Kako do zasebne šole? Dolg in zapleten postopek

Ustanavljanje: Zasebniki za javno veljavni program zaradi učencev, denar je na drugem mestu.

Objavljeno
09. januar 2015 21.43
Slovenija, Ljubljana, 13.September2012, Zasebna šola Lila. Foto: Igor Zaplatil/DELO
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo
Ljubljana – Zasebna šola Lila je v postopku pridobivanja akreditacije, s katero bi lahko učencem ponudila javno veljavni program. Zakaj je pomembno, da je program javno veljaven, in kako poteka postopek ustanovitve zasebne šole, je pojasnila njena ustanoviteljica dr. Tina Rutar Leban.

Zasebno šolo Lila je ustanovila, ker je želela načela šole za življenje, v katere verjame in jih zagovarja in po katerih šolarji napredujejo v svojem ritmu, tudi v praksi ponuditi otrokom. Ko je uvidela, da bi njihovo uvajanje v javno osnovno šolo trajalo veliko dlje, je izbrala drugo, čeprav tudi dolgotrajno pot in se odločila za ustanovitev zasebne osnovne šole.

Zakaj zasebna šola potrebuje akreditacijo oziroma zakaj nočete, da bi ostali čisto zasebna šola?

Razloga sta dva. Eden je seveda finančni, ampak prvi razlog je, da v Sloveniji zasebna šola, ki nima priznanega programa, ni veljavna. Otroci morajo svoje znanje dokazovati v javni šoli. V prvi triadi to pomeni izpita iz slovenščine in matematike konec šolskega leta. V drugi triadi se pridruži še angleščina. To še nekako gre. Toda v zadnji triadi morajo učenci naenkrat izkazati znanje iz sedmih temeljnih predmetov. Predstavljajte si trinajstletnika, ki mora v juniju narediti sedem izpitov, da bi pokazal, kaj se je naučil za celo leto nazaj. To je za otroke zelo naporno. Šele na drugem mestu je denar.

Ta verjetno pomeni stabilen vir sredstev za šolo in nižjo šolnine za starše?

Ministrstvo krije stroške učiteljskih plač in materialne stroške, ne pa tudi infrastrukture. Denar, ki ga dobivajo zasebne šole, zato ne zadošča za kritje vseh stroškov; tudi zato ne, ker so na njih normativi nižji. Pri nas, denimo, je v enem razredu petnajst učencev.

Kaj pa stroški za najemnino in investicije?

V javnih šolah jih krije občina kot ustanoviteljica, pri nas pa je ustanovitelj zasebni inštitut, zato moramo zanje poskrbeti sami. Trenutno za nas veljajo pravila šolanja na domu.

Naši otroci so vpisani v javne šole in ministrstvo tem zanje plačuje, čeprav jih mi šolamo in starši plačujejo zanje šolnino. Poleg tega je naša šola najemnica prostorov v javnem zavodu, ki mu torej plačujemo najemnino, zato imajo zaradi nas boljše možnosti za kritje svojih stroškov, ki zaradi posebnosti ustanove niso majhni. Na ta način smo v nekakšnem sožitju.

Kakšen je postopek akreditacije?

Smo šola po posebnih pedagoških načelih, zato smo v postopku morali predložiti svoje učne načrte, ki so jih pregledali na zavodu za šolstvo in izdali mnenje, da so enakovredni tistim v javni šoli. V naši šoli učimo vse predmete kot v javni šoli in še tri dodatne, dodatni tuj jezik že od prvega razreda ter predmeta osebni razvoj in spoznavanje drugih in sodelovanje, ker delamo po mednarodnem programu vzgoje za življenje.

Ker predmete združujemo, se nekoliko razlikujemo pri naravoslovju in družboslovju, ki ju združujemo, da se učenci lažje učijo, a jih obenem poučujemo v posameznih modulih za kemijo, biologijo, fiziko. Medpredmetno povezovanje je praksa tudi v javni osnovni šoli.

Kateri so potem naslednji korak?

No, pravzaprav je prvi korak, da ministrstvo poda mnenje, ali je program skladen z zakonom o osnovni šoli, potem šele zavod za šolstvo oziroma vsaka predmetna komisija posebej pregledajo vsak učni načrt in podajo svoje komentarje. Naslednji na vrsti je strokovni svet za splošno izobraževanju pri ministrstvu za šolstvo, kjer je tudi komisija za zasebne šole. Svet in komisija pregledata program in odločita, ali je ustrezen. Nato je treba šolo vpisati v razvid šol. Tu je spet na vrsti ministrstvo, ki pregleda, ali je šolska infrastruktura ustrezna. Učilnice, denimo, morajo biti dovolj velike in primerno opremljene, poskrbeti moramo za kemijsko in fizikalno učilnico z vsemi dodatki. Vpisu v razvid pa šele sledi podpis pogodbe o sofinanciranju, iz katere šele izvemo, kakšen znesek bo šola prejela iz proračuna.

Če torej ne bi potrebovali akreditacije za to, da bi bil program šole javno veljaven in s tem dokazovanje znanja prijaznejše do otrok, si sploh ne bi prizadevali zanjo?

Da. Ključno je, da ne bi bilo otrokom treba delati še izpitov v javni šoli. Denar pa je seveda dobrodošel.