Odrasli moramo poskrbeti, da bodo otroci varni pred trpinčenjem

Poučuje na državni univerzi v Pensilvaniji in je eden od piscev priročnika za program PATHS (Promoting Alternative Thinking Strategies), ki spodbuja drugačne strategije mišljenja. Na petih osnovnih šolah v Sloveniji po tem programu eksperimentalno izvajajo socialno-emocionalno učenje, ki otrokom pomaga ­prepoznati lastna čustva, jih primerno izraziti in tako bolje napredovati pri pouku.

Kako pomembno je lahko socialno-emocionalno učenje, slikovito ponazori primer iz ene od slovenskih osnovnih šol. Učenec z aspergerjevim sindromom je bil v šoli dolgo zelo osamljen. Drugi otroci ga niso razumeli, z njim so včasih celo surovo ravnali. Potem so se stvari spremenile. Zakaj? V šoli so začeli uporabljati program PATHS (Promoting Alternative Thinking Strategies), ki spodbuja drugačne strategije mišljenja. Otroci so z njegovo pomočjo doumeli, kako je biti v koži njihovega sošolca. Začeli so razvijati načine za reševanje težav pa tudi za ustvarjanje skupnosti, v kateri bodo lahko ­postali prijatelji.

Primer so predstavili na posvetu o preventivnem pomenu socialno-emocionalnega učenja (social emotional learning oziroma SEL), ki ga pri nas v petih osnovnih šolah eksperimentalno izvajajo v prvem in drugem razredu. Socialno-emocionalno učenje med drugim pomaga preprečevati nasilje, ki je prisotno v šolah po svetu. Raziskave namreč kažejo, da sistematično spodbujanje socialnih in emocionalnih veščin vpliva na zmanjševanje dejavnikov tveganja v osebnostnem razvoju otroka pa tudi na njegovo sposobnost boljšega prepoznavanja občutkov, na krepitev empatije in odgovornosti ter boljši učni uspeh. Po besedah dr. Darje Zorc Maver s Pedagoške fakultete v Ljubljani to pomeni, da se otroci naučijo izraziti občutke in hkrati razvijati strategije, kako ravnati v stresnih situacijah.

»Podobno bi se lahko zgodilo, če bi bil v razredu otrok s hiperkinetično motnjo (ADHD) ali vedenjskimi težavami,« poudarja dr. Mark Greenberg z državne univerze v Pensilvaniji, eden od piscev priročnika za program PATHS. Dodaja, da sploh ni nujno, da imajo otroci posebno diagnozo, da jim lahko program koristi. Otroci so lahko, denimo, tesnobni zaradi domačih razmer ali ker so videli kaj posebno hudega. V takih primerih se težko umirijo in težko uravnavajo čustva. »Učimo jih, da z besedami povedo, kaj čutijo, namesto da se razjezijo, kričijo in brcajo. Učimo jih tudi, kako naj postanejo boljši prijatelji. Kako biti dobri zmagovalci in dobri poraženci. To so zelo pomembne lekcije za šestletnike. Če zmagaš in se s tem hvališ, se drugi otroci nočejo več igrati s tabo; zato jih učimo, kaj drugi občutijo ob njihovi zmagi in kaj lahko naredijo, da jo bodo sprejeli. Enako velja za poražence. Če ne znaš sprejemati poraza, če besniš in razbijaš, kar počnejo tudi odrasli, ne le otroci, se drugi prav tako ne bodo hoteli igrati s tabo. Treba je znati nadzorovati občutke prizadetosti, znati pa se je treba tudi pobrati. To je bistvo življenja. V življenju niso pomembne velike stvari, v življenju gre za to, kako znamo uravnavati čustva in kako vstopamo v odnose s pomembnimi drugimi, da nas bodo imeli radi in da jim bo mar za nas.«

Kako se spreminja naš odnos do drugih? Zdi se, da so v preteklosti, denimo, mlajši bolj spoštovali starejše; da so v njih videli avtoriteto, ki je morda danes ne, vsaj ne v taki meri?

