legendarni T-34 je tank, ki tako med poznavalci, kot med ljubitelji vojaške zgodovine še zmeraj zbuja občudovanje. Mnogi ga štejejo za najboljšo tankovsko konstrukcijo vseh časov, kar je nekoliko drzna trditev. Res pa je, da lahko govorimo o odlični kombinaciji robustnosti, mobilnosti, zaščite posadke in ognjene moči. Če k temu prištejemo še zanesljiv dizelski motor in nezahtevno vzdrževanje, nas ne more več čuditi veliko strahospoštovanje, ki ga je ta tank vzbujal pri nasprotnikih. Gre za drugi najmnožičneje proizvedeni tank v zgodovini (izdelanih je bilo 84.000 primerkov), ki se je v operativni uporabi obdržal več kot pol stoletja.
Razvoj tanka T-34 je stekel v drugi polovici tridesetih let 20. stoletja, ko so se v španski državljanski vojni stari sovjetski tanki T-26 in BT-6 izkazali za neustrezne. Zaradi vse bolj napetih mednarodnih odnosov je postajal projekt izdelave novega tanka mrzlična tekma s časom. Še največ zaostankov so povzročile stalinistične čistke, v katerih so v smrt ali pa v sibirske gulage odpeljali več odličnih inženirskih ekip. Serijska proizvodnja prvega modela tanka T-34 je stekla junija 1940 in do začetka nemške invazije 22. junija 1941 jih je bilo izdelanih 1225. Že takoj na začetku vojne, po prvih spopadih z nemškimi tanki, je bilo jasno, da gre za izjemno soliden tank, ki je bil v naslednjih letih deležen mnogih izboljšav. Najpomembnejša je bila zamenjava topa, ko so v začetku leta 1944 star 76-milimetrski top zamenjali z bistveno močnejšim topom kalibra 85 milimetrov.
Oklepna reka z vzhoda
S tem tankom se je začel zmagovit prodor Rdeče armade, ki se je končal spomladi 1945 v Berlinu. Kljub nekaterim pomanjkljivostim, ki jih je ta tank imel v primerjavi z nemškimi pantherji in tigri, se nihče več ni mogel upreti silni množici tankov, ki se je valila z vzhoda. Sovjeti so namreč v letu 1944 izdelovali kar 1200 tankov T-34 na mesec, s čimer so zlahka zapolnili vrzeli v tankovskih enotah. Le-te so bile v glavnem posledica slabe izurjenosti tankovskih enot, ki so pogosto imele za seboj le nekajurni tečaj vožnje, streljanja in upravljanja s tankom.
Tank T-34/85 v Parku vojaške zgodovine Pivka. Foto: Arhiv Parka vojaške zgodovine Pivka
Bojna pot T-34 se ni končala s koncem druge svetovne vojne. Pomembno vlogo je odigral v korejski vojni ter v vojnih spopadih na Bližnjem vzhodu v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. S tanki T-34 so se oborožile tudi s Sovjetsko zvezo prijateljske države v Afriki, Kubanci pa so z njimi leta 1961 zaustavljali ameriško invazijo v Prašičjem zalivu. Pomembno vlogo je odigral tudi v oklepnih enotah JLA. V svoji sestavi so imele več kot 1000 tankov T-34/85. Ta je bil tako dolgo časa glavni bojni tank jugoslovanske armade, na katerem so se urile številne generacije tankistov. Verjetno zadnja uporaba T-34 v bojne namene je bila sredi devetdesetih let 20. stoletja v Bosni, ko so ga uporabljale vse sprte strani.
Prihod na jugoslovansko bojišče
In kdaj vstopi tank T-34 v našo nacionalno zgodovino? Prvi rojaki, ki so se srečali z njim, so bili verjetno mobiliziranci v nemško vojsko na vzhodni fronti. Poleti 1944 pa je bil sklenjen dogovor med Stalinom in Vrhovnim štabom NOVJ o ustanovitvi Druge tankovske brigade po zgledu Prve, ki so jo opremili zahodni zavezniki. V Sovjetsko zvezo je bilo na urjenje poslanih 600 partizanov, tem pa se je pridružilo še 300 nekdanjih prisilnih mobilizirancev, predvsem Slovencev, iz ujetniških taborišč. Težko, naporno urjenje sredi ruske zime se je končalo z ustanovitvijo brigade 8. marca 1945. Brigado je sestavljalo 65 tankov T-34/85, razdeljenih v tri bataljone s po dvema četama. Brigada je bila takoj po ustanovitvi prepeljana v Jugoslavijo, kjer je odigrala pomembno vlogo pri preboju sremske fronte, potem pa je preko Zagreba na začetku maja prišla na območje Celja. Konec maja, že po koncu vojne, je bila brigada poslana v Trst, kjer naj bi demonstrirala jugoslovansko vojaško moč.
Mogoče še ena zanimivost. Tanki T-34 so bili v Trstu že pred koncem vojne in to na nemški strani. Policijski bataljon SS, stacioniran v Trstu, je imel namreč v svoji sestavi tudi nekaj zaplenjenih T-34, sicer starejšega tipa s 76-milimetrskim topom. Ti so predstavljali zelo resno oviro prvi tankovski brigadi, ki je proti Trstu prodirala s tanki Stuart in oklepnimi vozili AEC, za katere pa je bil T-34 zelo trd oreh.
Vojna usoda se je očitno, tako kot z ljudmi, igrala tudi s tanki.
***
Mag. Janko Boštjančič je vodja projekta Park vojaške zgodovine Pivka.
