Kabinet čudes: »Zadnikrat srečno!«

Za talci, ki so jih med drugo svetovno vojno pobili nemški okupatorji, so ostala poslovilna pisma, pomniki njihove tragične usode.

Tue, 02.02.2016, 08:00

Kabinet čudes na Delo.si

Kot odgovorna medijska hiša, ki svoje družbene vloge ne vidi zgolj v informiranju javnosti, ampak veliko pozornosti namenja tudi izobraževanju, smo v sodelovanju z ducatom kulturno-izobraževalnih institucij za vas pripravili rubriko Kabinet čudes.

Dvakrat na teden (ob torkih in petkih) vas bomo s poučnimi zgodbami popeljali v čudežni svet znanja.

V projektu so nam svoje znanje posodili Hiša eksperimentov, Slovenski etnografski muzej, Botanični vrt Univerze v Ljubljani, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij, Živalski vrt Ljubljana, Park vojaške zgodovine, Mestni muzej Ljubljana, Muzej narodne osvoboditve Maribor, Tehniški muzej Slovenije, Moderna galerija, Železniški muzej Slovenskih železnic in Muzej novejše zgodovine Celje.

Po dosjeju Kabineta čudes lahko brskate TUKAJ. Želimo vam obilo bralnih užitkov pri odkrivanju novega.

Vojne prinašajo trpljenje in njihove žrtve niso le vojaki, ampak vsi ljudje. Druga svetovna vojna je v Mariboru pustila neizbrisen pečat. Številne grozljive zgodbe o trpljenju, preganjanju, streljanjih in borbi za svobodo niso potihnile in ljudje jih nikoli ne bodo pozabili. Najhujša oblika okupatorjevega nasilja nad slovenskim prebivalstvom je bilo streljanje talcev. To so bili sodelavci ali pripadniki osvobodilnega gibanja, ki so jih nacisti med vojno usmrtili v okupirani slovenski Štajerski in njihovo smrt objavili z razglasi.

Oseb, ki so bile usmrčene, ni obsodilo nobeno sodišče. Smrtne kazni je izrekal komandant varnostne policije in varnostne službe na Spodnjem Štajerskem na podlagi predlogov, ki so jih pripravili posamezni referenti tajne državne policije. Pravico do pomilostitve je imel le šef civilne uprave.

Z odločbo o smrtni kazni so bili politični jetniki seznanjeni neposredno pred ustrelitvijo. V zadnjih trenutkih svojega življenja so lahko napisali poslovilna pisma svojim najdražjim. Po 2. oktobru 1942 pisanje poslovilnih pisem ni bilo več dovoljeno, zato so jih nekateri pisali na skrivaj.

V prvih dveh letih vojne so Nemci streljali talce na dvorišču sodnih zaporov v Mariboru in na dvorišču sodnih zaporov v Celju. Po 10. marcu 1943 pa so talce streljali v krajih, kjer so partizani izvedli večje oborožene akcije. V Mariboru so talce prvič streljali 24. in 25. avgusta 1941. Ustreljenih je bilo 13 pripadnikov narodnoosvobodilnega gibanja. Med 30. julijem 1941, ko so Nemci v gozdu Dobrava pri Brežicah ustrelili prvih deset članov krške uporniške skupine, pa do zadnjega objavljenega streljanja 3. aprila 1945 je bilo na slovenskem Štajerskem ustreljenih 66 skupin talcev, eno skupino pa so obesili. Usmrčenih je bilo 1590 ljudi, med njimi 1508 moških in 82 žensk. Ženske so streljali le v prvih dveh letih vojne, od leta 1943 naprej pa so jih pošiljali v koncentracijska taborišča. Največ talcev, kar 866, je bilo ustreljenih leta 1942, ko se je zgodilo najhujše nasilje nad slovenskim narodom. V enem samem popoldnevu, 2. oktobra 1942, so na dvorišču mariborskih sodnih zaporov usmrtili 143 talcev.

Pismo svojcem, ki ga je napisala ena izmed usmrčenih talk. Foto: Arhiv Muzeja narodne osvoboditve Maribor

Največ talcev, kar 689, je bilo ustreljenih v Mariboru, v Celju 374, v drugih krajih pa je bilo usmrčenih 527 oseb. Posmrtne ostanke talcev, ustreljenih v Mariboru in Celju, so Nemci s tovornjaki odpeljali v Gradec. Zažgali so jih v krematoriju graškega pokopališča oziroma so jih pokopali na graškem pokopališču, kadar je bil krematorij preobremenjen.

Ustreljenih Slovencev je bilo med vojno še veliko več, saj nacisti vseh usmrtitev niso objavili z razglasi. Poleg talcev so poslovilna pisma napisali tudi slovenski fantje, ki so jih nemška vojaška sodišča obsodila na smrt z obglavljenjem ali ustrelitvijo, ker so se izmikali služenju v nemški vojski. Poslovilna pisma, ki so jih napisali pred nasilno smrtjo Slovenci, spadajo med najbolj pretresljive dokumente iz narodnoosvobodilne vojne.

***

Dr. Aleksandra Berberih-Slana je direktorica Muzeja narodne osvoboditve Maribor.

Prijavi sovražni govor