Tiskane izdaje
Znanstvene raziskave o vplivu genskih in hormonskih razlik med spoloma na možgane, jetra in druge organe ter posledično na razlike v bolezenskih simptomih in samih boleznih so v zadnjih desetih letih vse bolj aktualne. Rezultati so potrdili, da koristijo predvsem boljšemu zdravljenju nekaterih bolezni.
Vzrok za razmeroma pozno povečanje števila raziskav, ki proučujejo različne mehanizme in posledice bioloških razlik med moškim in ženskim spolom, je menda v tem, da je šele v zadnjih desetih letih nekoliko popustil pritisk feminističnih gibanj, ki so zatrjevala, da so takšne raziskave politično nekorektne. Čedalje več raziskav o boleznih in razlikah med spoloma pa je verjetno tudi posledica dejstva, da je v vzponu tako imenovana personalizirana medicina, torej bolj po meri posameznika. Kljub koristnim učinkom tovrstnih raziskav pa o njihovi primernosti, predvsem raziskav o razlikah v možganih, še vedno dvomijo nekateri psihologi. Trdijo namreč, da ni morfoloških razlik v možganih pri ženskah in moških ter da je vzgoja glavni vzrok za razlike med spoloma.
Komu verjeti bolj in komu s pridržkom, niti ni pomembno, dokler nobeno prepričanje ne zavira raziskav. Teh je veliko, in sicer tako nacionalnih kot tudi mednarodnih. Znan je namreč evropski projekt EU GenMed (Gender Medicine), pri katerem je dve leti sodeloval tudi nevroznanstvenik dr. Gregor Majdič, ki v Centru za genomiko živali na ljubljanski veterinarski fakulteti proučuje spolne razlike v možganih. Povedal je, da so se raziskovalci berlinske in maastrichtske univerze ter evropskega inštituta za zdravje žensk ukvarjali predvsem z boleznimi srca in ožilja v povezavi s spolom. Ugotovili so, da so simptomi srčnega infarkta različni pri moških in ženskah. Zdravniki so v preteklosti pogosto prepoznali infarkt pri ženskah pozneje kot pri moških, in sicer zato, ker niso namenjali pozornosti temu, da imajo ženske drugačne simptome in da se pojavljajo bolečine v drugih delih telesa kot pri moških.
Pojavnost bolezni
Biološke razlike med spoloma, kot so različne spolne žleze – moda pri moških in jajčniki pri ženskah in zato različni spolni hormoni – lahko vplivajo na razlike v možganih in nekaterih drugih organov, denimo jeter. Vemo, da se nekatere duševne bolezni pojavljajo pogosteje pri ženskah, nekatere pa pogosteje pri moških. Avtizem, na primer, je štirikrat pogostejši pri fantih kot pri dekletih, depresija pa je dva- do trikrat pogostejša pri ženskah kot pri moških. Manjše razlike med spoloma v obolevnosti so pri Parkinsonovi in Alzheimerjevi bolezni.
»Pri nekaterih boleznih so tudi simptomi različni. Za jetra, ki so relativno preprost organ, vemo, da so geni, ki vplivajo na razstrupljanje snovi v telesu, različno aktivni pri moških in ženskah, ne poznamo pa še natančnih fizioloških vzrokov za te razlike. To proučujemo tudi v našem laboratoriju v Centru za genomiko«, razloži dr. Gregor Majdič.
V omenjenem centru raziskujejo razvoj možganov z vidika nastanka spolnih razlik, vpliv hormonov na razvoj možganov ter vpliv hormonskih motilcev na razvoj spolnih organov in endokrinega dela možganov. Med hormonskimi motilci, ki so snovi iz okolja in vplivajo na delovanje hormonov v telesu, velja omeniti nekatere spojine, kot je bisfenol A v plastikah in epoksi smolah, s katerimi premažejo notranjost pločevink za hrano.
Spolne razlike in jetra
Dr. Majdič skupaj s sodelavci v osnovnih predkliničnih raziskavah proučuje, koliko hormoni in geni vplivajo na spolne razlike v možganih in nekaterih organih. Ugotovili so, da imajo na možgane večji vpliv hormoni kot geni. V zadnji raziskavi, ki so jo pravkar končali, pa so se osredotočili na proučevanje jeter in spolnih razlik. Izvedli so jo v laboratoriju na dveh različnih skupinah mišk, ugotavljali pa so izraženost genov v jetrih. Uporabili so miške, ki so se rodile brez spolnih žlez, tako da nikoli niso bile izpostavljene hormonom, in miške, ki so imele normalno razvite spolne organe.
