Šola ozaveščenih državljanov in dobrih delavcev

Ljubljana – Kaj je naloga šole? Da izšola ozaveščane državljane ali da ustvari dobre delavce? Lahko naredi oboje? In kdo naj izobraževanje plača? Država? Podjetje? Starši? Do katere stopnje bi šola morala biti brezplačna? In nenazadnje, kaj pomaga izobrazba, če na koncu zanjo ni delovnega mesta?

To so vprašanja, ki si jih zastavljajo v šolstvu, gospodarstvu, politiki in tudi širši družbi. Poletni čas brez vsakodnevnih obveznosti je morda primeren za iskanje odgovora.

Najprej nekaj podatkov. V Sloveniji študira skoraj polovica generacije, v Evropski uniji v povprečju okoli tretjina. Letos se je na 19.000 razpisanih mest prijavilo 16.000 dijakov. To so tako rekoč vsi četrtošolci. Število diplomantov je nižje – 40 odstotkov prebivalcev starih od 30 do 34 let ima višje- ali visokošolsko diplomo – toda še vedno višje od povprečja EU.

Po drugi strani iz gospodarstva prihajajo opozorila, da kljub visoki stopnji brezposelnosti med mladimi primanjkuje kompetentne delovne sile. V Sloveniji, na primer, ni dovolj denimo orodjarjev, kot ugotavljajo na ministrstvu za izobraževanje, ali mehatronikov, kot je nedavno na konferenci o vajeništvu opozorila Tina Menard iz podjetja Ydria motors.

Kaj je torej cilj izobraževanja? Odgovori so raznoliki. Po mnenju enih naj bi šole vzgajale razmišljujoče državljane, drugi pravijo, da usposobljene delavce. Zdi se, da je razkorak med pogledi prevelik, da bi lahko oba cilja povezali.

Med enim od zaslišanj kandidatk za ministrico za šolstvo je poslanec Miha Kordiš – po podatkih spletne strani DZ študent filozofske fakultete od leta 2008 – dejal, zaradi »abotnih« zahtev, kot je plačevanje za doktorski študij, prihaja do »ukinjanja razsvetljenske raziskovalne dejavnosti in nadomeščanja nekega izvirnega doktorskega študija z dejavnostjo za gospodarstvo, beri zasebni kapital in zasebne profite.«

Zaradi gospodarske krize so v zadnjih šestih letih v številnih državah dajali veliko poudarka predvsem zadovoljevanju potreb posameznih panog. Največ neskladij je v srednjem poklicnem izobraževanju. Da bi zmanjšali brezposelnost mladih, so marsikje začeli tesneje povezovati izobraževalni sistem in gospodarstvo. V Nemčiji, v državi s tradicijo vajeništva in dualnega sistema poklicnega izobraževanja, v mnogih podjetjih sami šolajo svoje zaposlene.

Tudi v Sloveniji se znova govori o vajeništvu kot pomembni obliki reševanja brezposelnosti mladih in po nekaterih napovedih bi ga lahko uvedli že v šolskem letu 2016/17. Gospodarstveniki si prizadevajo, da bi bilo po novem več praktičnega usposabljanja v podjetjih in stranka SDS je v parlamentarno proceduro že vložila predlog novele zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju. Obrtniki in podjetniki ob tem po drugi strani poudarjajo, da uvajanje vajeniškega sistema ne sme postati novo breme delodajalcev, zato se ne strinjajo, da bi z vajenci sklenili delovno razmerje in namesto države nosili stroške izobraževalnega procesa.

Toda v OECD že opozarjajo, da bo v prihodnosti vprašanje, kdo naj izobraževanje plača, postalo manj pomembno, saj bo denarja premalo. Ključno bo vprašanje, kako naj družba razporedi breme investicij; kaj mora narediti vlada, kaj morajo prispevati posamezniki in kaj delodajalci. Po mnenju Andreasa Schleicherja iz OECD delodajalci danes čakajo, da bodo dobili že izdelane delavce. »To je narobe. Delodajalci bi morali biti v moderni družbi del rešitve. To ne pomeni, da jih sprašujemo, kakšna znanja in spretnosti potrebujejo od zaposlenih danes. Vsi skupaj se moramo spraševati, kakšne ljudi potrebujemo, da bomo ustvarili prihodnost, ki jo želimo za našo družbo. Čez dvajset let bo morala vaša država v pridobivanje znanja in spretnosti investirati precej več kot danes, če bo želela imeti gospodarstvo, ki bo temeljilo na znanju. Javna sredstva ne bodo zadoščala. Zato je izobraževanje stvar celotne družbe, ne samo posamezne vlade.«