Tiskane izdaje
Večina nas o vodi ne razmišlja veliko. Ni potrebe. Ponavadi je tam, kjer jo najbolj potrebujemo, najprej v ceveh in nato odtokih našega stanovanja ali hiše. Nepredstavljivo je, da bi bilo drugače.
Zavest o pomenu dostopa do pitne vode se je v zadnjih letih začela dvigati zaradi primerov, ko se je upravljanje vodovodnih omrežji zaupalo privatnim podjetjem, kar pa vzbuja vrsto pomislekov, saj večina vodo razume kot javno dobrino.
Dostop do pitne vode in urejenega kanalizacijskega sistema sodi med sodobne samoumevnost, o katerih se ne sprašujemo oziroma se naj ne bi spraševali. Komunalna omrežja predstavljajo osnovno infrastukturo, ki je, če pogledamo nekoliko v zgodovino, omogočila uveljavitev povsem novih bivalnih in higienskih standardov.
Malokdo danes torej pomisli, da so bila mesta pred zgraditvijo velikih podzemnih omrežij videti zelo drugače in so tudi zelo drugače »dišala«. Nekoliko romantično sliko mesta v preteklosti si še lahko predstavljamo, ko pomislimo na vodnjake na mestnih trgih in ženske, ki se zbirajo ob njih (naporno prenašanje vode je bilo večinoma žensko opravilo).
Manj nostalgije po starih časih zbujajo netlakovane ulice, ki so se ob večjem deževju spremenile v blatne »njive«, kot zadnjo pa naj omenimo kanalizacijo. Kanali so bili slabo narejeni in premalo nagnjeni, tako da so se odplake kopičile in povzročale nemogoč smrad.
Med bolj pogoste »rešitve« so spadale t. i. komunske uličice, ki jih je mogoče v Ljubljani med nekaterimi hišami na Bregu in Starem trgu še vedno videti; danes sicer brez izvornega namena. To so bile tesne uličice med mejnimi zidovi hiš, iz koder je proti cesti vodil jarek. V ta jarek se je prek visečih lesenih cevi stekala straniščna in druga nesnaga, ki pa je le slabo odtekala, kar je povzročalo, da so, kakor je zabeleženo v spominskem zborniku Ljubljana po potresu iz leta 1911, »zastajajoče in z gnilobnimi tvarinami nasičene tekočine okuževale ozračje in močile ter razjedale zidovje«.
Kar se tiče vode, pa je mesto zaradi naraščanja prebivalstva večkrat trpelo zaradi pomankanja vode in, kot nasledek neurejene kanalizacije, tudi zaradi močne onesnaženosti vodnjakov.
Leta 1875 je Slovenski narod že očital »mestnemu zastopu«, da ni storil ničesar za ureditev oskrbe z vodo. Vodnjaki so postali po poročanju Slovenskega naroda neuporabni. »Komu tu ne pride na misel v poslednje dobi bolj množeči se gnojnični okus vode iz mnogih ljubljanskih vodnjakov?«
V 2. polovici 19. stoletja so v mestih po vsej Evropi ugotavljali, da je ureditev komunalne infrastrukture nujno potrebna, a kot vedno je bilo tukaj še vprašanje denarja, saj so tovrstni projekti navadno zahtevali velik finančni vložek mesta.
Litoželezni umivalnik, prehod 19. in. 20. stoletja. Hrani Mestni muzej Ljubljana. Foto: Matevž Paternoster
Uvajanje modernih načel higiene, ki so jo vedno bolj zagovarjali naravoslovci in higieniki, je bilo zato različno uspešno in vezano prav na finančne zmožnosti mesta, da izpelje projekt, ter seveda odvisno od zavzetosti in pobud lokalnih veljakov za izvedbo tovrstnih projektov.
V Ljubljani je bil tak človek Ivan Hribar. Najprej je bil kot član mestnega sveta in vodja vodovodnega odseka odločilne za izgradnjo vodovoda 1890, kasneje, že kot župan, pa je leta 1899 dal izdelati tudi centralni kanalizacijski načrt, s katerim je Ljubljana končno začela dobivati sodobno omrežje podzemeljskih odtočnih kanalov.
Dvodelni bojler, 1920 do 1940. Hrani Mestni muzej Ljubljana. Foto: Matevž Paternoster
Hribar se je moral, predvsem pri projektu vodovoda, ki ga je zagnal že leta 1881, najprej soočiti z »opozicijo«, ki je vodovodu nasprotovala. Tudi nekateri ljubljanski zdravniki so v vodovodu videli nepotrebno in drago napravo, saj naj bi imela Ljubljana dovolj dobre podtalne vode, le nekaj več vodnjakov bi potrebovala.
Med prebivalstvo pa so se širile govorice, da voda iz vodovoda ne bo dobra, da bodo ljudje tudi sedaj ostajali na suhem in, seveda, da bo zelo draga. Pri prepričevanju skeptikov pa je veliko naredil predzadnji izbruh kolere na Kranjske leta 1886.
Ljubljana je do konca stoletja začela z velikim čiščenjem, a številni meščani so stvari še dolgo dojemali po svoje. Ko so dobili priključek na vodovod so številni puščali vodo ves čas teči. Nek od hlapec je na vprašanje zakaj, odgovoril: »Ker imajo gospod zjutraj radi frišno vodo!«
Prenosno stranišče, prehod 19. in 20. stoletja. Hrani Mestni muzej Ljubljana. Foto: Matevž Paternoster
Za naključne mimoidoče pa je bila še veliko bolj neprijetna navada stresanje nočnih posod na ulico. Ljubljanska občina se je tega problema lotil z javnim osveščanjem o higieni, strožjimi gradbenimi predpisi in tudi s kaznovanjem.
Podoba Ljubljane se je po 1895 oziroma v popotresnem obdobju zelo spremenila. Na stalnem delu so bile stavbne in sanacijske komisije. »Tako se je iz razrušene Ljubljane dvignila lepša in v zdravstvenem oziru popolnejša Ljubljana.«
***
Tema je del razstave Voda, ki je v mestnem muzeju na ogled do 8. maja naslednje leto.
Janez Polajnar, kustos, Muzej in galerije mesta Ljubljane