Dr. Majdič pravi: »Namen raziskave je bil ugotoviti, kako se razvijajo spolne razlike v aktivnosti genov oziroma encimov, ki razstrupljajo snovi v jetrih, ali na to neposredno vplivajo hormoni ali geni. Znano je namreč, da na razlike med moškim in ženskim organizmom poleg spolnih hormonov vplivajo tudi spolni kromosomi. Ženske imajo dva kromosoma X, moški pa imajo kromosoma X in Y. Ugotavljali smo aktivnost nekaterih genov v jetrih in ugotovili, da na delovanje jeter vplivajo predvsem spolni hormoni. Spolni hormoni že v zgodnjem obdobju razvoja povzročijo, da se jetra trajno spremenijo, da po svoji aktivnosti ostanejo vse življenje različna med samci in samicami.«
O hormonih in materinstvu
V Centru za genomiko živali so pred kratkim opravili še eno zanimivo raziskavo. Na laboratorijskih miškah so raziskovali materinsko vedenje in ugotovili, da se samice drugače vedejo, če ne dobijo estrogenih hormonov pred puberteto. Pri teh samicah se ne razvije starševski nagon tako kot pri samicah z razvitim ženskim hormonom.
Rezultati raziskave veljajo zgolj za proučevane živali, ker jih niso preverjali v raziskavah pri ljudeh. Za zdaj so takšne predklinične raziskave v laboratorijih zgolj tipanje za novimi raziskovalnimi polji, lahko pa bi jih povezali s proučevanjem psiholoških motenj pri ljudeh v primerih, ko ne gre za poporodno depresijo, ampak za pojav, ko se mati ne naveže na otroka.
»Hormoni namreč poskrbijo, da se po porodu sproži naravni proces, da se ženska naveže na otroka in zanj skrbi. Obstajajo pa primeri psiholoških motenj, ko se ženska ne naveže na svojega otroka in ga zanemarja. V času dojenja se izloča hormon oksitocin, ki skrbi za krčenje maternice, med dojenjem skrbi, da mleko teče iz mešičkov, hkrati pa vpliva na možgane, da se mati naveže na otroka. Zaradi morebitne motnje pri delovanju oksitocina na možgane, se mati ne naveže na otroka. V naših raziskavah ugotavljamo, da na materinsko vedenje poleg oksitocina vpliva tudi zgodnja izpostavljenost ženskim spolnim hormonom. Ker takšne motnje pri ljudeh še niso dovolj raziskane, lahko zgolj ugibamo, ali je opisana motnja v materinskem nagonu posledica premajhne količine estrogenih hormonov pred puberteto, ali motnja v delovanju oksitocina ali pa kaj tretjega«, razmišlja dr. Gregor Majdič.
Kakšni mehanizmi
»Cilj teh raziskav, ki jih izvajamo je, da bi razumeli mehanizme, ki privedejo do razlik. Velika razlika v pojavnosti med moškimi in ženskami kaže, da so različni mehanizmi za nastanek bolezni. Zdaj se moške in ženske zdravi enako. Če pa bi razumeli mehanizme, bi te bolezni lahko zdravili uspešneje. Dejansko pri večini duševnih bolezni niti nimamo teh zdravil, ker ne vemo dovolj, kako potekajo procesi v možganih, zato zdravimo bolj simptome. Če pa bomo bolj razumeli mehanizme, kako se razvijejo spolne razlike, zakaj je določene bolezni pri enem spolu več, pri drugem pa manj, potem bomo lahko bolj usmerjeno zdravili in z zdravili vplivali na mehanizme.«
Dr. Majdič razloži, da pridobiva pomen temeljno spoznanje, da je vse povezano in kompleskno, tako možgani kot tudi delovanje genov. »Ko sem se pred 20. leti začel ukvarjati z raziskavami na tem področju, se je zdelo, da bomo čez pet let razumeli vse o DNK in delovanju genov. Stara dogma o enem genu, ki prenaša sporočilo in določa neko lastnost, zdaj ne velja, ker vemo, da zelo veliko genov sodeluje med sabo. Potem je tu še epigenetika, ki se je uveljavila v zadnjih desetih letih. Ugotavlja pa, da okolje lahko vpliva trajno na aktivnost nekaterih genov. Epigenetske spremembe, med njimi, denimo, močan stres, ki ga lahko povzročijo lakote ali vojne, se lahko dedujejo, kar pomeni, da delujejo na naslednje generacije.«