Generacije se spreminjajo, to opažamo že zadnjih dvajset, trideset let. To je povezano s hitrim tempom sodobne družbe in količino stresa, ki ga odrasli čutijo in ki se prenaša na otroke. Otroci so manj časa s starši, kot so bili včasih, še posebej so malo časa z njimi v sproščenem vzdušju. Podaljšuje se delovnik, starši delajo dve službi, ženske, ki so ostajale doma, zdaj vstopajo na trg delovne sile. Pred dvajsetimi, tridesetimi leti, denimo, v zahodnem svetu otroci niso šli v jasli. Ne razumite me narobe. Ne kritiziram tega, da ženske hodijo v službo. Gre pač za premik, ki je del kulturnih sprememb, na katere se nismo dobro prilagodili. Imamo namreč enak izobraževalni sistem, kot smo ga imeli pred štiridesetimi leti, toda družba se vse hitreje spreminja. Raziskave kažejo, da se je pojav depresije med najstniki v zadnjih tridesetih letih skoraj podvojil. To je zagotovo razlog za zaskrbljenost.

Omenili ste spoštovanje starejših. Direktorji velikih podjetij govorijo o veščinah za 21. stoletje. V svetu, kjer proizvodnja in tovarniške službe ne bodo več primarni vir zaposlovanja, postajajo pomembne sposobnosti poslušanja, delanja v skupini, pogajanja, počasne gradnje svoje kariere. V poslovnem svetu opažajo, da je teh veščin premalo. Po drugi strani vzgojitelji in učitelji pravijo, da so v primerjavi s prejšnjimi generacijami otroci manj sposobni poslušati, manj časa so lahko pozorni na neko dejavnost. V šolo prihajajo nepripravljeni, težko se osredotočajo na pouk. Vse to je povezano s tem hitrim tempom. Tudi pri odraslih opažajo, da so lahko pozorni krajši čas kot nekoč. Ves čas smo na telefonu, otroci se ves dan igrajo s tablicami, starši elektronske naprave uporabljajo kot varuške. Vse to otrokom jemlje del otroštva. Pomemben del otroštva je prav spoznavanje, kako biti dober človek, kako spoštovati druge, kako sodelovati. S tem izgubljajo prav te veščine, ki so lepilo družbe. Zaradi njih je človek sosed, kakršnega si želimo. In prav zato je socialno-emocionalno učenje v šolah danes tako pomembno.

Pa se tega v šolah zavedajo? Koliko pozornosti mu namenjajo?

Pred tridesetimi leti smo govorili, da je treba v šolah poučevati pisanje, branje, aritmetiko. Danes v mnogih državah, med njimi recimo v Singapurju in Kanadi, menijo, da je socialno-emocionalno učenje enako pomembno kot matematika in branje. Ker si želijo izobraževati celega otroka, v šolah učijo otroke, kako naj bodo bolj empatični, kako naj sočustvujejo, razmišljajo in načrtujejo.

Otroci imajo veliko čustev, ki jih ne znajo dobro uravnavati. V šolo pridejo jezni, ker so se sprli s starši ali sorojenci. Lahko so plahi, nervozni, agresivni, ali pa samo ne morejo nadzorovati svojega vedenja. Zato ne morejo biti pozorni in mirni in se težje učijo. Če jim pomagamo uravnavati ta čustva, se lahko umirijo, osredotočijo in učijo. Tak način dela zmanjšuje probleme, kot sta agresivnost in hiperaktivnost, obenem pa spodbuja miselne veščine in vpliva na učne dosežke otrok. Raziskave kažejo, da so dosežki učencev v šolah, v katerih izvajajo kakovostno socialno-emocionalno učenje, v primerjavi z običajnimi šolami za 11 odstotnih točk boljši.

Ne gre torej samo za to, da je socialno-emocionalno učenje smiselno, ker so današnji otroci nasilni ali ker je v medijih veliko govora o trpinčenju, ampak tudi za to, da iz današnjih otrok poskušamo zgraditi zdrave državljane.

Kako otroke učite uravnavati čustva?

Več načinov je in povezani so z njihovim starostnim razvojem in zrelostjo.

