Tiskane izdaje
Slovenci zelo radi obiskujemo gore in tako rekoč vsak Slovenec nosi v sebi tiho željo, da bi vsaj enkrat v življenju stal na vrhu Triglava. Zato tudi ni nič čudnega, da imamo toliko aktivnih planincev, planinskih društev, alpinističnih odsekov in vrhunskih, tudi svetovno znanih alpinistov.
Leta 1960 so v takratni Jugoslaviji dozorele razmere, da se je tudi jugoslovanska alpinistična odprava podala na pot v Himalajo, da bi si tu nabrala novih izkušenj in se pridružila drugim narodom, ki so že desetletja osvajali in osvojili najvišje vrhove sveta.
Naša odprava je imela na voljo bistveno manjša sredstva, kot so si jih lahko privoščili najbolj priznani alpinistični narodi sveta, in zato je bilo pred odhodom vloženega ogromno truda, da so skrbno pripravili vso opremo in prehrano, ki sta poleg fizično sposobnega in izvežbanega moštva prvi pogoj za uspeh vsake ekspedicije.
Čeprav na uspeh odprave vpliva nešteto dejavnikov, tako predvidljivih kot nepredvidljivih, je dobra oprema gotovo eden od ključnih pogojev za uspešno spopadanje v večinoma težkih in tudi surovih razmerah v Himalaji.
»Skoraj vsa oprema je bila izdelana doma, po naših načrtih in iz domačega materiala. Uvozili smo le tisto, česar pri nas ni bilo mogoče izdelati ali pa bi bila izdelava za izdelovalca preveč nerentabilna.«
Tako rekoč vsa oprema se je zelo dobro obnesla, tudi tista, ki jo je izdelala šivilja v domači kuhinji. »Domača oprema je tako prestala v Himalaji ognjeni krst in s ponosom lahko napišemo na vrsto naših kvalitetnih izdelkov simbol najvišje kakovosti Preizkušeno v Himalaji«.
V prispevku se bomo omejili na alpinistične hlače, ki jih je Muzeju novejše zgodovine Slovenije podarila Dušica Kunaver, nosil pa jih je njen pokojni mož Aleš Kunaver, član prve jugoslovanske odprave v Himalajo in pozneje vodja šestih jugoslovanskih odprav v Himalajo in Hindukuš.
Foto: Dušica Kunaver, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Aleš je bil mož, ki je zelo zaslužen, da so jugoslovanski alpinisti iz himalajskih začetnikov v le 15 letih zrasli v najboljše alpinistično moštvo na svetu.
Na odpravi na Trisul v Indiji so jugoslovanski alpinisti uporabljali več vrst hlač: tako imenovane kombinirane hlače, vetrne hlače in puhaste hlače. V Muzeju hranimo Kunaverjeve kombinirane hlače, ki jih je iz domačega volnenega štruksa izdelala tovarna Kroj iz Ljubljane.
Foto: Sašo Kovačič/Muzej novejše zgodovine Slovenije
»Hlače so izdelane tako, da jih lahko uporabljamo kot pumparice ali pa nam segajo do čevljev. Krojene so tako, da so precej ohlapne. Zapenjajo se navzkriž, tako da so hlače še vedno tople, čeprav jih razpnemo. Zadaj in na kolenih so hlače dvojne, na koncu hlačnic pa je 20 centimetrov dolg volneni rokavec. Blago je odlično, saj je skoraj nepremočljivo in se nanj ne prijema sneg, kroj pa je univerzalen.«
Hlače smo razstavili na razstavi, ki jo je Muzej novejše zgodovine Slovenije pripravil ob 30-letnici tragične smrti Aleša Kunaverja (4. 11. 2014−12. 1. 2015) -, opazimo pa jih lahko tudi na nekaj posnetkih iz fotografske zbirke Aleša Kunaverja z okrog 5800 barvnimi diapozitivi, ki jih je Muzeju podarila družina Kunaver.
Foto: eden od članov odprave, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Aleš Kunaver pa je zapisal: »... Nikdar tudi ne bi zmogli vrhunskih dosežkov, če ne bi imeli za seboj industrije z izdelki vrhunske kakovosti. Za vse naše odprave od leta 1960 dalje je vsa oprema domača, dopolnjujejo jo morda le posamezni uvoženi predmeti, na primer kisikove maske.«
Poročilo o opremi himalajske ekspedicije
***
Jožica Šparovec, višja kustosinja v Muzeju novejše zgodovine Slovenije
