Tiskane izdaje
Med najpomembnejšimi okupatorjevimi ukrepi za popolno ponemčenje slovenske Štajerske med drugo svetovno vojno je bilo množično izganjanje Slovencev. V Mariboru so se prve aretacije Slovencev zgodile že v noči na 11. april 1941. Izvedli so jih oddelki vojske in orožništva ter člani Kulturbunda. Prva večja akcija aretacij po seznamih, ki so jih pripravili zaupniki Pokrajinskega obmejnega urada v Gradcu, člani Kulturbunda in zaupniki varnostne službe, je bila izpeljana 15. aprila.
Nagle in množične aretacije Slovencev, ki so jih izvajali po vsej slovenski Štajerski, so kmalu napolnile vse zapore, zato so za aretirance uredili zbirna taborišča. V Mariboru je bilo takšno taborišče urejeno v južnem poslopju meljske kasarne. Taborišče Aufhaltelager Landwehrkaserne Marburg an der Drau je delovalo do konca julija 1941. Najprej so v taborišče zapirali le posameznike, v začetku junija pa tudi njihove družinske člane.
Od aprila do konca julija 1941 je bilo v meljski kasarni zaprtih približno 11.500 ljudi. Režim v zbirnem taborišču je bil zelo podoben režimu v nemških koncentracijskih taboriščih lažje stopnje. Aretirance so nacisti zasmehovali, še posebno poniževalno pa so ravnali z duhovniki.
Prvi transport z izgnanci je iz meljske kasarne odpeljal 7. junija 1941. Zaradi porušenega predora pri Črešnjevcu so izgnance s tovornimi avtomobili prepeljali na železniško postajo v Slovensko Bistrico, od tam pa jih je pot vodila v Srbijo v zbirno taborišče Aranđelovac. Po 9. juniju, ko je bil predor usposobljen, so vsi transporti odpeljali z mariborske železniške postaje.
V prvem valu deportacij, ki so potekale po natančno predvidenem načrtu in voznem redu, je od 7. junija do 5. julija 1941 iz Maribora odpeljalo 12 transportov s 4607 izgnanci. Med njimi je bilo 520 mariborskih družin s skupaj 1913 člani. Aretacije za drugi val deportacij so se v Mariboru začele 9. julija. V drugem valu deportacij, ki je trajal od 11. do 26. julija 1941, je iz Maribora odpeljalo 14 transportov s 6131 izgnanci. Iz okupacijskega okrožja Maribor Mesto je bilo izgnanih 657 družin s skupaj 2462 člani.
Po 26. juliju so se deportacije nadaljevale iz zbirnega taborišča Rajhenburg (danes Brestanica). Do 27. septembra 1941 je odpeljalo še sedem transportov, v katerih je bilo 17 mariborskih družin z 59 družinskimi člani. To so bile po večini nepopolne družine ali osebe brez družin. Iz slovenske Štajerske je bilo v prvem in drugem valu deportacij izgnanih 14.612 oseb, med njimi je bilo 4434 Mariborčanov (30,3 odstotka vseh deportirancev).
Vzporedno z deportacijami v Srbijo, na Hrvaško in v Bosno so tekle tudi priprave na deportacije tistih Slovencev, o katerih je okupator menil, da so sposobni »za ponovno ponemčenje«. Od 7. decembra 1941 do 18. maja 1942 je bilo iz Maribora v Nemčijo, v taborišče Schelklingen pri Ulmu, poslanih sedem transportov s 194 osebami. Med njimi je bilo 42 mariborskih družin s skupaj 110 člani. Vse premoženje izgnancev je bilo zaplenjeno v korist nemškega rajha.
Detajl s slike Josipa Primožiča - Toša: Pregnanci v meljski kasarni. Foto: Arhiv MNOM
Zbirno taborišče v Melju in izgnance je na platno ujel tudi Josip Primožič - Tošo. Širši javnosti je bil sicer znan kot nadvse uspešen telovadec. V letih 1923−1940 se je ukvarjal z gimnastiko in bil ob Leonu Štuklju najuspešnejši telovadec predvojnega Sokola. Na olimpijadah Pariz 1924, Amsterdam 1928 in Berlin 1936 ter na svetovnih prvenstvih Lyon 1926, Luksemburg 1930 in Praga 1938 je osvojil skupaj enajst medalj. Svoj najuspešnejši olimpijski nastop je opravil leta 1923 z osvojitvijo srebrne medalje na bradlji, največji uspeh pa je dosegel na svetovnem prvenstvu leta 1930, ko je osvojil kar štiri zlate medalje.
Bil pa je tudi slikar in scenograf. In prav on je leta 1947 na platnu upodobil trenutek, ko so se na začetku druge svetovne vojne v Melje zgrinjale množice preplašenih ljudi, ki niso vedeli, kaj jim je namenila kruta usoda.
***
Dr. Aleksandra Berberih Slana je direktorica, dr. Irena Mavrič Žižek pa muzejska svetovalka in vodja arhiva Muzeja narodne osvoboditve Maribor.
