Ko norveški najstniki jokajo

»Štirinajst let šiva isti del obleke. Vsak dan! Kakšno življenje je to?«

Objokani obraz norveške najstnice, modne blogerke Anniken, je izraz iskrenega šoka.

Resničnostne oddaje ponavadi temeljijo na tem, da spodbujajo prepire, razgaljanja in podobne povsem nekoristne človeške nizkotnosti. Tudi tokrat ni drugače, le da je prikazana nizkotnost, ki se dotika vseh nas − izkoriščanje delavk v modni industriji.

Nakupovalne navade je težko spremeniti. Zdi se, da se je potrošniški miselnosti uspelo zakodirati v naše možgane − nenehno iščemo najbolj ugodno ceno in najboljši popust. Ne da bi se pozanimali, ali na ta račun trpijo ljudje, živali ali narava.

Norveška resničnostna oddaja Sweatshop − Deadly Fashion je tri simpatične najstnike, ki so naklonjeni modi, poslala med tekstilne delavke v Kambodžo. Ne gre za dokumentarno oddajo, temveč za povsem »zabaven« okvir oddaje, ki se spremeni v trenutku, ko se trije mladi ljudje soočijo z realnostjo njihovih vrstnikov, ki šivajo njim tako ljuba modna oblačila.

Anniken, Frida in Ludvig so namreč sijoči norveški najstniki. Radovedni, simpatični in brezskrbni. Z denarjem, družino in prijatelji nimajo večjih težav. Zdi se, da nič ne zmoti njihove razsposajene mladosti, vendar ker niso brezsrčni, težko prenesejo bitko, s katero se spopadajo ljudje na drugem koncu sveta.

Ludvig je pred oddajo v kamero prostodušno priznal, da se ne zgodi redko, da kupi kos oblačila, ki ga potem niti ne obleče. Poleg tega pa, težko je v bogato napolnjeni omari najti tisto, kar hočeš. Kajne? Anniken porabi na mesec najmanj 600 evrov za oblačila, še več pa jih kot priljubljena modna blogerka dobi brezplačno. Moda je zabava in ustvarjalnost, v to so najstniki prepričani.

V Kambodži, kjer šivajo njihova priljubljena oblačila, je položaj obrnjen − s trdim delom za šivalnim strojem se najstniška delavka komaj prehrani. Kaj šele da bi dostojno poskrbela za svoje bivanje, zdravila in šolanje. Kot je ugotovila Frida: »Moja kopalnica je večja od njihovega stanovanja.«

Je delo v tovarni res rešitev?

Dr. Ben Powell z Univerze v Suffolku trdi, da so tovarne za delavce v tako imenovanem tretjem svetu, čeprav s slabimi pogoji in izjemno nizkim plačilom, »prava rešitev« za tamkajšne prebivalce. Njegova ugotovitev je, da je izkoriščanje delavcev boljša izbira za tamkajšnje prebivalce, ki bi sicer bili primorani v beračanje ali prostitucijo. Delo v tovarni, ki ne spoštuje minimalne plače in varnosti pri delu, razume kot možnost izbire.

Iniciativa za pravično trgovino (Fairtrade Foundation) poroča o drugačni zgodbi delavk. Njihovo vprašanje je, ali kupci oblačil vedo za njihovo trpljenje? Svoje delo v velikih tovarnah pojasnujejo kot izraz stiske, in ne izbire. Želijo si vse drugo kot biti v tovarni v natrpanem mestu in za uborno plačilo. Delavke namreč prihajajo večinoma s podeželja. Zaradi dela v tovarni za velike modne koncerne so ločene od družine, največ od vsega bi jim pomenilo, če bi lahko šivale doma in tako omogočile otrokom, ki so zdaj prepuščeni starim staršem ali sorodnikom, znosnejše otroštvo.

Kakor je ugotovil kanadski raziskovalni novinar Mark Kelly, avtor dokumentarnega filma Made in Bangladesh, tragedija v Rana Plazni ni bila naključje, temveč posledica imperialističnega izkoriščanja in lokalne koruptivnosti v Bangladešu. Med drugim je novinar ugotovil tudi, da delavce podobno kot v sužnjelastniških razmerah pretepajo ob opozarjanju na napake, kar dokazujejo njegovi dokumentarni posnetki.

Enako ugotavlja režiser norveške resničnostne oddaje Deadly Fashion Joaklim Kleven; v Kambodži so za šiviljami stali stražarji z orožjem in jih pretepali, če niso šivale dovolj hitro.

Izpoved modnega oblikovalca

Sujeet Seenik je južnoazijskih korenin, vendar je odraščal v Kanadi. Moda ga je zanimala že od zgodnje mladosti. Svoje sanje je uresničil z delom za znana imena visoke mode, kot sta Christian Dior in Balenciaga. Kariera ga je kasneje vodila spet nazaj v Kanado, kjer je postal oblikovalec za zloglasno verigo trgovin Wal-Mart, ki ima na vesti številne prekrške proti človekovim pravicam.

Po tragediji v Bangaladešu je, kar je izjema v modni industriji, javno povedal, da ga je sram, da so ob tem dogodku, ko je umrlo več kot tisoč ljudi, premlevali predvsem to, kako čim prej nadaljevati proizvodnjo in rešiti dobiček. Mrtvi niso bili pomembni. Priznal je, da je bil tudi sam med tragedijo tiho. Zdaj takšno vedenje obžaluje in se zaveda, da je, kot mi vsi, ki kupujemo ceneno hitro modo, soodgovoren za trpljenje in smrti delavk in delavcev po vsem svetu.

Modni oblikovalec, ki se zdaj odreka morilski modi, se je srečal s šiviljami, ki so preživele tragedijo v Bangladešu, in jim povedal:

»Vaše življenje mora biti boljše.«

Kaj drugega reči petnajstletni deklici, ki je v nesreči v Rana Plazi, kjer je zašila več kot sto žepov na uro, ostala brez obeh nog?