Tiskane izdaje
Smejoči buda ali Pu-tai ima folklorni izvor v kitajskih pravljicah desetega stoletja. Izvirne zgodbe o Smejočem budi so opisovale zen budističnega meniha Ch'i-t'zu-ja ali Queci-ja iz kraja Fenghua v današnji provinci Zhejiang na Kitajskem. Ch'i-t'zu je bil ekscentričen, a ljudje so ga imeli radi. Ustvarjal je majhne »čudeže« kot na primer napovedovanje vremena ipd.
Legenda govori, da se je pred smrtjo razkril kot inkarnacija Maitreja, bude prihodnosti. Zaradi prijaznega nasmeška in velikega izbočenega trebuha so ga poimenovali Smejoči buda. Na Kitajskem ga poznajo kot budo, ki ima rad prijazne ljudi in je zaščitnik revnih, otrok in slabotnih.
Zgodbe o Ch'i-t'zu-ju so se razširile po vsej Kitajski in začeli so ga klicati Pu-tai (Budai), kar pomeni vreča iz konoplje. Pu-tai skoraj vedno nosi culo polno dobrot (riža, ki simbolizira bogastvo in slaščic za otroke) pa tudi človeških nadlog.
Smejočega budo upodablja rejen, smehljajoč ali smejoč plešast mož oblečen v haljo z razgaljenim trebuhom, ki simbolizira veselje, srečo in obilje. Nekatere figure obkrožajo otroci. Ponavadi ima v roki posodo za vbogajme, ki simbolizira njegovo budistično nrav.
Smejoči buda. Foto: Slovenski etnografski muzej
Pu-tai predstavlja popotnega meniha, ki hodi iz kraja v kraj in razveseljuje ljudi. Če ga pobožamo po trebuhu, nam prinese bogastvo, srečo in blaginjo. Je zaščitnik gostincev in napovedovalcev usode. Če se kdo napije, pripisujejo to vplivu Smejočega bude. Smejoči buda krasi mnoge templje, restavracije, podjetja in amulete in postal je božanstvo zadovoljstva in izobilja.
Budizem je danes ena izmed treh najpomembnejših svetovnih religij. Šteje približno 400 milijonov vernikov. Večinoma živijo v jugovzhodni Aziji. Utemeljitelj budizma, princ Sidharta Gautama - buda, se je rodil v Indiji ob koncu 6. stoletja pred našim štetjem.
V tistem obdobju so bili vsi Indijci hindujci in Buda se je moral pri širjenju novega verskega nauka opreti na to religijo. Budizem je bolj kot pravi religiji podoben modrosti. Med 2. in 12. stoletjem se je ta religija razširila po vsej Aziji. Nanjo so vplivala verovanja ljudi v deželah, ki so jo prevzeli.
Foto: Slovenski etnografski muzej
Kipec Smejočega bude ali Pu-tai-a, sedečega budističnega božanstva, ima na hrbtu lažni napis, da je bil izdelan v času vladavine cesarja Wan Li-ja iz dinastije Ming (1572-1620), a v resnici sodi v pozno obdobje dinastije Qing (19. stoletje).
Figura je iz medenine in svetlo modro in rdeče emajlirana. Ogrnjena je v svečeniško haljo, na kateri je osem simbolov budizma. Je del t.i. kitajske zbirke Ivana in Marije Skušek v Slovenskem etnografskem muzeju.
Ivan Skušek ml. je živel na Kitajskem od leta 1914 do 1920, ko se je v domovino vrnil z družino in bogato zbirko kitajskih predmetov: izrezljanim dvornim pohištvom, mandarinskimi oblačili, porcelanom, keramičnimi strešnimi jezdeci, razstavljenimi okrasnimi lesenimi stenami, dragocenimi budističnimi kipci, glasbili, slikami, numizmatiko itn.
Nameraval je odpreti svoj zasebni kitajski muzej, v ta namen je s seboj pripeljal tudi model kitajske hiše, a zaradi pomanjkanja denarja te želje ni uspel uresničiti, zato je še pred smrtjo (1947) zapustil vso zbirko Sloveniji. Najprej je bila v hrambi pri njegovi ženi Mariji Skušek (roj. Tsuneko Kondo Kavase) in jo je vse do svoje smrti leta 1963 imela kar v svojem stanovanju, potem pa so zbirko preselili najprej v Narodni muzej, potem pa v Muzej neevropskih kultur v Goričane pri Medvodah. Tu je bila na ogled vse do leta 1990. Leta 2001 jo je Slovenski etnografski muzej preselil v novo stavbo na Metelkovi 2 v Ljubljani.
***
Mag. Ralf Čeplak Mencin je kustos za Azijo, Oceanijo in Avstralijo v Slovenskem etnografskem muzeju.
