Tiskane izdaje
Katalin Ladik (1945) je vsestranska umetnica, rojena v madžarski manjšini Vojvodine v Novem Sadu. Posebej jo je zaznamovalo odraščanje v obdobju po koncu druge svetovne vojne in povojno opustošenje, ki je v Vojvodini povzročilo težke življenjske razmere. Družbeno ozadje in okolje sta zaznamovala večino njenih umetniških del. Njena dela lahko označimo kot feministična in predvsem subverzivna.
V sedemdesetih letih 20. stoletja lahko v njenih delih prepoznamo »subtilno« delovanje proti takratni politični ureditvi. Njeno umetniško ustvarjanje je bilo v tem času nekakšen hibrid - mešanica različnih umetniških disciplin, ki so bile neločljivo povezane med seboj. Ladik je ustvarjala v različnih umetniških formah: od eksperimentalne poezije (vizualne, fonične ...), konceptualne umetnosti, arte povera, mail arta, eksperimentalne glasbe in predvsem performansa. Delala je kot igralka in je pripadala krogu madžarskih pisateljev v Novem Sadu.
Katalin Ladik na razstavi v +MSUM. Foto: Matija Pavlovec/Moderna galerija
Ker je prestopala med zvrstmi, vse od poezije do vizualne umetnosti, je s tem »povzročala motnje« v obstoječih kulturnih in umetniških normah. Ravno ta raznolikost v zvrsteh in hibridnost sta ji omogočala, da se je lahko »pogajala« o poziciji ženske ter velikokrat provocirala patriarhalno moralo v jugoslovanskem socialističnem kontekstu.
Umetniški sistem ni bil ločen od državne politike in je v sebi odseval delovne mehanizme države. Tudi njena dela lahko vpnemo v delovanje tega sistema umetnostnih praks znotraj politične propagande, ki naj bi dopuščala naprednejše ideje in svobodnejši pristop k umetnostnim zvrstem, obenem pa je bila ta produkcija nadzorovana in cenzurirana. Sistem je omogočal alternativo in ne »undergrounda«. Alternativo v smislu dopuščanja neo-avantgardne produkcije umetnosti, ki pa ni smela zaiti predaleč v direktno kritiko državne politike.
Režim je torej zagotavljal prostor za eksperimentalne prakse znotraj umetnostnega sistema in v to sfero je spadala tudi Ladik. V svojih delih ni nikoli javno in neposredno izrazila politično spornih trditev, a je njeno delovanje v umetnosti negativno vplivalo tudi na njeno zasebno življenje, saj so dela, kjer razgalja žensko telo, veljala za ekscesna.
Katalin Ladik: Vreščeča luknja, 1979. Foto: Dejan Habicht/Moderna galerija
Takrat je v Novem Sadu po besedah Katalin Ladik vladal »šovinistični moški pogled«, v krogu umetnikov pa je bil prisoten močan patriarhalni duh. Večinski del madžarskih pisateljev so bili moški. Prav tako je bila umetniška skupina Boch+Bosch, ki se ji je pridružila leta 1973, sestavljena večinoma iz moških članov. Navzven naj bi umetniška scena v Novem Sadu delovala enakopravno, a so bila kljub temu nekatera dejanja za žensko nesprejemljiva. Prav krog madžarskih pisateljev je sledil ideji, da mora biti pisatelj »svet in nedotakljiv« in si ženska posledično ne bi smela dovoliti slačenja.
Vendar je Ladik s svojimi performansi velikokrat provocirala tovrstna pravila. Po njenih besedah naj bi takratna umetniška scena delovala pod dvojno moralo. Oblast je dovolila naprednejšo umetniško produkcijo, a jo je obenem zatirala. To ambiguiteto takratnega kulturnega sistema opisuje tudi srbski umetnostni zgodovinar Miško Šuvakovič (Moć žene: Katalin Ladik, 2010) in navaja, da je bila zaradi neprimernih umetniških del celo izključena iz ZKJ. Gole fotografije, ki jih je objavila revija Start, in goli performansi, ki jih je Ladik izvedla v Ateljeju 212, so bili sicer dopuščeni s strani oblasti, kritika pa jo je obsodila in označila le kot »žensko, ki se slači«.
Z združevanjem in eksperimentiranjem z različnimi umetniškimi oblikami pa je umetnica širila svoj spekter možnosti in se s tem izogibala označevanju znotraj ene same umetniške discipline. Ko so jo, denimo, obsojali v pisateljski domeni, se je začela posluževati eksperimentalne glasbe ali performansa. Mešanica raznolikih umetniških oblik in hibridnih form je bila zanjo možnost opolnomočenja ženske umetnosti in subverzivnosti.
Dela na razstavi Neposlušne, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, +MSUM. Foto: Matija Pavlovec/Moderna galerija
Izstopanje iz okvirov je bila umetničina strast. Ladik se spominja, da je bilo že njeno zgodnje pisanje pesmi označeno kot »drzno« in »divjaško«. Posebej zanimiva je tudi njena eksperimentalna poezija, ki ima poleg tekstualnih, še močne vizualne in zvočne poudarke. Prestopanje iz ene discipline v drugo Šuvaković opisuje kot »performans z verbalnimi ali zvočnimi rezultati«.
Nekatera umetničina dela so do konca meseca na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova (+MSUM), v okviru razstave Neposlušne, kjer lahko obiskovalec doživi različne variacije »utelešenja« njene zvočne poezije. Po eksperimentiranju z zvokom in osvoboditvijo jezika je svoje telo osvobodila tudi v sferi performansa. Preizkušala je, če lahko premika meje tudi znotraj socialnih interakcij in konservativne družbe.
Dela na razstavi Neposlušne, Muzej sodobne umetnosti Metelkova, +MSUM. Foto: Matija Pavlovec
***
Anja Srdoč je sodelavka pedagoškega oddelka Moderne galerije.
***
Kabinet čudes na Delo.si
Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.
Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.
V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.
Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.
