Tiskane izdaje
Zadnji večji znanstvenoraziskovalni škandal ni tako pomenljiv, saj so na vseh področjih človekovega udejstvovanja prisotna zavajanja. Je zavrnjena ugotovitev japonskih raziskovalcev simbol etične krize, v katero je zašla sodobna raziskovalna dejavnost in na katero znanstveniki že dlje časa nemočno opozarjajo? Zakaj so vodilni intelektualci nemočni? Niso namreč tisti, ki imajo denar, temveč tisti, ki ga za raziskave potrebujejo. Ker državne strukture vse bolj obvladujejo multinacionalne korporacije, so viri financiranja znanstvenoraziskovalnih dejavnosti vse bolj dobičkonosno naravnani. Ustvarjalnost in znanost pa nista ples, ki bi ga lahko žvižgali z borznega parketa.
John Rasko in Carel Power sta za britanski Guardian podrobno opisala, kako je japonska znanstvenica Haruko Obokata pritegnila pozornost lani januarja, ko je v med stroko zelo zaželeni publikaciji Nature objavila dva članka. Uspel naj bi ji izjemen dosežek, da je običajne celice (uporabili so kri miši) spremenila v matične celice. Raziskava je bila deležna velike pozornosti, saj naj bi s preprosto metodo razvila tako imenovane STAP (z zunanjim dejavnikom sprožene pluripotentne) celice, ki lahko zrastejo v katero koli tkivo v telesu. Kot je povzel prof. dr. Gregor Majdič: »V znanstveni objavi so poročali o različnih vrstah celic, ki so jih lahko spremenili v matične celice, a vse so vzeli iz zelo mladih mišk. Po njihovih besedah pa so že poskusili tudi s celicami starejših živali, tudi primatov, in kakor pravijo, so začetni rezultati zelo obetavni in kažejo, da bi v matične celice lahko spremenili tudi celice odraslih živali, zelo verjetno pa tudi ljudi.«
Sledile so kritike in zahteve po umiku njenih trditev. Rezultatov raziskovalcem ni uspelo ponoviti. Po japonski navadi se je Haruko Obokata med veliko prikloni in z izrečenim javim obžalovanjem opravičevala za nastalo škodo po objavi, navajata pisca v Guardianu. Pravita, da znanstvenica še vedno trdi, da ni namerno potvarjala rezultatov. Primer, kot kaže, še ni zaključen. Kritičen pregled primera, ki se lahko zgodi povsod, ne le v laboratoriju, pa razkriva okostje mehanizmov v sodobni znanosti. Mehanizmov, za katere se zdi, da ne služijo več temu, čemur so bili namenjeni − podpori ljudem, ki raziskujejo v skupno dobro. Soavtor članka o celicah STAP dr. Yoshiki Sasai je zaradi medijskih pritiskov tragično umrl.
Članek o primeru celic STAP v Guardianu ni pritegnil le veliko bralcev, temveč tudi komentarjev, ki razkrivajo težave, s katerimi se soočajo raziskovalci. Te so pogosto odmaknjene od javnosti. Komentarji razkrivajo zanko, v katero so ujeti raziskovalci:
»Kot nekdo, ki že 21 let dela kot raziskovalec na področju organske kemije, lahko povem, da sem poizkušal ponoviti od 500 do 600 objavljenih poizkusov (iz strokovnih revij, patentov in doktorskih disertacij) s področja sintetične kemije. Rezultati so bili delno ponovljivi v približno 40 odstotkih, uspešno ponovljivi v 30 odstotkih in popolnoma neponovljivi v 30 odstotkih.«
»Ukvarjam se s predkliničnimi raziskavami za farmacevtske multinacionalke, pred tem sem bil akademski raziskovalec. Veliko časa namenimo temu, da preverjamo rezultate pomembnih objav. Uspe nam ponoviti od 25 do 50 odstotkov objavljenih rezultatov v znanstvenih publikacijah.«
»Spominjam se nemškega doktorskega študenta, ki je doživel živčni zlom, potem ko je eksperiment ponovil šestkrat, ker ni dal rezultata, ki ga je gospod profesor pričakoval.«
»Največja težava je v tem, kako se znanost financira. Gre za objave in citate, ne za to, kako je delo narejeno in ali so že obstoječe napake popravljene. Druga največja težava je, da gre za znanost in ne industrijo.«
Tragični primer z elitnega Imperial Collegea
Profesor toksikologije in eden izmed vodilnih raziskovalcev na področju raka dr. Stefan Grimm je lani preminil v okoliščinah, ki kažejo na to, da je na delovnem mestu doživljal povsem neetične pritiske. Nanje je kolege obvestil tudi z daljšim pismom, v katerem je z žalostjo ugotavljal, da njegove znanstvene objave in odličnost v raziskovanju ne zadostujeta elitni medicinski inštituciji, kjer je zaposlen. Zahtevajo predvsem denar, ki ga je posamezni profesor »sposoben« pridobiti prek raziskovalnih razpisov.
Kot je zapisal pred smrtjo, katere okoliščine še preiskujejo: »To ni več znanost, to je posel.«
Posel je zelo objektiven v slabšalnem pomenu, kar je za znanost, ki naj bi bila etična, usodno. Ima en sam cilj − denar. Znanost postaja samo sredstvo. Če kdo utegne pomisliti, da je to smrtno nevarno, utegne imeti objektivno prav. Ali z besedami dr. Petra Rosta, nekdanjega direktorja farmacevtskega giganta Pfizer:
»Grozljivo je, koliko je podobnosti med farmacevtsko industrijo in mafijo. Mafija služi obscene vsote denarja, ravno tako farmacevtska industrija. Stranski učinki organiziranega kriminala so umori in smrt, v farmacevtski industriji prav tako. Mafija podkupuje politike in druge, enako počne farmacevtska industrija.«
Raziskave zdravil nujno potrebujemo, a kako jih iztrgati iz gonje za profitom? To se prikaže tudi avtor dokumentarnega filma Kupljeno (Bought) Jaff Hays, ki se sprašuje kako raziskovalcem omogočiti neodvisnost od poslovnih interesov. Tudi na drugi strani, zunaj raziskovalnih laboratorijev je praksa multinacionalk enaka, le da v tem primeru ne pritiskajo na znanstvenike, temveč posamezne skupine ljudi. Kakor opozarja dr. Debal Deb, se izvaja sistematična kraja znanja o rastlinah in njihovih zdravilnih učinkovinah, ki ga multinacionalke odtujijo ljudem in patentirajo − tako imenovano biopiratstvo.
