Trgovci imajo večjo pogajalsko moč kot dobavitelji

Ljubljana – Trgovci imajo v primerjavi z dobavitelji v živilskem sektorju veliko večjo tržno pogajalsko moč, je potrdila raziskava agencije za varstvo konkurence. Ta sicer še ne pomeni izkrivljanja konkurence, nedvoumna pa je potreba po nenehnem spremljanju in dodatnem proučevanju praks udeležencev v trgovini na drobno v živilski industriji.

Javna agencija RS za varstvo konkurence (AVK) bo v prihodnosti z instrumenti, ki jih ima na voljo, še naprej raziskovala poslovne odnose v tem sektorju.

Raziskava potrjuje, da je slovenski trg proizvodnje, distribucije in prodaje živil zasičen, vendar posebnih ovir za vstop novih podjetij na trg ni. Med ključnimi ugotovitvami navajajo, da imajo »dobavitelji proučevanih blagovnih skupin izdelkov povišanje stroškov osnovnih surovin, energentov, embalaže in delovne sile, kar zelo težko uveljavijo pri trgovcih«. In naprej: čeprav trgovci sprejmejo nove (višje) cene dobaviteljev, te uveljavijo z velikim, tudi večmesečnim časovnim zamikom, zato so dobavitelji v odnosu do trgovcev v pogajalsko podrejenem položaju.

Potrjujejo tudi dolge plačilne roke, ki dobaviteljem povzročajo težave: povprečni pogodbeni roki diskontnih trgovcev so od 30 do 35 dni, klasičnih trgovcev pa kar od 60 do 90 dni.

Po mnenju dobaviteljev trgovci z živili na drobno izražajo svoj močnejši položaj na trgu tudi z metodami, ki so z vidika ohranjanja tržne konkurence lahko kočljivi, denimo z zaračunavanjem bonitet in prispevkov.

Ko trgovcem v pogajanjih ne uspe neposredno znižati osnovne cene dobaviteljev, uporabijo metode zniževanja končne nabavne cene z različnimi prispevki, ki so lahko marketinški (pospeševanje prodaje z opaznejšim pozicioniranjem izdelka), četrtletno, polletno in letno nagrajevanje za obseg prodaje (rabati, superrabati) ter obračunom drugih vrst bonitet.

Najpogostejša nepoštena poslovna praksa je uveljavljanje akcijskih cen tudi zunaj dogovorjenega akcijskega obdobja. Končna realizirana cena je za dobavitelje tako lahko precej nižja od osnovne pogodbene cene, netransparentne cene pa dobaviteljem povzročajo težave in zmanjšujejo njihove zmožnosti za razvoj in investiranje. Na slabšem so tudi potrošniki, saj bonitete in prispevki, ki jih dobavitelji plačujejo trgovcem, lahko pomenijo povišanje povprečne cene za potrošnika. Dobavitelji poskušajo svoje višje stroške v obliki višjih cen prenesti na manjše, šibkejše kupce, kar pa slabša konkurenčni položaj zadnjih v primerjavi z večjimi kupci. Rezultat je neto izguba koristi za potrošnika.