Otroke od tretjega do šestega leta starosti na primer učimo s prispodobo želve. Povemo jim zgodbo o mali želvi, ki ima težave s prijatelji, zato je jezna, agresivna in vse bolj osamljena. Ko spozna staro modro želvo, ji ta pove, da ima vse odgovore v sebi. V mislih ima seveda njen oklep. Ko je želvica zelo jezna, se lahko vanj skrije, globoko vdihne in se pomiri. Potem lahko razmisli, kaj bo naredila, da bo rešila težavo. Majhne otroke tako učimo, naj prekrižajo roke na prsih in globoko vdihnejo. To je njihov oklep. Ko imajo prekrižane roke, ne morejo siliti v težave, nikogar ne morejo prizadeti ali poškodovati. Globok vdih pa vpliva na živčevje in umiri utrip srca.

Potem si lahko pomagamo še s prispodobo semaforja. Rdeča luč pomeni stop, umiri se. Nato zasveti rumena, to je čas, da začne razmišljati, identificira problem – morda ji nagaja brat, morda se jezi na mamo – in razmisli o svojem odzivu ter njegovih posledicah. Zelena pomeni, da se lahko odzove.

Problem je, da tudi odrasli velikokrat naredimo načrt, ki vključuje dobro idejo, a jo potem napačno izpeljemo; denimo z napačno govorico telesa ali z odzivom v neprimernem trenutku. Stvari se potem samo poslabšajo. Treba je torej vedeti, kdaj je primerno reševati problem. Oscar Wilde je rekel, da se samo naivni poznajo. Hotel je reči, da je socialno-emocionalni del našega življenja naša največja bitka. Do zadnjega dne se bomo ukvarjali s tem, kako sobivati z drugimi, kako skrbeti za odnose, ki jih vzpostavljamo. Normalno je, da se prepiramo in da se ne strinjamo. Problem je, kako bomo te prepire rešili, kako se bomo premaknili naprej, kako se bomo pobrali.

Omenili ste, da je socialno-emocionalno učenje lahko koristno pri preprečevanju nasilja. V številnih šolah se ukvarjajo z njim, iščejo rešitve, a vendar se zdi, da se vsakič, ko do njega pride, ne znajo odzvati. Kaj ­svetujete?

Trpinčenje je lahko zelo destruktivno, zato je prav, da nas skrbi. Po drugi strani ni osredotočanje na problem nikoli dobra rešitev. To, da otrokom rečemo, da ne smejo biti nasilni, prav gotovo ni dobra rešitev. Treba je ustvarjati okolja, v katerih je skrb za druge pravilo; šole, v katerih sta empatija in to, da nam je mar, ključna za vse, od ravnatelja in učiteljev do učencev.

Nasilje oziroma njegovo preprečevanje ni problem otrok, ampak odraslih. Razred postane problematičen, ker učitelj in drugi strokovni delavci niso znali vzpostaviti okolja, v katerem je vsak odgovoren za svoje ravnanje; kjer otroci razumejo svoja čustva in to, kako vplivajo na njihovo ravnanje. V šolah morajo razmišljati, kakšna šola si želijo biti. Vedeti morajo tudi, kakšne so potrebe otrok v različnih razvojnih obdobjih in kako je treba te potrebe zadovoljevati. Poznati morajo načine, s katerimi otroci izražajo stisko, in tudi, kako se je treba na to stisko odzvati. Trpinčenje, denimo, je pri majhnih otrocih zelo fizično, ampak v petem razredu ni več tako; takrat postane destruktivno opravljanje, še posebej pri dekletih. Tu je še virtualno nadlegovanje (cyberbullying), ki ga težko opazimo, ker ni tako vidno.

Vpeljevanje sprememb je možno, videli smo, da jim je to uspelo narediti v različnih državah po svetu. Pred tridesetimi leti v nobeni šoli ni bilo socialno-emocionalnega učenja, zdaj ga poznajo v stotisočih šolah po svetu. Začne se s pogumnimi voditelji, z ravnatelji, ki se odločijo, da si želijo drugačno šolo. Program PATHS je že preveden v slovenščino. Morda se bodo odločili zanj, morda bodo izbrali kakšen drug model.

Katere so njegove prednosti?

Izvajamo ga po uveljavljenem učnem načrtu, in sicer dvakrat na teden od dvajset do trideset minut. Za vsako stopnjo je na voljo 40 lekcij, ki jih učitelji lahko povezujejo tudi z drugimi učnimi vsebinami, denimo pri literaturi ali sociologiji. Ko se denimo učijo, kako biti zmagovalec ali poraženec, lahko to vsebino povežejo s pisanjem pri jezikovnem pouku. Učenci denimo napišejo, kdaj so bili zmagovalci ali poraženci, ali pa preberejo knjigo, v kateri izvedo, kako je, če te nekaj prizadene.

