Nespodobna kampanja rektorskih kandidatov

Ljubljana – Kandidat za rektorja na univerzi na Primorskem dr. Rado Pišot se je pohvalil, da ga pri kandidaturi podpirajo trije župani. In ne le oni. Podpirata ga tudi Jure Zdovc in Bojan Križaj. Dr. Dragana Marušiča od znanih ljudi zunaj primorske akademske skupnosti podpira »samo« nobelovec, dr. Roberta Biloslava pa nihče. Kdo ima več možnosti za izvolitev?

Vprašanje je retorično, saj rektorja volijo zaposleni na univerzi in študenti. A tovrstni marketinški prijemi kandidatov za vodenje ustanove, za katero velja, da je avtonomna, so vendarle novost, ki je vredna pozornosti. Še posebno ker se dogaja v lokalnem okolju, kjer skoraj nič ni tako, kot je videti.

Občani, ki pozorno spremljajo dogajanje na univerzi – ta se že vrsto let spopada z zapleti, ki odmevajo tudi v širši skupnosti –, se strinjajo, da takšno ravnanje ni običajno. Dodajo pa, da so univerza in študentje spremenili utrip v občinah, zato razumejo interes lokalnih politikov. Za občine je pač pomembno, kaj počne Univerza na Primorskem. Prejšnji rektor je, denimo, načrtoval velik kampus v Izoli, za kar mu je občina dala zemljišče in se odpovedala komunalnim prispevkom. Sedanji rektor je to začel spreminjati in tako je v Izoli namesto kampusa samo en študentski dom. Država je univerzi namenila tudi servitski samostan (nekdanjo porodnišnico), a ker je to bil projekt dr. Darka Darovca, nekdanjega protikandidata sedanjega rektorja, se v tem mandatu ni ničesar zgodilo.

Nenavadno iskanje podpore

Kampanja, v kateri sta dva kandidata od treh razglasila svoje podpornike, je v javnosti vzbudila začudenje prav zaradi podpore treh županov enemu od njih, čeprav so se nekateri spraševali tudi o smislu podpore znanih in uglednih športnikov. Sedanji rektor dr. Dragan Marušič je poudaril, da podpore ni iskal, saj bi pomenila nevaren precedens za prihodnost znanosti in njene avtonomije. Prav zaradi tega, ker je univerza avtonomna ustanova, dogajanja ne komentirajo na pristojnem ministrstvu.

»Ker je na slovenskih univerzah volilno telo, ki voli rektorja, sestavljeno iz zaposlenih, to je akademskega in neakademskega osebja, in študentov, je iskanje podpore kandidatov za rektorja zunaj lastne univerze zelo nenavadno,« meni dr. Peter Maček, nekdanji prorektor Univerze v Ljubljani in nekdanji državni sekretar na ministrstvu. »Vsaj po mojem vedenju je takšno sklicevanje na zunanjo podporo pri nas novost. Videti je inventivno, vendar je v nasprotju z ustaljenimi praksami na univerzah.«

Iskanje podpore tistih, ki nimajo volilne pravice, in sklicevanje nanjo po njegovih besedah ni pametno, saj lahko srednjeročno in dolgoročno škoduje univerzitetni avtonomiji. »Vrata lahko odpre vplivu politikov, strank in drugih vplivnih interesnih skupin, od katerih naj bi bila univerza načeloma neodvisna. Če bi se takšen zgled razširil tudi na volitve oziroma imenovanja dekanov, bi to lahko dodatno zapletlo razmere v naših že tako ne najbolje integriranih univerzah z zelo samostojnimi fakultetami. Ni si mogoče zatiskati oči pred tem, kot da ni (bilo) apetitov po takšnem ali drugačnem posrednem vplivu na izbiro in ravnanje vodstva univerz oziroma fakultet, še posebno če so ta blizu eni ali drugi politični stranki oziroma drugim centrom moči. Vendar tu nismo izjema.«

Maček še dodaja, da pri nas rektorja ni mogoče odpoklicati pred potekom mandata, ker ni pravne podlage za to. V Evropi nam je v tem podobna zgolj Italija, sicer pa je drugod poleg volitev predpisan tudi način odpoklica oziroma razrešitve rektorja.