Naloge morajo biti take, da jih otrok zmore sam

Ljubljana – Francka Jensterle je učiteljica petega razreda na Osnovni šoli Gorje. Uči vse predmete, razen angleščine, gospodinjstva in glasbe. V razred je prvič vstopila pred triintridesetimi leti in še danes vrata vsak dan odpre nasmejana in dobre volje. Rada ima svoj poklic in otroke. Na svetovni dan učiteljev je spregovorila samo v svojem imenu. V imenu vseh učiteljev ponavadi govori predsednik njihovega sindikata.

Prav dobro se spominja učiteljice Angelce Šorli, ki jo je v Bohinjski Bistrici pred petdesetimi leti učila v prvem in drugem razredu. »Njen prijazni pristop, ki ga je po drugi strani dopolnjevala doslednost in delavnost, je name naredil močan vtis. Zato sem že takrat, ko me je stari oče vprašal, kaj boš pa ti počela v življenju, rekla, da bom učiteljica.«

Nekoč je bil učitelj najpomembnejši človek v vasi, poleg župana in župnika. Veliko je vedel, zato je bil spoštovan. Danes ni več edini vir znanja. Kaj pomeni biti učitelj danes? Kakšna je vaša vloga?

Zelo pomembna. Starši so velik del dneva odsotni, njihov delovnik traja od jutra do večera. Imajo mlade starše, ki še niso upokojeni, da bi lahko pazili na vnuke, zato so otroci precej prepuščeni vzgojiteljem in učiteljem v šoli. Učitelj zapolni velik del otrokovega dneva in pomembno vpliva na njegov razvoj, delovne navade. Lahko bi rekli, da prevzame kar del starševske vloge.

Je bilo tako tudi v preteklosti?

V vseh teh letih, odkar poučujem, se je v družbi veliko spremenilo in vse te spremembe so prešle tudi na področje izobraževanja. Nekoč smo pouk začenjali že ob pol osmih. Imeli smo dve izmeni, druga izmena se je začenjala ob 13. uri. Otroci so prihajali v šolo peš, na poti so se veliko pogovarjali in raziskovali, še več tega so počeli na poti iz šole. Ko so prišli domov, je bil tam nekdo, ki jih je pričakal. Danes prihajajo domov s ključkom okoli vratu ali pa jih starši pridejo iskat v podaljšano bivanje, ki traja vse do četrte ure popoldne. Pouk se je zamaknil, začenjamo 20 minut čez osmo. Tudi način dela se je zelo spremenil.

Mogoče nekaj za intermezzo. V današnjem času želijo starši uvesti otroke na različna področja znanja, zato jih vključijo v številne obšolske dejavnosti. A velikokrat se zgodi, da so otroci preobremenjeni, ker ne znajo skupaj s starši izbrati tistih, ki bi jih v popoldanskem času sprostile, ne pa obremenile.

Kako pa se je spremenil način dela?

Nekoč smo imeli berilo in matematično računico, samostojni delovni zvezek za naravo in družbo do tretjega razreda, zvezke za vsak predmet in to je bilo vse. Torbica je bila mnogo lažja. Danes je na tržišču veliko gradiva, ki ga učitelj izbere po lastni presoji, in verjamem, da se vsak odloči po svoji vesti in dobro.

Zdi se mi tudi, da smo včasih na nekoliko drugačen način predstavili učno snov, da smo znali več časa nameniti utrjevanju in je bilo pozabljanje toliko manjše. To je bilo zelo pomembno pri začetnem opismenjevanju. Deset let sem poučevala v prvem razredu in vem, kako pomembno je, da otrok začne brati in pisati počasi. Tudi lepopisu smo dajali veliko poudarka, saj spodbuja miselne procese v možganih. Pomaga pri učenju branja in pisanja. Ni pomemben le zato, da znamo brati za sabo.

Koliko so učitelji pri svojem delu avtonomni? Če nimajo dovolj časa za utrjevanje snovi, si ga lahko vzamejo?

