Več ko piješ, bolj se zabiješ

Eden od eksperimentov redne zbirke Hiše eksperimentov prikazuje, kaj se zgodi, če voziš avto pod vplivom alkohola. Za seboj ima ta eksperiment že kar nekaj delovnih let, a še vedno pred njim stalno potrpežljivo čaka množica obiskovalcev, ki se hočejo preizkusiti še sami.

(Ne) kultura pitja

Bližajo se prazniki in verjetno bo spet veliko tistih, ki si bodo absurdno »nazdravljali« (beri: želeli zdravje) tako, da bodo v zrak dvigovali čaše s pijačami, ki so vse prej kot zdrave. In žal bo med njimi še vedno preveč takšnih, ki menijo, da sploh bolje vozijo, če so malce »pod gasom«.

Ne zanje (ti se pač svojih načel držijo kot pijanci plota), ampak za vse radovedne in dvomljive, ki takšne trditve raje preverijo, kot pa da bi jim slepo verjeli, smo v Hiši eksperimentov pripravili eksperiment Več ko ga spiješ, bolj se zabiješ.

Eksperiment smo razvili že pred kar nekaj leti, točneje leta 1997. Potem pa smo ga z leti izboljševali in zdaj je eden tistih, pred katerim se stalno nabira vrsta. »Daj še meni! Tudi jaz bi rad vozil!« je vsakodnevna praksa.

Kaj se pravzaprav dogaja?

Obiskovalec je pred poligonom z dvema parkiriščema in zavito, pikčasto potjo, ki vodi od prvega parkirišča k drugemu. Na voljo so volan, menjalnik, stopalka za plin ter monitor in štirje gumbi.

Obiskovalec upravlja daljinsko vodeni avtomobil, ki ima na strehi kamero. Tako se na monitorju vidi, kakor da bi dejansko sedel v avtu in gledal vožnjo skozi vetrobransko steklo. Seveda so tu še posebni štirje gumbi, opremljeni z ilustracijami Boža Kosa, ki prikazujejo treznega voznika, tistega, ki je že enkrat »nazdravil«, tistega, ki je »nazdravil« že večkrat in »totalno nazdravljenega«.

Avto poskušaš odpeljati od enega parkirišča do drugega, pri čemer lahko sam določiš svoje »nazdravljeno« stanje.

V računalnik smo vprogramirali reakcijski čas, ki je podaljšan in glede na promile, ki si jih zaužil. Trezen prepelješ avto do parkirišča brez težav. To pa ne morem trditi za drugačna stanja. Še celo tisti največji gorečneži pregovorov »eden ni nobeden«, »en kozarec na dan je zdrav« in »jaz bolje vozim šele, ko ga malce spijem« več ne zdržijo. Podaljšan reakcijski čas pač pomeni, da se čas, ko oči sporočijo možganom, da je avto pred ovinkom in možgani naprej ukažejo rokam, naj volan obrnejo, podaljša. Avto zavije s poti ali pa trči ob ograjo steze.

Izdelali smo tudi knjižico-risanko, ki jo lahko na hitro prelistaš, iz hitro listajočih zaporednih sličic pa si oko ustvari navidezni film.

Ugotovite, katera vožnja je trezna in katera ne!

Ne fizikalni eksperiment

Mnogokrat mi kakšen znanec prizna, da še ni bil v Hiši eksperimentov, ker da ni ravno za fiziko. Pa mu rečem, da v Hiši ne promoviramo fizike, ampak navdušujemo obiskovalce za izobraževanje. Za ta namen pa uporabljamo eksperimente iz raznih področij znanosti: iz psihologije, kemije, geografije, ja, tudi fizike, pa medicine in jezikoslovja. Tema znanosti sploh ni tako zelo pomembna. Pomembno je, da eksperiment spodbudi eksperimentalnega duha oziroma radovednost v obiskovalcu, tako da si ta reče: »Zanimivo. Kaj pa, če spremenim tole? Kaj se bo zgodilo potem?« Ali pa: »Zakaj pa to tako deluje? Jaz bi si mislil, da se bo zgodilo ravno nasprotno. O tem si moram doma še več prebrati!«

Kako nastane nov eksperiment?

Večkrat so mi že postavili to vprašanje. Pravzaprav pravega odgovora na to ne poznam. Skupina Hiše eksperimentov se večkrat na teden sestaja. To ni težko, saj smo zdaj že v zelo tesnih prostorih. Pa pade kakšna misel, ideja. In drug doda nekaj svojih misli, pa tretji in četrti in iz misli in idej se počasi ustvari velik oblak in potem začnejo ideje deževati. Pomembno pa je, da se vse ne ustavi pri ideji in da obstajajo ljudje, ki znajo potem ideje preleviti v eksperiment. Ideje dobijo roke in noge ter oči in usta, tako da lahko najprej mi, potem pa še obiskovalci začnejo komunicirati z njim.

In kaj bo naslednji eksperiment? Kaj pa vem? Glede na prehitro vožnjo avtomobilistov v naših krajih se bomo morda lotili eksperimenta, ki bo mlade usposobil brati prikazovalnik hitrosti v avtomobilih svojih staršev in hitrost primerjati z omejitvijo, napisano na prometnem znaku. Morda pa bodo otroci z razočaranim opozarjanjem staršev z zadnjega sedeža o preseženi hitrosti dosegli to, česar kazni, preventiva in policisti niso. V voznikih spodbuditi sram in slabo vest zaradi prehitre vožnje. Iskreno upam.

***

Miha Kos, direktor, Hiša eksperimentov