Z enajstletniki se lahko pogovarjamo o premagovanju ovir ali o žrtvovanju – recimo v povezavi s športom ali glasbo – in takrat na primer omenimo burmansko upornico Aung San Su Či, ki je bila pripravljena živeti v hišnem priporu, ker je verjela v demokracijo.

Kako sprejemajo program v različnih okoljih?­ Ga je treba posebej prilagoditi posamezni kulturi ali družbi?

Prav iz programa PATHS smo se naučili, da se otroci povsod po svetu razvijajo enako, tudi če so med njimi pomembne kulturne razlike.

Uspešno smo ga uvedli v različnih območjih, v Islamabadu v Pakistanu in v majhnih podeželskih območjih v Turčiji, v prostranstvih Avstralije in New Yorku ter Londonu, v predelih, kjer je veliko kriminala, in premožnih predmestjih. Povsod je temelj človeškega razvoja sposobnost ljudi, da se zavedajo svojih čustev in znajo ravnati z njimi.

Veliko časa sem preživel z njegovo svetostjo dalajlamo. Verjamem, da je to, kar mi je povedal, morda najbolj pomembno: poznamo razlike v spolu in kulturi in te so pomembne, ampak premalo časa namenjamo proučevanju tistega, kar je skupno naši človeškosti, pa tudi, kako naj to skupno razvijamo – znotraj ene ali več kultur. Vsi ljudje trpimo, smo prestrašeni, jezni in veseli, naučiti pa se moramo, kako ravnati s temi čustvi, da bomo imeli zdrave odnose.

V šolah je veliko vsebin. Kako prepričate­ ravnatelje, da izberejo vašo, oziroma pristojne, da socialno-emocionalno učenje sploh umestijo med šolske predmete?

Tako kot v medicini, kjer preizkušajo različna zdravila in potem zdravniki predpišejo tisto, o katerem menijo, da bo pacientu najbolj pomagalo, je bilo tudi na tem področju narejenih mnogo raziskav, ki so pokazale, da se s takim načinom dela izboljša vedenje otrok, prav tako njihova sposobnost za učenje. Tako kot upamo, da je zdravnik prebral literaturo in ugotovil, da je neko zdravilo bolj učinkovito od drugega, upamo, da bodo te raziskave prepričale pedagoške strokovnjake, da lahko s pomočjo socialno-emocionalnega učenja izboljšajo šolsko okolje in pomagajo otrokom.

Res je, da morajo učitelji v en dan stlačiti veliko predmetov in vsebin. Ponavadi zato rečejo, to je dobra ideja, ampak nimam časa zanjo, že tako je preveč vsega. Dober ravnatelj bo v takem primeru rekel, poskusimo za eno leto. Želim, da to počnete dvakrat na teden, in čez eno leto se bomo pogovorili, kje smo. Takrat se ponavadi izkaže, da so učitelji naš program sprejeli. Sami povedo, moj razred je zdaj boljši, učenci se ne obnašajo več tako razdiralno in več se učijo. Težko je prodreti, ampak ko učitelji enkrat začnejo izvajati program, vidijo njegove učinke, zato ga sprejmejo.

Šole so zelo konservativne institucije. To ni slabo, kajti zato so danes ena redkih stabilnih struktur v družbi, ki se hitro spreminja. Šole se morajo spreminjati počasi, ne smejo se upogibati kot breze v vetru. A po drugi strani bi mnogi rekli, da se spreminjajo prepočasi. Učitelje na pedagoških fakultetah, denimo, učijo, kako naj poučujejo matematiko, ne povedo pa jim nič o otrocih, o njihovih stiskah in potrebah. Ko mladi učitelji zapustijo učno okolje in odidejo v svet, se soočajo predvsem s tem. To je njihovo delo. Poučevanje branja postane – v primerjavi s tem, da morajo znati ravnati s tridesetimi otroki, njihovimi stiskami in čustvi – nenadoma zelo preprosto.