Molčijo, ker se bojijo, da bodo ostali brez pogodbe

V visokem šolstvu opozarjajo na številne sistemske nepravilnosti, povezane s habilitacijami in zaposlovanjem.

Objavljeno
11. marec 2015 22.04
Ljubljana 6.3.2013, studentje na ekonomski fakulteti foto: Tomi Lombar
Sonja Merljak, šolstvo
Sonja Merljak, šolstvo
Ljubljana – »Anomalij je toliko in trajajo že tako dolgo, da so se ljudje navadili delati po takšnem sistemu. Potem jih je zelo priročno privleči na dan, ko jih kdo potrebuje,« o razkritjih Supervizorja pravi profesorica matematike dr. Karin Cvetko Vah, avtorica knjižice Opravičilo človeka. To je napisala v razmislek o razmerah v družbi in kot poziv k spremembam.

Ko se je v javnosti izvedelo, da so nekateri ob svojem rednem delu zaslužili še enkrat toliko s honorarji – predvsem je bilo omenjeno ime ministrice za šolstvo, ki je dan po razkritju ponudila odstop –, so nekateri začeli opozarjati, da odstop ne sme prikriti pravih sistemskih problemov v visokem šolstvu, ki jih je, kot trdijo, veliko.

V uredništva medijev prihajajo anonimna pisma. Njihovi pisci, denimo, pravijo, da je vsak »evro, ki so ga akademiki dobili poleg redne plače, vreden vse obsodbe. Prav tako sistem, ki to omogoča.« Ali pa: »Kdo pa je naročil to dodatno funkcijo? Zakaj ravno zdaj? Že na daleč se vidi povezava med njenim padcem in visokošolskim zakonom. To, kar zdaj objavljate, je določenim krogom jasno že dolgo časa. Zakaj se nič ne ukrene, da bi zaprli odtekanje javnega denarja, če pa naj bi vsi varčevali?!« Pa tudi: »Plačilni razredi se med pedagoškimi in nepedagoškimi zelo razlikujejo. Pedagoška elita služi na svoj račun. Odnos visokošolske elite do nepedagoškega kadra je poniževalen, izvaja se mobing.«

Neustrezno zaposlovanje

Posamezniki so na nepravilnosti javno opozarjali že prej. Dr. Karin Cvetko Vah je izpostavila, da se na univerzi že deset, petnajst let ne napreduje z asistentskih na profesorska delovna mesta. »Delaš vse, si docent, si profesor, toda plačan si kot asistent z doktoratom.«

Dr. Urša Opara Krašovec, višja znanstvena sodelavka na ljubljanski fakulteti za elektrotehniko, zaradi katere je Slovenija opazovalka v Evropski mreži uradov za raziskovalno integriteto ENRIO, je večkrat govorila o pomenu etike v znanosti. »Velik problem je, da nihče nikomur ne verjame. V znanosti pa vse temelji na zaupanju. Znanstveni sferi dajemo ves denar zgolj na zaupanje. Psevdoznanost pa je težko prepoznati.«

Dr. Srečo Zakrajšek je kot ustanovitelj zasebnega visokošolskega zavoda večkrat opozarjal na probleme financiranja. Zdaj se je po njegovih besedah pojavila priložnost, da se vsaj finančne zadeve razmeroma hitro uredijo, in to ne z ukrepi, ki bodo usmerjeni proti sposobnim, in s ciljem, da se omejijo njihovi zaslužki na trgu, ampak z ureditvijo statusov sodelavcev visokih šol in s transparentnim financiranjem izobraževalnega procesa, ki mora biti finančno ločen od procesa pridobivanja pogojev, da nekdo lahko na neki ustanovi poučuje. »Mladi so že uvideli, da ni prava pot ustvarjati prepire med tistimi, ki hodijo na javne ali zasebne šole, ker hočejo vrhunsko izobrazbo in želijo imeti enake možnosti za študij.«

Enako delo, različno plačilo

Kateri so torej tisti sistemski problemi, ki ne smejo potoniti z odhodom ministrice?

Urša Opara Krašovec je na prvo mesto postavila dejstvo, da raziskovalci, ki so zaposleni na visokošolskih organizacijah (fakultetah), desetletja ostajajo zaposleni za določen čas. Ker se bojijo, da jim pogodbe, ko se bo ta iztekla, ne bodo več podaljšali, o razmerah molčijo. »Prav tako praviloma niso plačani za 120-odstotno delovno obremenitev pri istem delodajalcu, kot je to postalo običajno pri pedagoških delavcih. Pet profesorjev za 120 odstotkov prejme denar, s katerim bi lahko zaposlili enega profesorja ali dva mlada sodelavca.«

Tudi Karin Cvetko Vah je izpostavila problem zaposlovanja. »Nekateri habilitirani sodelavci so zaposleni na asistentskih, drugi na učiteljskih mestih. Z enakimi habilitacijami in z enakimi dosežki delajo enako, a prejemajo različno plačilo. Še huje je, da mlade zaposlujejo po pogodbah s krajšim delovnim časom za določen čas, kar ne omogoča socialne varnosti, še manj pa potrebnega miru za poglobljeno znanstveno delo.«

Zakaj je tako, ne ve, a ponavadi se odgovor glasi, da ni delovnega mesta. »Univerza podeljuje nazive, prag za njihovo pridobitev je vse višji, hkrati pa nazivov ne spoštuje. Če se zaposlite v javni upravi, vam dajo dodatek, ker imate doktorat, čeprav vas nihče ni prosil, da ga naredite.«

Dela dovolj za vse

Srečo Zakrajšek pa je na problem zaposlitev v visokem šolstvu in znanosti pogledal iz drugega zornega kota. »Predavatelji in mentorji naj delajo po pogodbah in z izobraževalnim procesom zaslužijo toliko, kot poučujejo, preostali čas pa lahko namenijo za drugo delo. Tako bi lahko izobraževalna ustanova vsako leto preverjala njihovo delo in na trgu izbirala najboljše. Sistem bo najbolj čist, ko bodo vsi predavatelji imeli svoj s. p. kot samostojni predavatelji ali pa bodo zaposleni v gospodarstvu ali v institucijah in bodo z visokošolskimi ustanovami sklepali pogodbe o izvedbi predavanj, vaj, mentorstev, praktičnega dela. Cene predavateljev in mentorjev se gibljejo od 40 do 120 evrov bruto na uro. Vsako delo je mogoče natančno ovrednotiti. Bojazni, da bi kdo ostal brez dela, ni. Vsi sposobni predavatelji imajo dovolj in preveč dela, tisti, ki na trgu niso uspešni, pa niti v izobraževalnih ustanovah nimajo kaj iskati.«