Učitelj, ki pozna svoje delo, zna tudi pravilno razporediti vsebine in nameni več časa tistim, ki terjajo več utrjevanja. V preteklosti ni bilo toliko vsega natlačenega v učne načrte. Izpustimo jih ne, lahko pa tistim, ki niso temeljne, namenimo manj ur. Oblikovalcem učnih načrtov bi svetovala, da tisto, kar napišejo na list papirja, najprej mesec ali dva v razredu preizkušajo tudi v praksi. Veliko število predmetov ni izhod za družbo. Z njimi ne delamo boljših in bolj ozaveščenih državljanov, ampak spravljamo otroke v stres.

Veliko se govori o zapletih med starši in šolo. Kako jih doživljate, kakšen bi moral biti odnos med učitelji in starši?

Prav je, da starši vedo, kaj otroci delajo v šoli. Ampak včasih je bil odnos do učitelja in njegovega dela v družbi res drugačen, kot je danes. Poučevanje je bilo nekoč spoštovano, potem je nastopil trenutek, ko je to delo postalo razvrednoteno. Zakaj se je to zgodilo, bi morali vprašati zgodovinarje. Mislim pa, da je bila velika prelomnica knjižica o pravicah učencev, ki smo jo dobili za časa ministra Gabra. Dolžnosti v njej niso bile poudarjene, čeprav vemo, da človek za vsako delo, ki ga opravlja, potrebuje pravice in dolžnosti. To velja tudi za šolsko delo. Imaš pravico hoditi v šolo, imaš pa tudi dolžnost, da delo, ki ti je naloženo, korektno opraviš.

Moram reči, da v našem okolju pritisk staršev ni velik. Imamo srečo, da tudi na svetu staršev dobro sodelujejo in da se naše vodstvo trudi za povezovanje učiteljev, učencev in staršev. Na tem trikotniku gradimo že nekaj let in sadovi so opazni. So tudi izjeme. Zgodi se, da kdo ni zadovoljen z rezultati dela svojega otroka in pričakuje več. Potem se pogovorimo, pojasnimo, kako in kaj.

Omenili ste, da otroci danes domov prihajajo pozneje in da jih doma nihče ne pričaka. Je torej smiselno dodatne naloge za utrjevanje snovi še vedno imenovati domače naloge in vztrajati, da se jih dela doma, ne v šoli; da se celo staršem naroča, da v tistih treh ali štirih urah, ko so skupaj z otroki, pri njih sodelujejo?

Pri nas prvošolci torbico nesejo domov enkrat na teden. Takrat dobijo nalogo, da denimo ošilijo barvice, naredijo vzorček, kaj pobarvajo, zato da vedo, da je to njihovo delo. Kasneje stvari puščajo v razredu, da niso torbe pretežke, in prinašajo k pouku, kar je potrebno za tisti dan.

Otroci so zelo različni, eni dolgo potrebujejo pomoč, drugi pa se hitro osamosvojijo. To izhaja iz otroštva. Tisti, ki so bili že v mlajšem obdobju bolj samostojni, so navajeni, da sami opravijo svoje obveznosti. Če potrebujejo pomoč pri domačih nalogah, ker ne zmorejo učne snovi, imajo morda kakšno razvojno težavo ali primanjkljaj, lahko pa tudi, da so bili pri pouku nepazljivi ali pa so navajeni, da je ob njih vedno nekdo, ki jim sugerira odgovor ali rezultat.

Naloge morajo biti take, da jih otrok zmore narediti sam. Vedno pravim: Če ne zmoreš, pusti, bomo v šoli skupaj pogledali. Ni treba zato vseh sorodnikov klicati na kup.

Kaj bi želeli sporočiti širši družbi, ki, kot pravite, morda premalo ceni delo učiteljev?

Če znamo spoštovati drug drugega, če cenimo vsako delo, potem vemo tudi, da je znanje, ki nam ga nekdo posreduje in v katero je vložil mnogo truda in veselja, velika vrednota. Ko človek odraste, ko ima enkrat svojo družino in ko se spopada z vsakodnevnimi težavami, pravzaprav šele spozna, kaj vse družbi prispevamo učitelji.